Zasavsko

V sredini tedna so se po dolgem času zbrala dekleta in žene iz Društva kmečkih žena in deklet in pričela z deli na vrtu.

Pričele smo s setvijo, navdušeno pove Meta Štrajhar. Članice so posejale tiste vrtnine, katere se v začetku maja lahko že sejejo na prosto: peteršilj, solato, korenje, blitvo, por in še druge vrste zelenjave. Paradižnik bo posajen kasneje, ker je potrebno sadike obvarovati pred mrzlimi dnevi, ki se leto za letom kažejo v času ledenih mož od 12. do 14. maja, pojasnijo društvenice, temu pa sledi še mokra Zofka. V želji, da se v toplih mesecih tudi več vidijo in opravijo vsaj zunanja dela, bodo dame poskrbele za dober in predvsem domač pridelek.

Da se ne pozabi, kako je bilo nekoč

Petrinja je ime, ki ga v teh popotresnih dneh pogosto omenjamo. Tragedija, ki je doletela to hrvaško mesto je zaznamovala zadnje dni letošnjega leta, ki nam ne bo ostalo v najlepšem spominu.

Kot vemo, je bil epicenter potresa v Petrinji in okolici. Marsikdo, predvsem starejše generacije, pa se Petrinje spomni iz druge svetovne vojne.

V Petrinjo izgnanih 508 Trboveljčanov

Po podatkih iz knjige Slavka Alojza Kramarja: Slovenski izgnanci v NDH je bilo leta 1941 iz Slovenije organizirano izgnano na Hrvaško 10.876 Slovencev. Povsem natančnih podatkov o številu pregnanih Slovencev na Hrvaško v času 2. svetovne vojne v tedanjo Neodvisno državo Hrvaško še vedno ni. Vendar je po doslej objavljenih podatkih iz različnih pisnih virov mogoče izračunati približno število Slovencev, ki so bili izseljeni s transporti in tistimi, ki so se bili prisiljeni sami preseliti, in še številnih posameznikov, ki so jih na začetku okupacije Slovenije pregnali čez mejo. Tako je že leta 1941 v Petrinji bilo 272 Slovencev, med katerimi so bili tudi prebivalci Zasavja. Takšno usodo je med drugimi doživela tudi znana trboveljska družina Weiss, ki so jo Nemci izselili v Petrinjo. Stanko Weiss, ki je bil fotograf, je imel srečo, da je dobil delo pri tamkajšnjem fotografu Mifeku.

Od predsednika DIS Slovenija – Trbovlje 1941-1945 Iztoka Tolarja smo dobili podatek, da je bilo skupaj v Petrinjo izgnanih 508 Trboveljčanov.

»Pravijo, da lačni niso bili, so pa morali sami poskrbeti za delo pri kmetih, trgovcih, obrtnikih … Veliko se jih je ukvarjalo s prašičerejo,« je še povedal predsednik Tolar.

V hrvaški Petrinji so izgnanci nekaj čas bivali v osnovni šoli in nekdanji tovarni mila. Nekatere so namestili v hiše in vasi izgnanih Srbov, kjer so skrbeli za zemljo in živino. Večinoma je v eni hiši živelo več družin.

Običajno je na tej poti prva postaja bil v Rajhenburg (današnja Brestanica, kjer je zdaj tudi razstava Slovenski izgnanci 1941-1945). V zbirnih taboriščih, kot je bil Rajhenburg, so aretirane pregledale posebne komisije in takrat so dobili dokončno oceno. Tisti, ki so dobili oznako E, so bili predvideni za izgon v Srbijo ali Neodvisno državo Hrvaško.

V tem času je bilo rojeno tudi kar nekaj otrok, šoloobvezni otroci pa so v Petrinji obiskovali osnovno šolo, seveda v hrvaščini. Mnogi se tudi niso nikoli vrnili domov.

Med izgnanstvom so se spletle številne prijateljske vezi, ki trajajo še danes. Bivši izgnanci in njihove družine so po drugi svetovni vojni, pogosto tudi organizirano z vlakom prijateljstva, obiskovali Petrinjo.

Tudi Društvo izgnancev Slovenije – Trbovlje 1941 – 1945 se pridružuje akciji zbiranja pomoči Občine Trbovlje in DPM Trbovlje in bodo vse, ki želijo nuditi pomoč, usmerili na organizirana zbirna mesta.

“Sočustvujemo s prizadetimi v potresu in jim želimo, da si čim prej uredijo življenje,“ sporočajo iz trboveljskega društva.

V Trbovljah zbrali več ton, jutri peljejo direktno v Petrinje

Pomembni so tudi primeri iz prakse. Ko so predstavniki RK obiskali eno od šol, da bi učence povabili v krožek za naslednje leto, je ena od učenk povedala, da je nekega dne babico našla doma na tleh. Takoj se je odzvala in poklicala 112. To je bila dobra iztočnica za pogovor z najmlajšimi, da spoznajo, kako pomembna je pravilna in pravočasna reakcija. Tudi reševalni ekipi se je že zgodilo, da je prišla na dom, kjer je recimo žena na srečo že ukrepala pri srčnem zastoju, saj je hitrost reakcije v teh trenutkih odločilna.

V septembru obeležujemo svetovni dan prve pomoči. O pomembnosti prve pomoči smo se pogovarjali na OZRK Trbovlje, saj vemo, da je ena od nalog Rdečega križa Slovenije usposabljanje posameznikov. Tu moramo kandidate razdeliti na dve skupini: tečaj prve pomoči za voznike, ki je plačljiv in za prostovoljce. Zakon natančno določa, da je izvajalec izpitov iz prve pomoči Rdeči križ Slovenije in preko njega lokalna Območna združenja, kot je tudi OZRK Trbovlje.

Kar se tiče ostalih občanov se na Rdečem križu trudijo, da jih čim več spozna temeljne postopke oživljanja in uporabo defibrilatorja. Takšne akcije izvajajo večkrat na leto.

Zanimivo je, da, ko člani ekipe na javnem mestu namensko pripravijo situacijo, kjer se pričakuje odziv odraslih, se velikokrat prvi odzovejo prav otroci.

Kje vse lahko predstavijo temeljni postopki oživljanja, smo povprašali sekretarko OZRK Trbovlje Matejo Leskovšek.

Predstavitve imamo na ulicah in javnih mestih, tam, kjer nas povabijo. Pridemo z veseljem ter promoviramo pomembnost znanja in uporabe postopkov, kjer je hitrost pri oživljanju ključnega pomena. Imamo tri licencirane predavatelje in ekipo prve pomoči, ki smo jo začeli sestavljati leta 2017 in jo 2018 tudi primerno izobrazili. Naloga RKS je tudi obvezna prisotnost v lokalnem okolju, na prireditvah in javnih dogodkih.

Rdeči križ posebno pozornost namenja vzgoji najmlajših. Želimo, da se otroci ne bojijo priskočiti na pomoč. Zanimivo je, da, ko člani ekipe na javnem mestu namensko pripravijo situacijo, kjer se pričakuje odziv odraslih, se velikokrat prvi odzovejo prav otroci. Zato se Rdeči križ aktivno povezuje s šolami, kjer skušamo na različne načine usposobiti skupine učencev za prvo pomoč.

Naša sogovornica obžaluje, ker je letos zaradi korone odpadlo občinsko preverjanje dveh osnovnošolskih ekip, kjer bi se boljša potem udeležila regijskega preverjanja, ki je lani bilo v Hrastniku.

Lani smo skupaj z občino in gasilci pripravili predstavitev v času vseslovenske akcije Drobtinica, ko smo želeli ljudi prepričati, da se pridružijo ideji prvih reševalcev. Vse je bilo bolj sproščeno kot sedaj.

Zaradi osebnega stika zdaj vdihov ne izvajajo. So pa zelo pomembni pravilni pritiski na prsni koš, kjer so prve štiri minute srčnega zastoja odločilne za preživetje. Potrebno je imeti občutek, kako pravilno pritiskati prsni koš, zato se je to dobro naučiti že prej.

Mislite, da so ljudje v Trbovljah usposobljeni, da znajo pravilno izvesti prvo pomoč?

Verjamem, da bi se odzvali, če bi bilo potrebno. O številu usposobljenih je težko govoriti, je pa zagotovo vse večje. Zato vabim vse, ki nas vidijo na terenu, da pristopijo, si ogledajo predstavitev in preizkusijo postopek v praksi, da dobijo občutek, kako pravilno ukrepati. Občasno je dobro naučeno tudi ponoviti. To velja tudi za voznike, še posebno, če so izpit delali dolgo let nazaj.

Poleg oživljanja večkrat prikažemo tudi zaustavitev krvavitve.  

V tednu pred svetovnim dnevom prve pomoči je trboveljska ekipa imela dve predstavitvi: na Paradi učenja pred Rudarskim domom in dnevu odprtih vrat v sklopu Vseživljenjskega učenja pred Menažko.

Sicer pa, kar se ostalih dejavnosti OZRK Trbovlje tiče, izpostavljajo delitev hrane. V času karantene so delili tudi po domovih, sicer pa upravičenci pridejo ob sredah enkrat na dva meseca po paket hrane, ki je količinsko prilagojen potrebam družine ali posameznika. Delijo tudi donirano hrano, ki jo prostovoljci prevzamejo v štirih trboveljskih trgovinah zvečer, naslednje jutro pa razdelijo v Menažki.

Sekretarka Mateja poudarja, da so za družine, kjer se pojavi stiska, vrata RK vedno odprta. “Kdorkoli v Trbovljah je stiski in je lačen zanj res lahko poskrbimo!” sporočajo v OZRK Trbovlje.

Ob letošnjem svetovnem dnevu prve pomoči je dobro, da spomnimo njenih osnov:

Varnost je prvi ukrep ob prihodu na kraj dogodka, kjer preverimo morebitno nevarnost za nas in naše zdravje.

Najprej je potrebno poskrbeti za lastno varnost, pa tudi varnost tistega, ki pomoč potrebuje.

Pomembno je imeti osebna varovalna sredstva, si jih pravilno nadeti, uporabljati in sneti.

Poklicati številko 112 in aktivirati pristojne službe, kadar razmere presegajo posameznikove zmožnosti.

Preventivno ukrepati za preprečevanje pandemije/epidemije in drugih nalezljivih bolezni.

Dvigati zavest o pomenu učenja prve pomoči kot načina opolnomočenja ljudi v družbi.

“Socialna distanca počasi že zahteva svoj davek.”