Več kot pol stoletja je že minilo odkar je Vačan Jože Juvan v Trbovljah delal vrtine in raziskoval, kako bi zgradili temelje za najvišji dimnik daleč naokoli. Dimnik, ki se še danes ponaša z nazivom najvišji v Evropi in med sedmimi najvišjimi na svetu. In to na območju, ki ni ravno znano po stabilnih in trdnih sedimentnih kamninah. Da dimnik še danes ponosno stoji pokonci, je s svojo ekipo Juvan najprej poskrbel, da so bili temelji trdni.
“Več kot 50 let je minilo, odkar smo v Trbovljah pripravljali podlago za dimnik,” nam je ob letošnji obletnici dimnika povedal Juvan. Danes 93-letnik, takrat pa mlad inženir ljubljanskega geološkega zavoda je sodeloval pri izdelavi temeljev objekta, ki je danes v ponos Zasavju. “Najprej smo preverili tla, nato smo izdelali pilote. Na območju se nahaja dolomitna masa, kar pomeni, da je kamen na tistem območju krušljiv in ni trden.” Bolj kot o sestavi tal pa so takrat razpravljali o tem, kdo bo prevzel gradnjo, se spominja Juvan. “Takšne reference, da bi zidali najvišji dimnik v Evropi, si je želel vsak. Kdor bi dobil ta posel, bi imel za naprej odprtih več vrat. Nazadnje ga je dobilo gradbeno podjetje iz Srbije. A le na papirju, gradila pa so podjetja iz okolice.”
Janez Perger: Dimnik je bil atrakcija že med gradnjo, kaj šele po odprtju
Temelji so pri tako visokem objektu zelo pomembni. “Mogli so biti tako močni, da veter ne bi podrl dimnika. Vrtali smo 25 metrov globoko. Nato pa vlili svež beton.” Tega so vozili iz Celja, saj je material tam ustrezal strogim predpisom. In to ne po cesti “za Savo”, pripoveduje Juvan, saj je takrat še ni bilo. Čim bolj svežega so jim s hruškami pripeljali “po stari” cesti čez Trojane. Določili so jim tudi termine prevozov. “Vem, da se je enkrat zgodilo, da so hruške ustavili in jih niso pustili naprej. Mi pa smo rabili svež beton. Pa je trajalo kar nekaj časa, da so jih spustili.”
V nadzor so jim poslali “velestrokovnjaka”
Ko ga povprašamo po anekdotah iz časa gradnje dimnika, se Juvan spominja prihoda nadzornika. “So rekli, da nam bodo poslali nekega velestrokovnjaka. Nazadnje smo ugotovili, da je bil čisti začetnik. Bil je sicer diplomiran inženir, ampak začetnik. Svoja poročila je moral pošiljati v Beograd. Gradnja dimnika ni bila samo gradbeni problem, ampak tudi politični,” nam je namignil. Barako, kjer so imeli tudi slačilnico, je nadzornik polepil s papirji o primernem vedenju delavcev. “Menda bi morali to brati vsako jutro. Za zajtrk ali kako. Nam je pa tudi predaval. Pa ga ni nihče poslušal.”
Jože Juvan
Od pastirja do direktorja
Geološki zavod, kjer je bil takrat zaposlen, so kasneje ločili na več delov. Jože Juvan je takrat postal direktor ene od enot. Še mnogo pred tem, kot otrok, je delo začel kot pastir. Doma je bilo šest otrok, on pa se učiti ni želel, kot pravi. Tako je po navodilih mame moral v službo. “V bližini se je nahajala opekarna in tja sem moral hoditi v službo. Izdelovali smo opeke – ko pa bi mogli dati v peč, je pogosto zmanjkalo gline,” se spominja svojih mladih let. Tam je delal kakšno leto, nato je moral iskati naprej.
Pravijo, da se prav v gostilni sklene marsikateri posel. In nič drugače ni bilo za takrat mladega Vačana. Njegova mati je lokalnemu gostilničarju prodajala domači “šnopc” in tam izvedela, da v zagorskem rudniku iščejo fante, ki bi se vpisali v šolo za rudarje. Opravil je izpit za kvalificiranega rudarja – “hajerski izpit”, kot so mu rekli. In prav ta mu je v kasnejši službi prišel še kako prav. Zaradi tega so ga tudi zaposlili v ljubljanskem geološkem zavodu.
Ni denarja – ni problema
Če se je v mlajših letih učenja otepal, pa kasneje ni bilo več tako. Po končani rudarski šoli, ga je pot naprej vodila v srednjo šolo v Ljubljano. Želel si je tudi na fakulteto, a doma niso imeli dovolj denarja, da bi plačevali internat. To mladega fanta ni ustavilo. V zadnjem letniku srednje šole se je že začel ukvarjati z atletiko in dobil stanovanje. V teku na 400 in 800 metrov je bil celo tako dober, da je postal član državne reprezentance.
Prave izkušnje pa so prišle z delom. Kot rudarski tehnik je ob zaposlitvi v geološkem zavodu dobil ekipo zaposlenih, s katerimi so po bivši Jugoslaviji raziskoval teren za različne velike gradnje. Temelji za dimnik niti slučajno niso edini zasavski projekt, nad katerim je bdel Juvan.
Jože Juvan
Temelji zasavskih mostov z isto ekipo
Odgovornost za temelje je geološki zavod imel tudi pri zagorskem, trboveljskem in hrastniškem savskem mostu. Prav slednjega je inženir označil za največji izziv. “Najprej je bilo potrebno narediti pilote na eni strani reke Save, potem pa stroje pripeljati na drugo stran. Most, ki smo ga imeli na voljo, je bil lesen. Vse je škripalo in nismo bili prepričani, da bo zdržal težo stroja. Ta je z vsemi dodatki dosegla okoli 40 ton.” No, na koncu so uspeli. Material, da so dodatno ojačali most, so dobili pri rudniku.
Ves čas dela so trepetali pred Savo, se spominja Juvan. “Če bi ta narasla, bi nam vse stroje odnesla.” Tudi za gradnjo mostov so beton dobivali iz Celja. “Ta je moral biti svež. Pa so hruško na Vranskem spet ustavili in predno so jo spustili naprej, se je beton še sprijel in do nas prispel že skoraj trd. Pa nismo imeli kaj, spustili smo ga v vrtino in kasneje naredili preizkus, ali je v redu. Pa se je vse dobro končalo,” je priznal.
Vse pa se je dobro končalo tudi pri dimniku. Ta danes sicer ne služi več prvotnemu namenu. A ni zato nič manj zanimiv. Morda še bolj. V njem so se zvrstili že številni dogodki, ki privabljajo goste iz lokalnega okolja in širše. Občina Trbovlje ima zanj še več načrtov. Želijo si, da bi območje okoli dimnika skupaj z visoko betonsko konstrukcijo zaživelo kot prostor turizma, kulturnih dogodkov, raziskav in inovacij. Občinski svet je na zadnji seji potrdil spremembo prostorskega akta, ki omogoča turistične dejavnosti na območju, prej določenem zgolj za energetske dejavnosti. Kot nam je povedal direktor Energetske družbe Trbovlje Ervin Renko, ideje o turističnem razvoju objekta trenutno zajemajo gradnjo razgledne ploščadi in dvigala.
