-- OGLAŠEVANJE --

ZGODBA: »Če se ne boš učil, boš šel h glažarjem.« On pa si je želel točno to. 

-- OGLAŠEVANJE --

Večino kar je v svoji steklopihalski karieri naredil zase, je razdal. Prijateljem, znancem – vsem, ki so mu prekrižali pot. Tisti, ki Rada Kališnika poznamo dalj časa, se spominjamo, kako je običajno prelomil led ob prvem srečanju. Takšno je bilo tudi moje (op.a. Z Radom sva pred leti skupaj igrala pri Steklarski godbi Hrastnik). Prvič ali pa drugič, ko sem prišla v steklarski godbeni dom na vaje, me je ogovoril. Rado, večni zabavljač, vedno nasmejan. »Ja, čigava pa si ti punca.« Čeprav nisva našla skupnih prijateljev ali znancev, ga to ni zmotilo. Z nasmeškom je segel v žep in mi v roke stisnil majhno stekleno račko. »Tole sem sam naredil, pa dam zdaj tebi. Da se me boš še kdaj spomnila.«  Je zaključil, sedel na stol in vzel v roke svoj bariton. Še kako dobro mi je ostal v spominu in, kako sprejeto sem se zaradi njegove neverjetne geste počutila. Čudovito ga je bilo obiskati po skoraj dveh desetletjih.

Ljubezen do stekla z upokojitvijo morda še celo močnejša

Eden redkih je še ostal – od slavnih steklopihalcev, ki so več desetletij ustvarjali izdelke v hrastniški glažuti. Da gre za posebno vez med njim in steklom je vidno že na prvi pogled. Kako Rado Kališnik pripoveduje o pripravi steklenih vaz, pujskov, labodov, krožnikov in neverjetnih skulptur. Stekla se ni naveličal niti 30 let potem, ko je upokojen. Ko mu le uspe, se rad priključi kuhanju stekla, iz katerega kot izurjen steklopihalec zajame svoj kos in ga oblikuje po svoje. Rad se poigra z barvami in vročo stekleno maso oblikuje v neverjetne kompozicije kot bi bil izurjen kipar.

V domačem stanovanju je sobo namenil steklu in vsem svojim stvaritvam, ki so nastale od mladih nog do danes. Posebno mesto je na steni našlo tudi njegovo steklarsko orodje. Na tisoče izdelkov je nastalo prav z orodjem, ki Rada vsak dan spominja na steklarsko pot v hrastniški glažuti.

»Če se ne boš učil, boš šel h glažarjem.« On pa si je želel točno to.

Kot osnovnošolca so Radu govorili, »Če se ne boš učil, boš šel h glažarjem.« Njega pa je prav to privlačilo. Z očetom in mamo je živel v steklarski koloniji in proizvodnjo je dobro poznal že kot majhen deček. Dobro se spominja, kako je kot otrok – nekje pri 9, 10 letih – skupaj s prijatelji čakal, da so steklopihalci odšli na malico. Nato se je nadobudna mladina skrivaj splazila do peči in si »izposodila« steklopiharske pipe («fajfe«). Takrat je prvič poskusil tehniko steklopihanja. »Glažarji so bili seveda jezni na nas. Saj smo jim marsikatero orodje zvili ali pa zabili. Nam je bilo pa še kako imenitno.« Se z iskricami v očeh spominja Hrastničan Rado Kališnik.

Učenje steklopihanja se meri v letih, celo desetletjih

Kar nekako samoumevno je bilo, da se bo priključil delu v steklarni. Dobil je svojega mentorja in se leta in leta uril. »Učenje steklopihanja traja več let, o posebno zahtevnih izdelkih govorimo o 5, 10 tudi 20 let, da lahko samostojno izdelaš najbolj posebne prosto izdelane steklene izdelke,« nas poduči Kališnik. V svoji dolgoletni karieri je bil tudi sam mentor mnogih mlajšim steklarjem. Kako posebno je steklopihanje pa je z veseljem vedno pokazal tudi obiskovalcem hrastniške steklarne.

Že od malih nog piha v “fajfo” pa tudi v bariton

Rado je bil vedno eden tisti, ki je družbo »po koncu držal«. Nič čudnega, saj se je steklarski godbi pridružil že v osnovni šoli in bil zvest udeleženec raznih proslav in »špilov« po vsej Jugoslaviji. V predalu še danes hrani fotografijo, ko so godbeni podmladek leta 1957 steklarski pihalci peljali na morje.

Rado Kališnik je umetnik, da mu ni para. Čeprav sebe ne vidi tako. Skromen kot je, pravi: »To jaz rad delam. Uff, koliko še imam idej. To jaz kar tako. Imam že načrte v glavi …« pove poln zamisli, česa vse se bo še lotil. Od nekdaj je preučeval gostoto stekla, različne primesi, temperaturo in kaj vse je mogoče s steklom in najbolj osnovnimi orodji narediti. Polne vitrine njegovih izdelkov in brez dvoma številne police prijateljev pričajo o njegovem neverjetnem znanju in ročnih spretnostih. In tisoči, če ne milijoni izdelkov nastali pod njegovimi golimi rokami.

Kako zahtevno je delo steklopihalca vidite v spodnjem VIDEU

Še danes Rado prime svojo »fajfo« in se loti dela. Vsak njegov izdelek pa ima vedno tudi zgodbo. Pa naj bo to preprosta zgodba iz življenja, ali dogodek iz narave, tudi motivi iz verskih zgodb ali narodnih legend.

Tokrat je za podelitev Zlati kuolm, ki ga organizira ZON.si, pripravil dva posebna izdelka. Odsev zelenomodre barve v steklu ponazarja Savo, ki povezuje zasavske občine, mehurčki v steklu pa nakazujejo na pestrost vsega kar se dogaja v teh sicer majhnih dolinah. Oblike so unikatne, kot s(m)o unikatni Zasavci.

FOTO: Trije bivši steklarji v “pljah muski”

Deli s prijatelji

-- OGLAŠEVANJE --

Najbolj brano

-- OGLAŠEVANJE --

-- OGLAŠEVANJE --
-- OGLAŠEVANJE --
-- OGLAŠEVANJE --

Preberite tudi

Sporni nakupi nepremičnin – DA, varnost na zasavskih cestah – NE

Skozi naselje Vače, ki je tudi turistični kraj in pot do spomenika državnega pomena - GEOSS, vodi cesta, ki jo vsakodnevno uporabljajo domačini, turisti...
-- OGLAŠEVANJE --