Steklarstvo in rudarstvo se v polpretekli zgodovini Hrastnika prepletata. Tudi steklarji so, bodisi po vzoru na Rudarsko godbo bodisi zato, ker so čutili potrebo leta 1930 ustanovili Steklarsko godbo. Obe godbi odlično sodelujeta, nekateri godbeniki celo igrajo v obeh godbah.
Danes Steklarska godba šteje trideset članov vseh generacij in jo uspešno vodi izkušeni dirigent Ivan Medved iz Laškega, ki meni, da je korona zelo vplivala na kakovost glasbenega izražanja godbe in tudi ostalih akterjev v svetu glasbe. Redne vaje prispevajo k vsemu tistemu, kar godba je in bo. Vsi godbeniki so komaj čakali, da se znova srečajo in začnejo z vajami.
Trenutno so na višku priprave na slavnostni koncert ob 90. letnici, ki bo 23. 6. ob 19. uri v dvorani Delavskega doma Hrastnik. Obnovili so stari repertoar in pripravili kar nekaj novih skladb, s katerimi bodo presenetili zvesto občinstvo.
“Skušamo nadoknaditi, kar smo izgubili v času, ko ni bilo vaj in nastopov. Želimo se vrniti na tisti nivo, ki smo ga imeli pred covidom. Godbe, kot je naša, so v Zasavju tradicija, ki jo je nujno treba ohraniti. Tu pa imajo glavno vlogo mladi” je prepričan dirigent Ivan Medved. Pohvalil je tudi vse člane godbe in odlično medsebojno sodelovanje.
Rado Kališnik je upokojeni steklar in zapriseženi glasbenik. “Le trije bivši steklarji še igramo v godbi. Včasih smo ji rekli Pljah muska in smo bili vsi iz istega foha. Začel sem leta 1958, ko sem bil star dvanajst let. V skupini nas je bilo osemnajst novincev. Godba je že takrat skrbela za podmladek. To smo bili ponosni! Z godbeniki smo šli celo na morje! Veste kakšen prestiž je to bil v tistih časih?” Godbeni dom je bil takrat spodaj v stari vili. Pet godbenikov iz skupine, ki je začela 1958, je še živih in dva sta še vedno aktivna. Rado rad pove, da je nekoč v prostem času nastopal tudi v majhnem ansamblu Fračji dol. Na začetku kariere je igral trobento, kasneje pa je tenor horn postal njegov izbrani inštrument.
“Včasih se je tudi zgodilo, da se mi ni ljubilo na vajo, pa me je žena prepričala. Vedno me je podpirala. Je pa znala biti tudi huda, če smo po vajah zašli še kam in sem pozno prišel domov,” pošteno pove dolgoletni plehar.
FOTOGALERIJA:
