15. 02. 2021

Ste vedeli, da je bil Poštni urad v Zagorju ob Savi odprt 15. oktobra 1850? Na prvem poštnem žigu je bil napis Sagor, ki se je čez nekaj let spremenil v Zagorje ob Savi. Leta 1900 pa je imelo Zagorje le dva poštarja. No, o tem kasneje.

Moderna zagorska pošta je blizu mestnega središča in je opremljena s sodobnim voznim parkom, kar je danes nujno. Poštarji so naši stari znanci, ki jih srečujemo vsak dan, še posebno tisti, ki leta in leta raznosijo pošto po istem terenu. Eden od zagorskih poštnih veteranov je vsekakor Darko Pograjc. Po stažu, izkušnjah, znanju in občutku pripadnosti vsekakor. Kar v treh mandatih je bil član nadzornega sveta, trenutno pa je član sveta delavcev in sindikalist.

Znane so šale o poštarjih in psih, vendar tovrstnih težav nisem imel. Mogoče le kakšen padec z mopeda.

Darko, kakšni so bili začetki službovanja na pošti?

»V oktobru je bilo 31 let, odkar se družim s poštarsko torbo. Študiral sem pravo, pavziral eno leto in to leto se je spremenilo v enaintrideset let. Ni mi žal. Marsikaj je bilo takrat drugače, veliko je bilo peš terena, kot mu pravimo. Saj tudi danes raznosimo peš, kar je odvisno od terena in oddaljenosti. Znane so šale o poštarjih in psih, vendar tovrstnih težav nisem imel. Mogoče le kakšen padec z mopeda. Sam sem še ujel tisti čas, ko smo raznosili pokojnine. Ko je bila inflacija, bi se napotil s polno torbo denarja po Zagorju in okolici. Nosil sem tudi bone, tolarje … Ni bilo strahu, da bi se kaj zalomilo, pa bi se lahko. Upokojenci so nas vedno bili veseli in radi z nami kakšno rekli. Verjamem, da nas imajo ljudje radi. V oddaljenih krajih tudi danes stranke rade poklepetajo.

Leta 1900 sta bila od Zagorja do Trojan le dva poštarja. Najprej sta morala zjutraj na železniško postajo po pošto, potem pa vsepovsod peš. Danes je samo poštarjev sedemnajst …

Včasih je bilo tudi več telegramov!

»Danes so telefoni in elektronska pošta zamenjali telegrame. Sporočila, ki sporočajo izgubo svojcev, so nekaj, kar težko neseš. Najtežje mi je bilo, ko sem staršem nosil telegram o smrti njihovega dvanajst let starega otroka. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel do njihove hiše. Ponoven porast telegramov je zdaj, v času korone, predvsem so to LX-telegrami, ki se vročijo z LX-voščilnico, torej pošta z dodatki: penina, čokolada, sveže cvetje in sožalni telegrami (sveče).«

Za poštarja je pomembno, da dobro pozna svoj teren.

»V Zagorju razen topliškega poznam vse terene. Največji peš teren je od zagorske cerkve proti Slačniku, kjer se nabere tudi 17 km. Torej je treba imeti dobro kondicijo. Z avtomobilom pa se prevozi od 50 do 100 km na dan, odvisno od terena. Dnevno vsak od nas obišče 250-350 gospodinjstev, nekateri tudi 400 odvisno od števila pošiljk, peš pa tudi od 400 do 800 gospodinjstev v enem dnevu, kar je fizično zelo naporno.«

Kako poteka poštarjev delovni dan?

»Ob pol šestih zjutraj je prihod na delo. Sledi razlaganje tovornjaka s pošiljkami, sortiranje glede na teren, in kdo kaj prevzema, potem sortiranje paketov, knjiženih pošiljk (s podpisom-priporočena in vrednostna pisma) in pisemske pošiljke. Navadna, pisma večinoma še vedno ročno sortiramo. Vse to zložimo v potovnik, kamor gredo pisma po obhodnem redu in so pripravljena za dostavo. Vso pošto, ki jo dobimo raznosimo. Ničesar ne pustimo za drugi dan, razen, če je opravičen razlog. Poleti je zaradi dopustov pošte manj, v drugih obdobjih pa več. Nekoč je bilo pisem veliko več, pa smo jih prav tako raznašali vse v istem dnevu. Spomnim se, bil je 13. maj 2018, izredno veliko pisemskih pošiljk, vsi računi in izpiski naenkrat, zato sem nosil pošto skoraj do osmih zvečer. Takrat je bilo veliko pisem, tudi pet tisoč za en teren.«

Vse več paketov, predvsem iz Kitajske. Rekordi padajo decembra.

Zdaj so ljudje bolj doma, je zato tudi več poštnih pošiljk?

»Na splošno se število pisemskih pošiljk v Sloveniji zmanjšuje, vendar pri nas tega še vedno toliko ne zaznamo. Nekaj več pisem je bilo za božič. Je pa paketov vse več, še posebno iz Kitajske zaradi internetne prodaje. Rekord je bil vsekakor decembra. Moram povedati, da zaradi tega na Pošti Zagorje ni zastal niti en paket. Se pozna, da so ljudje bolj doma, tako da pošiljko tudi prevzamejo večinoma ob dostavi na dom.«

V Zagorju 26 junakov skrbi, da pošiljke pridejo do lastnika

Vodja zagorske pošte je Ostoja Žujić, pri katerem smo preverili zagorsko “poštno ekipo” nam je povedal, da je kolektiv zelo pozitivno naravnan. Izredno dobro sodelujejo, se dogovarjajo in medsebojno pomagajo. Trenutno jih je šestindvajset, ki skrbijo, da pošta deluje brezhibno. Imajo pa še rezervne uslužbence (ki krožijo) za primer obsežnejšega dela ali bolniškega dopusta, tako da jih je mesečno na plačilnem seznamu več kot trideset. Glede na število uslužbencev, pripadajo kategoriji pošt drugega reda. Pred združitvijo s Čemšenikom, Kisovcem, Izlakami, Podkumom … pa so bili tretjega reda.

»Največja težava Pošte Slovenije in posledično tudi v Zagorju, je potreba po novih kadrih. Nekaj novih imamo. Je pa tako, da mladi pridejo in gredo. Nekaterim je delo prenaporno in poiščejo službo drugod ali pa je razlog nekje drugje. Res pa je, da je delovni dan tudi enajst ur. Vse je odvisno od poštarja, nekateri so zelo hitri.« pove vodja Žujić.

Vaše delo je vsem na očeh. Vas stranke tudi pohvalijo ali pa kritizirajo?

»Veseli smo, da je več pohval kot pritožb. Če pa so, je to običajno takrat, ko imamo novega sodelavca na terenu. Na začetku je seveda potrebno uvajanje, vendar je potrebno več časa, da se teren dobro spozna. Stranke na srečo to razumejo, vendar se navežejo na svojega poštarja. Poštarji morajo tudi krožiti, da spoznajo teren, kar jim olajša delo takrat, kadar koga nadomeščajo.«

Se pozna vpliv korone na potek dela?

»Ne, delo poteka nemoteno. Na srečo do sedaj nismo imeli veliko obolelih. Redno dobimo potrebna navodila in priporočila, ki jih tudi upoštevamo. Dobro smo preskrbljeni z maskami in različnimi razkužili. Moram pohvaliti naše stranke, ki nam z upoštevanjem priporočil omogočajo, da pošta normalno posluje.«