Najprej je bil eden sila pameten o tem, kako slovenske družine vozijo nabite vozičke poletne robe na plažo – in on jih opazuje pa ima celo predstavo. Vsak dan dol in vsak dan gor. Ja, kaj pa pol? Tistih 14 dni dopusta, ki ga imajo poleti. Zakaj ne bi izkoristili vsega kar imajo in to vsak dan. Če se tako otroci zaigrajo, odrasli pa zabavajo. Je to res za posmehovanje?
Potem je bila naslednja od enega, ki ga moti, da gredo ljudje v morje obuti. Pozor – na živce mu gre, da gredo obuti v plavalne čevlje. Kje je zdaj tukaj problem? Če te motijo kamni, če ne želiš sluzastega občutka pod nogami ali se bojiš ježev – zakaj se ne bi obul?
No, in še tretja, ki je opazovala dve družini na plaži. Eno slovensko in eno hrvaško. Poante nacionalizma nisem najbolj razumela, ker je hotela predstaviti, da je slovenska družina zadrgnjena. Potem verjetno ni gledala moje družine, pa družin mojih prijateljev. Skratka, da so Slovenci imeli s sabo le oreščke, sveže sadje, brezglutenski kruh in da so na plaži delali angleščino in matematiko. Hrvaška družina je bila drugačna. Mama je otrokom razdelila najbolj mastne krofe, ata je zaspal na ležalniku s pivom v roki, otroci pa so brez kontrole skakali v vodo.
Natanko na tej točki, sem ujela sebe!
Najprej so me zapisi ujezili, potem pa sem se tudi malo ujela v tem. Tudi sama sem kdaj “pametna”. “Zakaj imajo pa ti Čehi vedno 500 napihljivih igrač s sabo?”, “Lej tega, že tri dni ribe lovi, namesto, da bi se z ženo ukvarjal.” In sem situacijo izkoristila, da si nastavim ogledalo in se poboljšam. Zazrla sem se vase. Namesto, da bi rekla recimo “zakaj se ta otrok že cel dan dere,” se mu nasmehnem in mu pomaham. Mogoče ima pač slab dan. In namesto, da obsojam glasnega soseda, ki ga sliši cela plaža, se nasmehnem, si nataknem slušalke in si zavrtim hrvaške evergreene.
Naredila sem točno to, kar bi morala že prej. Iz nečesa, kar me je zmotilo in se mi je zdelo narobe, sem povlekla najboljše. Ne bom obsojala avtorjev, vsak ima za svoj izliv razlog. Vsi smo krvavi pod kožo in nam določene stvari parajo živce. Sem pa okrcala sebe in delam na tem, da me tistih 500 napihljivih blazin na plaži ne bo več motilo. Delam še, nisem še čisto tam.
Mastni krofi ali pa angleščina. Kar ti paše.
Zakaj bi bilo narobe, če se na plaži učiš angleščino in zakaj ne bi ata spil enega (ali pa dva, tri) piva? Kaj je tako hudo zloveščega, če se obuješ v plavalne čevlje ali pa magari si natakneš “šlape”. Če se zato počutiš bolje, je to najmanj kar lahko storiš zase.
Pred kakšnim letom ali dvema me je sin prosil naj ga vprašam etiko. Eno od vprašanj je bilo: Kje se konča tvoja svoboda? Uff, kakšno vprašanje. Priznam, nisem vedela kaj reči in verjetno bi sila zakomplicirala svoj odgovor. Pa je zelo preprost. Tvoja svoboda se konča tam, kjer posežeš v svobodo ali pravico drugega. Zelo preprosto.
Točno to. Če človek s polnim vozičkom, ribiško palico, učbenikom za matematiko ali pivom v roki nikogar ne ovira, zakaj bi nas motil? Morda je prav to njegov vrhunec leta. Njegovih 14 dni, na katere je čakal več mesecev.
Jaz bom medtem še naprej vadila. Manj pametovanja in več ukvarjanja s seboj. Saj bo dela dovolj, ni strahu.
