Ninarije

Še dobre tri mesece me ločuje do konca porodniškega dopusta. Sem v fazi vedno istih pogovorov ala: »Ne vem, kam je šel čas … Ja, Ana je že takooooo velika … Ja, še malo pa grem nazaj … Ne, saj ne bo tako hudo«. Da ne bo hudo, sem mislila tudi, ko sem se vračala iz Ivine porodniške. V službo sem prispela kot z maskaro razmazan zabuhel knedl.

Ninarije gredo torej na oddih. Ker imam večere v teh treh mesecih, ko punce zaspijo, že popolnoma zabukirane.

Moram:
– Urediti otroške albume.

– Vsaj enkrat zares pospraviti stanovanje.

– Se resno pripraviti na šolsko delo.

– Se lotiti projekta, ki že nekaj časa nastaja v moji glavi.

V resnici pa vsi vemo, da bi rada samo pogledala en kup nanizank za nazaj in naprej. In šla kdaj spat takrat kot moje frčafele.

Sledi govor za Oskarje:
– Pisanje je včasih kot nekakšna terapija. Nekateri kuhajo, drugi šivajo, tretji se dere … pojejo v avtu. Nekaj kar ti pomaga, da si ti še vedno ti. Da nisi samo starš, ampak si starš, ki počne še nekaj za svoje srce. Zato bi se rada zahvalila Zonovki Neži, ki mi je dovolila pacati po njeni spletni strani. In me ob tem celo spodbujala. Je ena najodločnejših žensk, kar sem jih kdaj spoznala.

– In vam, bralci, ker ste me vzeli bolj za hec, ne čisto dobesedno in ste moji duši pustili mir (beri: niste pisali žaljivih komentarjev, čeprav je to dandanes zelo moderno!). Pravijo, da se tega navadiš, ampak jaz se ne bi. Sem preveč nežen jajčko.

– Tomažu, ki mi je dovolil pisati o njegovem smrčanju. In gatah.

– In puncam, da so od 21ih pa tja do polnoči spale, da je mati lahko izlivala svojo dušo po elektronskem papirju. To je sicer edini čas, ko dejansko trdno spijo in vsak večer se odločim, da grem spat z njima. Nikoli ne grem.
Na tem mestu bi rada še poudarila, da zaradi pisanja Ninarij noben otročke ni občutil pomanjkanja materinske ljubezni. Niti za minutko. Materinska ljubezen se je širila tudi takrat, ko je morala mati na wc, ampak to smo že povedali.

Če si lahko dovolim pametovati še čisto zadnjič, bi spametovala še eno o čisto pravih starših.

Vsi se kdaj znajdemo v situacijah, ko ne odreagiramo najbolj prav, ko naredimo kaj zelo butastega, včasih pa preprosto naredimo nekaj, kar vemo, da ni najbolj fajn, ampak nam je tisti trenutek najlažje. Včasih smo utrujeni, včasih zaskrbljeni, včasih pa si samo želimo trenutek miru. Vsi. Ampak to ne pomeni, da smo slabi. Smo samo ljudje. Včasih zelo neprespani tečni ljudje. Ampak vseeno čisto pravi starši, ki imamo do neba in nazaj radi svoje mulčke. In takšna si ti, in takšen si ti, tak je tvoj sosed in tudi neznanka v trgovini.

Tako. Hvala, ker ste bili z mano. Hvala, ker ste mi sem in tja povedali, da se je isto zgodilo tudi vam. Da sem komu obudila lepe spomine na dni z malimi otročki. Ninarije bodo tudi meni lep spomin na čas moje porodniške. Pa še v otroški album lahko samo pripopam fotke in zraven besedilo in vuolaaaa … končano.

Vsi vemo, da ne bo nikoli končano.

Želim vam lepe poletne dni. Smejte se, objemajte se in naredite nekaj totalno prismojenega.

Jaz, dragi moji, pa bom rekla samo še: Lahko noč. J

Zelo rada se potepam in kamorkoli grem, se imam fajn. Prav zares! Vseeno mi je, če se izgubimo, če nam je vroče, če raziščemo vse, kar nam potovanje ponuja ali pa, če dan preprosto prelenarimo. Važno, da se gre! Da smo skupaj. In vedno sem se iz počitnic vrnila vsa sijoča, z napolnjenimi baterijami …

Razen enkrat.

Pisalo se je poletje 2014, ko sva se z najboljšo prijateljico Petro pametno odločili, da greva skupaj v prikolico v Savudrijo. Midve in najina enoletna mulca Oskar in Iva. Mulca, ki sta bila tik pred tem, da shodita. Hodila torej še nista, sta pa zato zelo rada plezala. Zelo. Vsepovsod. Je še kaj bolj idealnega kot bivanje v prikolici za enoletnega otroka, ki rad pleza vsepovsod? V prikolici, polni stvari, s katerih se da fino pasti in baldahinom, kjer otrok v sekundi spleza pod prikolico? Idealno.

»Moške bova pustili v službi, mi gremo pa na lepše«, sva govorili. »Bova klepetali. Skovali kak kul učiteljski projekt in veliko jedli,« sva modrovali.

Slišalo se je obetavno.

Le, da temu ni bilo tako.

Ker je bil cel teden dež. Cel teden. C.E.L.  T.E.D.E.N.! Nisva se veliko pogovarjali, nisva skovali kul projektov in tudi jedli sva bolj malo. Sva pa zato od jutra do mraka, pa še kdaj ponoči, lovili otroka, ki sta veselo plezala po prikolici in po stvareh, s katerih se da fino pasti. Verjamem, da so se njima počitnice zdele zelo pustolovske in vznemirljive.

In ker sta bila tako razburjena, sta žurko nadaljevala tudi ponoči. Da ja ne bi kaj zamudila. Zato sva z Ivo spali v baldahinu.

Tam sva spali tudi v noči, ko se je pripravljal vesoljni potop. Morala sem imeti precejšnjo srečo v življenju, ker do takrat v šotoru še nisem doživela hudega naliva. Pa sem veliko šotorila. Navajena sem bila tudi hrupa motorjev, ko sva s Tomažem še obiskala kakšen zbor. Pa sem ob tem sladko spala.

Tokrat nisem imela te sreče.

Tisto noč ni padal dež. In ni ulivalo. Bilo je … kot bi vsi oblaki tega sveta sc… lulali po nas. Vsi naenkrat! Skoraj bi prisegla, da sem v tistem nalivu videla Noeta, ki je prijadral mimo. Vse to pa je seveda spremljala čudovita glasba grmenja, strel in vetra. Nisem sladko spala.

Moj otrok pa je. Spal, namreč. Prvič v tistem tednu. Da te kap.

Vsak večer sva utrujeno modrovali, da bo naslednji dan sigurno sijalo sonce.

In nekega dne je res pokukalo izza oblakov. Čeprav je bilo zunaj – po moji oceni – 15 stopinj, smo se entuziastično oblekli v kopalke, na debelo napacali s kremo (ker je sonce vseeno zelo nevarno – mi je povedala babi … desetkrat), napihnili obroče za otroke, ju napokali v vozičke. Midve pa sva si obuli tiste grozno lepe plastične čevlje za v vodo. Da bova lahko lovili otroke v vodi. Te sva si tisto leto kupili namesto žurerskih majčk, kot je bila navada prejšnja leta.

Otroka seveda nista bila najbolj navdušena nad vodo, čeprav sva ju prepričevali, da je pravzaprav kar topla. Je pa Oskar zato z veseljem pojedel par kamnov na obali. Vse to se je zgodilo v 15 minutah, ker je potem že začela pihati burja.

Verjamem, da sva izgledali prekrasno. V mokrih kopalkah, z obroči za v vodo na glavah, grdih plastičnih čevljih, s torbo za vodne aktivnosti pod roko … ker smo le-to nujno potrebovali. K sebi sva stiskali v brisačo zavita otroka, pred sabo pa rinili prazne (!) vozičke ter leteli proti domači prikolici. In šli po poti, ki naj bi bila bližnjica.

Ni bila.

Naslednji dan je sta po nas prišla ljuba moža. Ne vem, če sem bila že kdaj tako srečna, ko sem ga zagledala. »Odpeljita nas domov. Ne moremo več. Hočemo v svoje stanovanje, na svoj kavč!«

Seveda se je takrat zjasnilo. Sonce je pripekalo kot še nikoli.

Možakarja sta otrokoma napihnila bazenček s toplo vodo, kjer sta mulca uživala in se široko smejala. Le da se je eden od njiju kmalu pokakal v vodo. In ko so vodo zamenjali, se je še enkrat.

Tudi midve sva bili srečni. Ker nama je bilo prvič v tistem tednu toplo. Toplo, ko sva se čisto sami namakali v mrzli vodi v morju.

Zdaj imava vsaka po dva mulca. Sprašujem se, kdaj se bo katera od naju spomnila, da bi šli same z mulci v prikolico. »Da bomo malo uživali in poklepetali«.

Vedno mi je bila blizu misel, da je treba jesti vsega po malo. Je čas za zelenjavo in sadje in je čas za čokolado in burek. Tako mi je do 33 leta ob tem prepričanju uspelo preživeti brez diet. Ne, da bi zato imela ravno manekensko postavo. Ampak raje sem bila srečna ob pici ob enajstih zvečer kot sitna ob riževih vafljih. Te sem se enkrat trudila vzljubiti, ko sem želela biti kot Kate Hudson. En teden sem svetu oznanjala, da so ful dobri in da je človek po tej krasni hrani res sit. Potem pa sem jih na tihem podtaknila sosedovim kuram, si skuhala špagete in si priznala, da imajo vaflji okus po podplatih. Ja, tudi, če jih ješ s sirom in paradižnikom.

Pri mojih »rosnih« 33ih pa se je rodila mala frčafela Ana. Tako kot njena sestrica Iva, je bila tudi Ana najlepša punca, kar sem jih kdaj videla. Male rokice, žive očke, prifrknjen nosek, jamica v kotičku ust in nežna, mehka lička. Najlepša punčka daleč naokoli. Sicer je enako trdila tudi neka mamica v porodnišnici za svojo punčko, ampak najbrž je bila samo fouš.

Naša Ančka pa je imela nežna in mehka lička le dokler ni dopolnila dva meseca. Potem so bila ta lička kar naenkrat posuta z rdečico, mozoljčki in srbečico. Jap, Ana je fasala atopični dermatitis.

Ne, dermatitis ni najbolj strašna stvar, ki se lahko zgodi tvojemu otroku. Še zdaleč ne. Je pa vseeno strašno nadležna in strašno načenja živce. Mamice smo pač tako narejene, da nas zaskrbi že mikroskopsko majhna pika na otroku …

Stvari so se odvijale kot se najbrž odvijajo pri vseh družinah otrok z alergijami. Najprej pobrskaš forume in malo padeš v depresijo (to narediš na skrivaj, ker ti je mož že nekaj časa nazaj prepovedal brskati po forumih!). Letaš od pediatra, do alergologa, dermatologa in kar naenkrat začneš verjeti v vso alternativno medicino. V bistvu kar naenkrat poznaš vso medicino. Do zdaj sem vedela samo za lekadol.

Imaš dobre in slabe dni. Če se otroček zjutraj zbudi s kolikor toliko lepo kožo, si poln veselja do življenja. Verjameš v kreme, medicino, alternativno medicino! Če je ves v krastah, si na tleh. Ko se celo noč praska in praska in praska pa si zrel za obisk psihiatra.

Veš, da to ni najhujša stvar na svetu, pa se vseeno sekiraš in žreš in razmišljaš, kje si se usekal. In kar je mene od vsega najbolj razjezilo – velikokrat ti kdo reče: »Dermatitis se pogosto pojavi zaradi stresa mamice. Mamice vse prenašate na svoje otroke«. A bejž? In to naj bi mi zdaj pomagalo. Najbrž se bom po tem vedenju spremenila v Dalaj lamo in dermatitis bo puufff izginil.

Seveda preizkusiš pet milijonov krem in pazi to – diet! Ja, diet! In ja, tako sem pri svoji 33 letih prvič na čisto pravi strogi dieti. Brez pšenice, brez vseh mlečnih izdelkov, brez paradižnika. BREZ PICE!

In zdaj veselo oznanjam svetu, kako dobri so riževi vaflji in tisti sir, ki v bistvu ni sir, ampak nekakšen veganski kokosov izdelek. In kako okusen je dejansko kruh brez bele moke. In kako zdrav!

In veste kaj? Prav nič mi ni težko. Ker je moji Ani ob tem lažje. Ker se mičkeno manj praska, ker so njena lička mičkeno manj rdeča. Naša Ančka je pravzaprav en velik srček. Tako majhna, z vso to srbečico in tegobami, pa en tak velik dobrovoljček, ves čas nasmejana in srečna. In čeprav ima mozoljčke, sta s svojo sestrico najlepši deklici daleč naokoli. Četudi se mamica iz porodnišnice ne bi strinjala z menoj.

Saj nam res ni hudega. Ni luštno, ampak se bomo pač prepraskali skozi življenje. In ob tem malo bolj zdravo živeli.

Kaj pa jaz? Zdaj že skoraj izgledam kot Kate Hudson. No, le malo mi še popravijo nos, zgladijo trebuh, uredijo frizuro, me pomlajšajo za deset let …

Otroci so včasih zelo koristni. Še posebej takrat, ko svojega atija prepričajo, da jih mora peljati na morje. In mu s tem težijo vsak dan! Najbrž zato, ker čutijo, da smo na počitnicah bolj povezani, da se nikomur nikamor ne mudi, da smo skupaj. Res skupaj!

In tako našemu ubogemu revčku ni ostalo drugega, kot da zglonca avto … če greš na morje, je to menda obvezno … in naznani, da smo babe zmagale. »Pripravite potovalke. Pripravite eno potovalko!«

Iva je bila v približno petih minutah gotova. Vzela je svojo torbico. Torbico, ki je postala naša zvesta spremljevalka vsepovsod. Torbica, s katero gremo na sprehod po mestu, po vasi, včasih pa tudi do wc-ja. V torbico je nabasala nekaj bombončkov, en kup igračk za Ano ter njeno dudo (jaz pa sem jo iskala kot nora), pod roke je stisnila svojega slončka in si pripravila bleščeče superge. Te je od prijazne sosede dobila že pozimi. Posute so z bleščicami, biserčki, srčki in zvezdicami. In ker niso dovolj kičaste, se ob tem, ko stopi, še zableščijo. Kot bi nosila disko na nogah. Samo pojejo še ne, te superge. In te superge so še bolj imenitne kot torbica. Bleščale se tako niso samo superge, temveč tudi Ivine oči. Lepše stvari v življenju še ni videla! Menda sva ji, takrat pozimi, obljubila, da jih bo lahko nosila, ko bomo na morju. Menda sva upala, da bo malo pozabila, da jih ima.

Ni nam uspelo pripraviti ene potovalke. Smo jih pa zato pet. Plus torbica, plus slonček, plus voziček, plus domači krompir. Tega nujno potrebujemo s seboj.

Je pa na dopustu res fajn. Ker smo vsi skupaj, pa bolj povezani, pa nikamor se nam ne mudi. Razen na sladoled. Ko smo na morju, je obvezen. Menda sva Ivi že pozimi obljubila, da ga bo lahko na morju jedla. Skoraj prepričana sem, da nisva obljubljala sladoleda za zajtrk, kosilo in večerjo, a druga stran je trdila nasprotno.

Ana pa je imela svoje male radosti. Zaljubila se je namreč v galebe. Po njenem bi jih lahko ure in ure opazovali in oponašali. Kako letijo, kako pikirajo v vodo in predvsem, kako se oglašajo. Verjamem, da smo vsi štirje ob tem izgledali zelo kulturno. Iva je ugotovila, da je Ana poosebljen galeb, saj se oglaša popolnoma enako. Nekaj časa smo potrebovali, da smo jo prepričali, da Ane v javnosti ni klicala galeb.

Tistih par dni je švignilo mimo kot blisk. Mogoče se je Tomažu malo vlekel le trenutek, ko je do avta spet tovoril pet potovalk, voziček, Ivino torbico in krompir, ki je še ostal. Kmalu pa smo se udobno namestili, mahali morju v slovo in mu obljubljali, da se kmalu spet vrnemo. Popolnoma jasno nama je bilo, zakaj je Iva žalostna in bi si želela še ostati na počitnicah. Ker smo tam bolj povezani, ker otrok takrat še bolj čuti to družinsko ljubezen, ker smo res skupaj. Jasno! Ena sama ljubezen!

In verjamem, da je to mislila tudi Iva, ko nama je na to odgovorila: »Ker sem končno lahko obula svoje bleščičaste čevlje in ker tam lahko jem sladoled!«

Ko je bila Iva še dojenček, smo nekje prebrali, da je dojenčke najlažje uspavati na tisti veliki napihnjeni žogi. Priporočajo jo tudi za nosečnice pred porodom, saj naj bi lajšala bolečine popadkov. Ne bi mogla ravno trditi, da mi je olajšala kakšno bolečino, ko je šlo zares, vsekakor pa sem se na njej počutila kot okrogla kokoš na jajcu. Zaradi varnosti otroka in mene smo jo raje odstranili.

Uspavanje na žogi naj bi bilo videti takole: dojenčka stisneš k sebi, mu ljubeče prepevaš in se z žogo počasi ziblješ sem in tja. Mati žari v beli, nepopacani spalni srajčki, otrok zaspi z nasmehom na ustnicah, zadaj nežna melodija …

To čudežno napravo smo torej potrebovali še isti trenutek! Takoj! Ne jutri! Danes.

Iva je bila namreč zelo priden dojenček. A tudi pri pridnem dojenčku si želiš, da bi ob polnoči spal. Iva ni. Iva je takrat hotela brati knjigice in grizljati moj prst. S Tomažem sva skovala tisoč in en načrt, kako jo bova na finto, da bo zaspala prej. Ivi finte niso najbolj dogajale.

Nekoč na morju sva natančno izračunala, kdaj mora spati čez dan, da bo šla prej spat zvečer in bo dobro spala tudi čez noč. Računi so bili res natančni, večkrat preverjeni, štimali so do pikice. Veselila sva se, kako jo bova končno ukanila in uspavala. Tomaž se je naslednji dan ob določeni uri pogumno in samozavestno odločil, da bo otroka uspaval. Pa če mu nebo pade na glavo! Sprehajal se je po morskih poteh, ji nežno prepeval, jo božal … In po dveh urah prešvicano obupal. Iva je zaspala isti trenutek, ko smo jo napokali v fredov obroč in se šli kopat. Dve uri prepozno.

In tako se je pripetilo, da je Tomaž čudežno žogo dobil za rojstni dan. Mogoče je kdaj v življenju dobil že kaj boljšega. Je pa dejstvo naslednje: če bo spal otrok  —> bo žena srečna —–> bo srečen on —–> torej: popolno darilo!!

In res nam je uspelo! Ne enkrat, DVAKRAT!!! je Iva zaspala v omenjenem položaju. Po tem, ko sem skoraj fasala morsko bolezen od pozibavanja.

Nakup je bil torej vreden. Pa vendar smo potem našli veliko boljši način za uspavanje. Iva je raje kot na žogi zaspala na najinih trebuhih. Precejšen udarec za samozavest. Žoge tako nismo več potrebovali. Iz neznanega razloga pa se je še vedno kotalila po našem stanovanju.

In ta žoga je imela posebne čudežne lastnosti. Vedno se je pojavila tam, kjer je nisi pričakoval. Najbolj veseli so je bili otroci, ki so prišli na obisk in so jo z navdušenjem metali po prostoru ter razbijali stvari. Predvsem tisti 30-letni otroci.
Malo manj srečen je bil Tomaž, ko se je sredi noči, ko je prišel iz wcja, žoga čudežno pojavila pred njegovo posteljo. Lumpa sta se tako razigrano kotalila po naši spalnici, nekdo pa je ob tem uporabil ne preveč lepe besede.

Čudežna žoga je kmalu po tem čudežno izginila.

»Grem reševat žabe!« je slovesno oznanila cenjena notarka – torej, Ivina in Anina babica. »Uboge reve pri prečkanju ceste končajo pod kolesi, še preden pridejo do mlak«, je malce posmrkala. Res je bila videti zaskrbljena. Pa smo ji kimali, jo glasno podpirali v njenih dobrih namenih in si mislili, da naj le gre, če že nima nič bolj pametnega za počet.

Razen Ive. Iva je dobila velike oči. Iva je dobila tisti nori lesk v očeh, ki je sporočal, da tega ne bo zamudila. Pa pika! In tako smo hočeš – nočeš nabavili naglavne lučke, vzeli vedra (pozabili rokavice) in delegacija babnic se je odpravila iskat svoje žabje prince.

Babi Staša je bila sicer malo skeptična. Akcije se je namreč udeležila že par dni prej in rešila točno eno žabje življenje, saj je bilo tabornikov, ki so reševali žabe več kot žab. Pa smo jih klicale in regljale po grmovju, zapele vse žabje pesmi, kar smo jih poznale. Res čudno, da se niso želele pokazati. Ob našem prelepem žabjem petju, bi nam še srnice jedle iz rok. »Lega, lega, kvaaaaak«. Tudi tokrat ni kazalo, da se bodo žabe čudežno pojavile. Edine žabe, ki smo jih našle, so bile speštane sredi ceste. Ne preveč lep prizor.

Žabe

Pa vendarle so se! Čudežno pojavile namreč! Takoj, ko je padel mrak (takoj, ko smo nehale prepevati), je proti nam priskakljala natanko ena žaba. Ne vem, če sem že kdaj videla svojo mami teči. Tokrat je zakurblala kot bi letela maraton (bila je pravi žabji Usain Bolt!), brez oklevanja ujela žabo in ji tako prijazno prigovarjala in jo božala, kot bi pestovala najbolj ljubkega psa na svetu. »Ja, ti ljubica mala. Pridi, pridi. Naj te ne bo nič strah. Poskrbele bomo zate.« Že dolgo je nisem videla tako srečne. Žaba je sicer delovala malo manj srečno.

Ko smo tako opazovale tisto eno žabo, se ob tem delale blazno pametne in žabje razgledane (v resnici še danes ne vem, ali so bile to žabe ali krote) in ko smo čisto zares pozabile na petje in prisluhnile tihemu regljanju, je okoli nas začelo šumeti in se premikati kot v kakšnem strašnem filmu. Prisežem! Žabe so lezle od vsepovsod. In moja mami je skakala od ene do druge, jih mirno vtikala v vedra in se topila od sreče. Niti za trenutek ni cviknila. Tudi, ko smo našle orjaško, res orjaško žabo… v bistvu je bil to že ene vrste krokodil… tudi trznila ni! Tudi, ko se je ta krokodil raztegnil in spustil zvok medveda. Prisežem, da je bil to v bistvu medvedji krokodil! Nič!

Tudi Iva je bila zelo pogumna!  Saj je pogumno kazala, vriskala in vzhičeno vpila, katero žabo mora babi še pobrati. Iz varne razdalje, seveda. Jaz pa žal nisem mogla pobirati žab (res škoda!), ker sem imela v naročju Ano, ki je neznansko uživala v lučkah, teku, regljanju in vsem tem vznemirjenju. Bila je tako vzhičena, da se je kar dvakrat pokakala.

Žabice smo ponosno odvrgle v ribnik. Ob tem pa občutile neznansko veselje, ponos in zmagoslavje. V bistvu smo bile kot kakšne super junakinje, saj smo rešile vsaj trideset žabjih življenj. Babi Staša – Super žabja ženska s svojimi žabjimi pomočnicami.

Žabcev nismo poljubljale. Princi so nas čakali kar doma in prav tako zaslužene palačinke. Palačinke za takšne super junakinje! Občutek, ko takole nesebično pomagaš, je res prekrasen. In v jeseni, bomo spet regljale po grmovju. Mogoče malo tišje. Srečna sem, da smo se udeležile akcije, saj so se moje male žabice ogromno naučile.

Je pa res, da bi bila še mičkeno bolj srečna, če bi rešene, svobodne in srečne žabe dejansko ostale v mlaki in se ne bi vračale nazaj na cesto.

Drage mamice. Včasih, ko takole vohunim za vami po družabnih omrežjih, si mislim: Kako vse to zmorete?
Nekatere od vas:

-Kuhate.
Moja mami je na moji poroki govorila takole:
»Priznam, da sem pri Nini na tem področju kot mati odpovedala. Nine kuha preprosto ni zanimala. Njeno kuharsko znanje ni segalo dlje od špagetov. Še kupljeno pizzo ni znala dobro speči. Pospravljati ja in pomiti posodo, kuhati pa ne. Ko sta si s Tomažem opremila kuhinjo, jo je kuha začela zanimati. »Mamiiii, kako se naredijo zrezki v omaki?« je bil nujen telefonski klic. »Ja, zrezke povaljaš v moki…«, ji začnem razlagati. »Ne, mami, čisto na začetek greva. Kakšno ponev je treba imeti in na katerem oddelku v trgovini se kupi meso …«.
Naj povem, da sem nekoč res zažgala špagete. Enkrat pa sem v maso za pecivo namesto 0,3 dcl vlila 3 dcl ruma. Bolj, ko sem ga poskušala, bolj luštno mi je bilo pri srcu. Potem je Tomaž rekel, naj grem raje spat.
Ko sva uredila kuhinjo, sem se odločila, da bom postala filmska ženička, ki bo dobro skrbela za prazne želodčke. Še danes se mi ubogi tast in tašča smilita, ker sta sodelovala pri projektu. In še danes sem jima hvaležna, ker se naši prazni želodčki lahko prislinijo na kosilo spodaj.
Sem pa pri svojih 32ih letih prvič skuhala juho. In se potem s tem javno pohvalila. Itak sem bila zelo ponosna nase! Drugi pa ne tako zelo.
Sem bila pa jaz ponosna (in ljubosumna) na mamico, ki je za svojega sinčka spekla petnadstropno tortico s tremi okusi. Le kako to zmorete in znate?
-Šivate.
Spomnim se, da me je nekoč babi učila prišiti gumb. Ker je to nekaj, kar moram nujno znati! Saj ga zašijem … z estetskim pridihom dvoletnega otroka.
In potem moja kolegica, ki prvič drži šivanko v roki, sešije pet ličnih kompletov. Takih, ki ne razpadejo. Kaaaaaaaaj? Le kako to zmorete?

-Imate pospravljeno stanovanje.
Sama ….

Eh. Le kako to zmorete?
-Ste lepe in urejene.
Moj stil je klasika. Klasika brez stila. Vedno dve leti za modo. Tri leta sem potrebovala, da sem iz kavbojk na zvonec prešla na ozke. In se potem počutila neizmerno moderno in šik. Čeprav je bil v modi takrat že sedemosminski kroj ali kakršenkoli že pač to je.
Celo zimo hodim naokoli brez gumba na bundi. Ok, no, če sem čisto iskrena … gumb je odpadel že lani. Vrnimo se nazaj k rubriki o šivanju.
Zadnjič sem šele doma opazila, da sem si za ven naličila samo eno oko.
Kar pa je bilo precej uspešno, saj ponavadi moja ličila izginejo še preden pridem ven. Preuredi jih Ana. S svojimi poljubčki. Ki so precej mokri in slinasti. V bistvu jé moj obraz.
Le kako to zmorete?
-Skrbite za zdravo prehrano, za vrtiček, kuhate zelišča in ste prave male Pehte
In na tem mestu vas vprašam: Zakaj, hudiča, je čips po deseti uri zvečer tako zelo dober?!? In zakaj lahko pico ješ za zajtrk, malico, kosilo in večerjo? V enem dnevu, seveda.
Sicer pa se lahko pohvalim, da sem tudi jaz priložnostni kmetovalec. Ko je treba pobirati krompir, jabolka, slive, grabiti listje ali mrvo. Kar pa se tiče vzgajanja novih rastlinic … Tomaž mi je na drugem zmenku podaril kaktus. Že takrat je vedel, da potrebujem nekaj nezahtevnega. Kaktus je crknil. Po enem tednu. Kaktus.
Torej… Kako zmorete?

In potem pride ena takšna mamica:
-vsa sijoča (lepa polt zaradi zdrave prehrane),
-diskretno našminkana (po obeh očeh!),
-v trenirki – ja, trenirki, ampak ne takšni z luknjo in ni siva, ki je bila nekoč črna. Ne, ta trenirka je kul in šik,
-s čistim vozičkom (kar napeljuje, da je čisto tudi njeno stanovanje),
-s kolerabo v roki, ki jo bo uporabila pri kuhi juhe (ok, mogoče malo pretiravam),
-njen otrok se naokoli podi v hlačkah, ki se ujemajo s kapico (ki jih je seveda sama sešila),
-ob tem pa naredi nekaj profesionalnih fotografij, ki apelirajo na to, da sta njen otrok in ona prava modela. Otrok ni slikan v hrbet. In ne zgleda kot bi ravnokar žvečil limonine olupke.
In potem ta mamica pravi: »Nina, kako ti to vse zmoreš?«

Za crknit!

Prejšnji mesec sem bila mati samohranilka. Tomaž je službeno odšel v Nemčijo za en mesec. Tega sicer nisem javno oznanjala (samo mamici sem jokala na ramenih), saj sem se bala, da bi se okoli hiše nagnetlo preveč mladeničev. Ker jih sigurno precej hrepeni po mamici v neurejeni trenirki.

Tomaž je odšel v mesecu, ko naj bi izšla moja slikanica (na tem mestu si bom vzela prostor za en: jeeeeeeeeee eeeeeeeeeeee eeeeeeeeeee  eeeeeeeeee eeeeeeeeeeej!).

In ker z malima frčafelama res ni bilo dovolj dela, sem se pametno spomnila, da bi knjigico lahko predstavili z igrico. Zelo zelo pametno. Še danes ne vem točno, kaj sem rekla kolegom, da so privolili v to mojo pametno idejo. Nekaj sem klepetala o pici in o pivu, o tem, da pri naših letih potrebujemo nekaj novega v življenju, da moramo rasti, da rabimo zgodbe, ki jih bomo pripovedovali svojim vnukom … In bili so za! Človek se vpraša … Včasih uporabim vse svoje pogajalske spretnosti ter vohunske sposobnosti (ki jih ni malo), da vse dobim na kup. A na igro so prišli vsi. Brez najmanjšega problema.

Dobivali smo se dvakrat tedensko. Kar je bilo kar v redu, saj sem zato morala vsaj dvakrat na teden pospraviti stanovanje. Kar ni tako lahko kot si človek predstavlja. Je pa to pomenilo, da smo bili na dobri poti, da bo Tomaž še prepoznal stanovanje, ko se vrne.

Iva je bila nad vajami navdušena. Zelo rada je sodelovala z nami. Plesala, prepevala, dejansko pozna celo igro na pamet. Celotno besedilo cele ekipe. Razen moj del. Toliko o tem, kako pozorno posluša svoje starše. Še raje pa je imela naše rekvizite. Te smo namreč vsakič iskali med njenimi punčkami. Med njimi je bil tudi njen avto, ki smo ga potrebovali za igro. In s tistim avtom se je zelo rada odpeljala s scene.

Ana pa je v varstvu zdržala točno petnajst minut. Tistih petnajst minut, ko seveda še nismo začeli z igro. Potem je prijazno sporočila, da hoče biti del tega pomembnega dogodka! Malo kasneje pa še malo manj prijazno. Tako se je vrtela z mano, grizljala moje lase in bila na moč zadovoljna. Bila je najbolj reden član ekipe. Manjkala ni niti na eni vaji! Niti enkrat! Niti za pet minut.

In kako je, ko se stari kici spravijo igrati otroško igrico? Resni odrasli ljudje (recimo …), so kar naenkrat morali prdeti, rigati, se po odru sprehajati z eno nogavico in pripovedovati o tem, da so debeli in da si že dolgo niso postrigli nohtov na nogi. Pa prepevati. In se dejansko naučiti besedilo. Nekateri od nas so do zadnje vaje znali samo: »Pozdravljeni, pozdravljeni… pa nasvidenje«, čeprav je bilo vmes še precej daljšega teksta.

Niti ene vaje nismo izpeljali tako kot bi morali. Niti enkrat, brez da bi se vmes smejali. Na tistih delih, kjer se ne bi smeli. Na tistih delih, kjer bi morali jokati. Itak! Na tistih delih nas je popadel smeh, ki te popade samo med poukom, ko se spomniš na nekaj smešnega. Kot takrat, ko si na faksu in si profesor medtem, ko cel razred bere, tlači svinčnik v nos. In to opazi tudi tvoja najboljša prijateljica. In potem ne moreta razmišljati o ničemer drugem. In se tako smejiš, da jokaš. In te profesor pošlje ven. Dragi moji učenci … to se nikakor ni zgodilo meni!

Kakorkoli že … Igrica in dan, ko je izšla slikanica, je bil zame eden tisti ta najlepših. O katerem bom pripovedovala svojim vnukom. In bom vsa važna. Ker je bila moja skupina prijateljev neverjetna. Ker je tudi tisti, ki je do zadnje vaje znal samo »Pozdravljeni, pozdravljeni… pa nasvidenje«, znal vse tipi topi. Ker se nismo režali, takrat ko bi morali jokati. Ker so bili smešni, zabavni in ker so rignili in prdnili za čisto petico! Meni in svoji mami v ponos!

Ponosen je bil tudi Tomaž, ki se je do takrat vrnil iz Nemčije. Malo bolj ponosen bi najbrž bil, če bi igro dejansko videl. A je takrat raje preživljal dragoceni čas s svojo ljubo Ano, ki je glasno protestirala, ker je nismo vključili v glavno prireditev. Pa tako pridno je vadila z nami.

Ano smo potolažili, pico smo pojedli, pivo so (!) popili, čestitke smo sprejeli. Od prijateljev smo se poslovili, moji trije junaki pa so utrujeno popadali v posteljo.

In jaz?

V miru sem šla na wc.

Potem pa sem se tiho usedla za kuhinjsko mizo in prelistala svojo čisto prvo slikanico. Od prve črke do zadnje prekrasne ilustracije.

In bilo mi je fajn. Čisto, čisto zares fajn!

Sem Ana

Sem Ana. In sem že velika punca. Pri Jelenčkih bivam celih šest mesecev. Lahko bi se reklo tudi, da jim kraljujem, saj naredijo točno tisto, kar želim. Ali pa vsaj, kar mislijo, da želim. Včasih jim ne uspe. In to jim tudi jasno povem.
Moje družinske člane ni težko vrteti okoli prsta. Vse, kar naredim, se jim zdi prisrčno in luštno. Malo se nasmejčkam, rignem, prdnem ali ljubko zazeham, pa so vsi čisto paf in vzhičeni. Morali bi jih videti zadnjič, ko sem se prvič prekucnila iz hrbta na trebuh. Kakšno histerijo so zganjali! Ati je jokal od ponosa, čeprav se je delal, da ne. Mami pa je letala naokoli s kamero. Ampak takrat zanalašč nisem hotela ponoviti podviga.

Ker so bili tako srečni, se zdaj zavrtim na trebušček isto sekundo, ko me postavijo na tla. In vsakič znova se spomnim, da na trebuščku ni tako zelo fajn. In se potem strašno jezim. Moji dragi pa me morajo pobirati in obračati nazaj. Vsake pet sekund!

Pa saj so kar pridni tile moji sostanovalci.

Najraje imam sestrico Ivo. Tako zelo smešna je, ko pleše in skače po stanovanju. Ali pa, ko pleše in skače po atijevem trebuščku. Človek ne more, da se ne bi na glas režal. Še bolj smešno pa je takrat, ko za njo skače tudi mami, ki jo želi preobleči, Iva pa ji beži. Takrat sta obe zelo ljubki. Mami pa je zelo ljubko zaripla v obraz.

Mami in ati me kar naprej lubčkata.

Kar n.a.p.r.e.j! Kar mi je sicer zelo všeč. Še posebej, ko sem nagec in me cmokata po trebuščku pa za vratom, kjer zelo žgečka. Rada lubčkata tudi moje nogice. Te srčkane male ljubke nogice. In včasih pozabita, da sem jih pet minut pred tem položila v svojo polulano pleničko.

Tudi Iva me zelo rada lubčka in mečka. Sem in tja se mi dozdeva, da takšno mečkanje sicer ni čisto primerno za dojenčke, ampak njej ne zamerim čisto nič.

Uživam, kadar z mamico in Ivo beremo knjigico. No, mami in Iva jo poskušata brati, jaz pa jo poskušam pojesti. Hranjenja res ne razumem. Včasih plešejo, pojejo, se igrajo aviončke in se ob tem zelo umetno široko smejijo, da bi pojedla tisto žlico brokolija, spet drugič pa mi nikakor ne pustijo, da bi v usta vtaknila plastično folijo. Pa ravno plastično folijo, ki je najbolj dobra stvar na svetu!

Rada se igram na svoji igralni podlogi. Če je z mano vsaj en družinski član, ki me z nasmehom na ustnicah občuduje, me pri igri spodbuja in kar naprej hvali. Bog ne dej, da bi me zapustili za tri četrtinke sekunde. Takrat jim zelo glasno povem, da ne verjamem v samostojno igro!

Vem, da mamica brez mene ne more. Zato ji delam uslugo in skupaj raziskujeva skrivnosti sveta. Svojih lahkih osem kil udobno namestim v njeno naročje in tako se strašno zabavava. Sesava, kuhava, ustvarjava, jeva, se igrava z Ivo, enkrat sem šla celo z njo na wc. Seveda je priletela še Iva, da je bil hec večji. Je pa res, da sem včasih polna drobtin, ki letijo iz mamičinega sendviča.

Naredim se, da spim.

Sem in tja sem navihana. Naredim se, da spim. Ko mami skoči pod tuš pa jo z navdušenjem kličem, vriskam in čakam, da me malo objame. Če ne prileti v sekundi, pokličem še malo bolj na glas. V primeru, da bi bila mami takrat pri sosedih. Mami je pri sosedih sicer zelo redko, a nikoli se ne ve.

Pri svojih letih sem ugotovila, da se vztrajnost poplača. Zvečer se vsaj trikrat naredim, da spim. Ko pa me položijo v posteljico, veselo pobrcam, na široko odprem oči in roke, da me še malo potiškajo. Ko to naredim približno sedemkrat, obupajo in me vzamejo v ta veliko posteljo. Tam pa človek spi kot klada.

Vsaj eno uro. Ker potem sem že malo lačna.

Razmišljam o pevski karieri. Zato vsako jutro, okoli štirih zjutraj, za vse prisotne družinske člane pripravim pravi pevski spektakel. Z vriskanjem in divjim plesom vred. Prepričana sem, da so ponosni name.

Znam precej neverjetnih stvari. Kot recimo: zatlačiti si celo pest v usta in jo z užitkom žvečiti. In ob tem proizvajati na hektolitre sline. V usta si lahko zatlačim tudi stopalo. Moje ljubko malo srčkano stopalce. Jaz sem ob tem zelo ljubka, moji družinski člani, ki me želijo oponašati in preverjajo, če to še zmorejo, pa ne tako zelo.

Pa saj so res kar v redu tile Jelenčki.

Včasih so malo prismojeni in hecni, a vem in čutim, da me imajo neskončno radi. Zato jim bom z veseljem še naprej prepevala, jih cukala za lase, pljuvala dudo v bermudski trikotnik v stanovanju, jih malo pobruhala in se jim ob vsem tem ljubeče in najlepše na svetu smehljala.

Ker človek ne more, da jih ne bi imel rad.