In smo začeli. Lansko jesen. Totalni amaterji.
Ampak je bilo še vedno fajn.
Najprej sva poskusno pred kamere sedli jaz kot urednica in Maruša kot novinarka. Uredniški sestanek sva spremenili v podkast. Mikrofon, kamera, malo treme, še več smeha. In kar naenkrat sva ugotovili, da nama je to všeč.
Potem je prišla prva gostja. In kakšna gostja! Mladenka iz Trbovelj, ki je na svetovnem prvenstvu pometla s konkurenco v žaganju dreves. Ja, prav ste prebrali. Potem hrastniški podjetnik, direktorica zasavskega gospodarstva, športniki, ustvarjalci, župani, direktorji …
Kar potegnilo me je.
Ker v Zasavju res ne manjka zanimivih ljudi. In ker je podkast ena redkih stvari, kjer človeka za eno uro posadiš na stol in ga pustiš govoriti. Takrat pridejo ven zgodbe, ki jih v klasičnem intervjuju nikoli ne slišiš.
No, včasih pride ven tudi kaj, kar bi mogoče lahko ostalo skrito.
In potem se je zgodilo nekaj, česar novinarji običajno ne povemo na glas. Številke so začele rasti. Vsakih deset klikov smo proslavili skoraj kot zmago na lotu. Potem jih je bilo sto. Potem tisoč. In zdaj vsak nov podkast posluša oziroma gleda več ljudi kot prejšnjega. Priznam. Carski občutek.
Seveda ni šlo brez milijon tehničnih težav. Če bi dobili en evro za vsako posodobitev, ki je nekaj pokvarila, bi si verjetno lahko kupili še eno kamero. Ali dve.
Da pridem do bistva – eden od gostov je bil tudi Matic Poropatič. Režiser. Filmar po duši in srcu. Po podkastu sva klepetala in sem mu navrgla idejo: »Kaj pa če bi 12 ur skupaj snemali podkaste?«
Pogledal me je in zavzdihnil. Potem pa: »Itak.« In tako smo danes tukaj.
Tik pred tem, da v petek, 19. junija, izvedemo verjetno najbolj noro stvar, ki smo si jo izmislili v zadnjem času.
12 ur podkastov.
12 ur snemanja.
12 ur prenosa v živo.
12 ur vsega.
Od 8. zjutraj do 20. ure zvečer.
Videli boste goste. Videli boste pogovore, pa zakulisje. Seveda tudi tehnične težave, če jih bomo imeli. In glede na naše dosedanje izkušnje … hja. Pričakujemo vse mogoče. Ampak ravno zato bo zabavno.
Matic bo poskrbel, da boste lahko spremljali tudi vse, kar se dogaja med posameznimi podkasti. Torej tisti del, ki ga gledalci običajno ne vidijo. Kako nastaja vse skupaj. Kaj počnemo. Kaj jemo. Kaj pijemo. Kdo panično išče kabel. Kdo išče polnilec. Kdo išče živce.
Držite pesti. V resnici je ideja precej nadrealistična. Ampak po drugi strani smo tudi mi ZON. Od 1. aprila 2014 naprej smo že večkrat dokazali, da nam je kakšna nora ideja običajno všeč bolj kot varna. Zato tudi tokrat letimo malo višje. In to zato, ker bi radi na glas povedali nekaj zelo preprostega. Snemamo res dobre podkaste. Spremljajte nas!
Včeraj smo uskladili še zadnje tehnične podrobnosti, preverili opremo, uskladili programerja, potrdili goste in zdaj smo pripravljeni.
Vsaj mislim, da smo …
»Zavod ZON.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in sofinancira Evropska unija v okviru projekta Media Resilience. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Izvršne agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.«
