Malokdo ve, da je bil dr. Pogačnik v mladosti obetaven nogometaš, ki je igral za subotiški Spartak v prvi ligi. A prišel je trenutek, ko se je moral odločiti. “Vrhunski nogomet in študij medicine ne gresta skupaj,” se spominja. Čeprav je bila žoga njegova strast, ga je usoda – deloma tudi zaradi osebne izkušnje ob izgubi očeta – poklicala v medicino. A športni duh ga nikoli ni zapustil. Še danes pravi, da je žoga najbolj poštena stvar na svetu: “Če znaš z njo, te uboga, če ne, ti takoj pokaže. To je paradigma za življenje – če si dober z ljudmi, se ti to povrne.”
Zasavje ga je “povleklo” vase
Po študiju v Beogradu in prvih delovnih izkušnjah v Subotici ga je pot zanesla v Slovenijo, domovino njegovega očeta. Čeprav je imel ponudbe iz večjih centrov, so ga Trbovlje pritegnile s svojo pristnostjo. “V tej majhnosti sem videl prednost. Tukaj si moral biti maksimalno pripravljen, se hitro odločati in za svojo odločitvijo stati,” pojasnjuje dr. Pogačnik, ki v zasavski bolnišnici dela že 25 let. Danes si življenja drugje ne predstavlja več – tukaj si je ustvaril družino in dom. Se pa, pošteno pove, zdaj izredno rad vrača v rojstno Srbijo.
