Visokoletečih ciljev Dewesofta kar ni konec. In z vsakim novim korakom dokazujejo, da ne gre zgolj za obljube v oblakih, temveč da iz dneva v dan hodijo po oblakih. Po otvoritvi novih prostorov prejšnji mesec v Združenih državah Amerike, so danes trak prerezali še v Trbovljah.
Danes so v Gabrskem otvorili prenovljene prostore, ki so bili zanje prepotrebni, saj dobesedno pokajo po šivih oziroma, če uporabimo besede ustanovitelja Jureta Kneza “smo hodili en po drugem”. Novi razvojni prostori se raztezajo v dveh nadstropjih, vsaka etaža zajema 400 kvadratnih metrov površine. Za gradnjo energetsko visoko učinkovite zgradbe s pametno inštalacijo je bilo porabljeno 100 ton jekla, 2,5 mio evrov in slabo leto. Kot še doda Knez je bila 5 milijonska nadzidava nujno potrebna in tudi zato je bila narejena v tako kratkem času.
Prihodnje leto na trg z novimi produkti
Dodatna 2,5 milijona evrov sta bila vložena v izgradnjo parkirne ploščadi, ki omogoča parkiranje več kot stotim vozilom. Poleg parkirišča zagotavlja zaščito strešne konstrukcije objekta, v kateri poteka Dewesoftova proizvodnja, dodatnih 250m2 skladiščnih površin, eko otok za odpadke, veliko površino za logistiko, služi pa tudi kot testno okolje za preizkušanje funkcionalnosti merilnih inštrumentov. Poskrbeli so tudi za pridobivanje elektrike in na objekt namestili 70kW sončna elektrarna, ki pokriva skoraj polovico potreb stavbe po energiji. V kratkem bodo namestili tudi polnilnice za električna vozila.
Dewesoft, ki skupno šteje že okoli 200 ljudi raste prihodnje leto planira lansiranje novih izdelkov, ki naj bi konkretno prispevali k rasti podjetja. Kljub temu pa so v Trbovljah previdni. “Gospodarstvo se ohlaja, situacija na Kitajskem bo vsekakor vplivala na svetovno ekonomijo in smo v zelo negotovem času,” je iskren Knez, ki pa vseeno nakaže, da je visokotehnološko podjetje na nove izzive pripravljeno.
Knez o Mestu Akrobatov: Obnovili smo že vse stare tovarne v Gabrskem, zdaj se selimo še drugam.
Naslednja investicija pa je namenjena širjenju proizvodnih kapacitet: v prostorih nekdanje Strojne tovarne Trbovlje (STT) se gradi strojni park, kamor se bo preselila orodjarna, kjer izdelujejo vse kovinske dele za merilne inštrumente, ki nastajajo v Trbovljah. Medtem pa so ideje o Mestu Akrobatov nad Trbovljami vsak dan bližje uresničenju. “In to nas bo zaposlilo za naslednjih 10, 15 let,” navdušeno zaključi Jure Knez.
Mladi, še neporočeni fantje iz PGD Svibno skupaj še z ostalimi sokrajani tega statusa vsako leto pred prvim majem ročno postavljajo mlaj, in sicer tradicionalno – z »žavrami«, »krancljem« in zastavo, kar zahteva kar nekaj fizične sposobnosti postavljalcev, saj spravilo mlaja na nekdanji grad slovitih Ostrovrharjev ni ravno projekt, ki bi ga opravili z levo roko.
Ena izmed dvojic, ki je potiskala leta 2020
Z ekipami mladine ter člani in članicami se redno udeležujejo gasilskih tekmovanj v organizaciji Gasilske zveze Radeče, ob pripravah na katera se še bolj povežejo in pridobivajo ter utrjujejo dragocene vrline kot so sodelovanje, sloga, razumevanje in usklajevanje.
“K sreči intervencij na domačem območju ne beležimo veliko na letni ravni – največkrat smo jih lahko preštevali že na prste ene roke.
“Takrat smo stopili skupaj gasilci iz PGD Svibno, sosednjega PGD Jagnjenica in osrednjega PGD Radeče, 41 nas je gasilo,” pravi, ponosen še, da so se odzvali tudi kot enota pomoči v vseslovenskih intervencijah ob požaru na Krasu in nedavnih avgustovskih poplavah.
PGD Svibno je bilo predlagano in potrjeno s strani občinskih svetnikov za prejem občinskega priznanja, prav danes zvečer bo namreč iz rok župana Občine Radeče Tomaža Režuna podeljen srebrnik Občine Radeče v znak uspešnega in družbeno koristnega delovanja tekom celotnih 40 let.
V gasilskem domu na Svibnem; na čelu mize predsednik Uroš Damiš
Eden redkih je še ostal – od slavnih steklopihalcev, ki so več desetletij ustvarjali izdelke v hrastniški glažuti. Da gre za posebno vez med njim in steklom je vidno že na prvi pogled. Kako Rado Kališnik pripoveduje o pripravi steklenih vaz, pujskov, labodov, krožnikov in neverjetnih skulptur. Stekla se ni naveličal niti 30 let potem, ko je upokojen. Ko mu le uspe, se rad priključi kuhanju stekla, iz katerega kot izurjen steklopihalec zajame svoj kos in ga oblikuje po svoje. Rad se poigra z barvami in vročo stekleno maso oblikuje v neverjetne kompozicije kot bi bil izurjen kipar.
Kot osnovnošolca so Radu govorili, »Če se ne boš učil, boš šel h glažarjem.« Njega pa je prav to privlačilo. Z očetom in mamo je živel v steklarski koloniji in proizvodnjo je dobro poznal že kot majhen deček. Dobro se spominja, kako je kot otrok – nekje pri 9, 10 letih – skupaj s prijatelji čakal, da so steklopihalci odšli na malico. Nato se je nadobudna mladina skrivaj splazila do peči in si »izposodila« steklopiharske pipe («fajfe«). Takrat je prvič poskusil tehniko steklopihanja. »Glažarji so bili seveda jezni na nas. Saj smo jim marsikatero orodje zvili ali pa zabili. Nam je bilo pa še kako imenitno.« Se z iskricami v očeh spominja Hrastničan Rado Kališnik.
Kar nekako samoumevno je bilo, da se bo priključil delu v steklarni. Dobil je svojega mentorja in se leta in leta uril. »Učenje steklopihanja traja več let, o posebno zahtevnih izdelkih govorimo o 5, 10 tudi 20 let, da lahko samostojno izdelaš najbolj posebne prosto izdelane steklene izdelke,« nas poduči Kališnik. V svoji dolgoletni karieri je bil tudi sam mentor mnogih mlajšim steklarjem. Kako posebno je steklopihanje pa je z veseljem vedno pokazal tudi obiskovalcem hrastniške steklarne.
Še danes Rado prime svojo »fajfo« in se loti dela. Vsak njegov izdelek pa ima vedno tudi zgodbo. Pa naj bo to preprosta zgodba iz življenja, ali dogodek iz narave, tudi motivi iz verskih zgodb ali narodnih legend.