Na Facebook-u se je med vikendom pojavilo več zapisov o tem, kakšnem učinke po cepivu imajo uporabniki enot v VDC-jih. Da gre za laži in zavajanje odločno javno nastopi tudi direktorica VDC Litija in Zagorje Špela Režun.
Dva takšna zapisa objavljamo na naslovnici in enega spodaj:
“Ker se po fb deli lažna objava o negativnih učinkih cepljenja pri uporabnikih v enoti VDC LITIJA naj še enkrat napišemo, da uporabniki Litiji sploh še NISO bili cepljeni. Enota je bila danes (v petek op.a.)zaprta, ker so možen stranski učinek cepljenja imeli trije zaposleni (vročina in slabše počutje kot pri gripi, ki se že izboljšuje). Pri 26 stanovalcih in 22 zaposlenih enot bivanja, ki so bili že pred 14 dnevi drugič cepljeni NI prišlo do nobene hujše reakcije.” na vse očitke pojasnjuje direktorica VDC Špela Režun, ki vse skeptike vabi, da si uporabnike ogledajo čez okno enot – in bodo lahko na lastne oči videli, kako “zdravi” so.
Vse reakcije tako zaposlenih kot tudi stanovalcev skrbno beležijo in bodo o njih poročali še naprej. Nepredvidenih učinkov, o katerih pišejo po družabnih omrežjih pa ni. Cepili so se vsi, ki so to izbrali, še odločno doda Režunova in zaključi: “Želimo si čim prejšnje normalizacije življenja. Dan ali dva slabšega počutja nas pri tem ne ustavita, saj so po do sedaj znanih podatkih posledice bolezni Covid-19 veliko hujše. Življenje v stalnem strahu pred okužbo in socialna izolacija nista več Življenje”.

Tako kot vsi športniki so tudi karateisti zaradi pandemije koronavirusa prikrajšani s tekmovanji na vseh nivojih. Od Uršinega zadnjega nastopa na uradnem tekmovanju, in sicer evropskem prvenstvu za mlajše člane v Budimpešti, je ravno v teh dneh minilo eno leto. Tam je osvojila sedmo, še leto prej v danskem Aalborgu peto mesto. Urša je prva predstavnica Slovenije, ki je zasedla sam vrh svetovne karate lestvice, saj je bila leta 2016 najboljša kadetinja v športnih borbah do 54 kilogramov na svetu. V preteklih letih je bila dvakratna zmagovalka svetovnega pokala. Prav tako je še aktualna balkanska prvakinja pri mlajših članicah.
Sestri Haberl



»V oktobru je bilo 31 let, odkar se družim s poštarsko torbo. Študiral sem pravo, pavziral eno leto in to leto se je spremenilo v enaintrideset let. Ni mi žal. Marsikaj je bilo takrat drugače, veliko je bilo peš terena, kot mu pravimo. Saj tudi danes raznosimo peš, kar je odvisno od terena in oddaljenosti. Znane so šale o poštarjih in psih, vendar tovrstnih težav nisem imel. Mogoče le kakšen padec z mopeda. Sam sem še ujel tisti čas, ko smo raznosili pokojnine. Ko je bila inflacija, bi se napotil s polno torbo denarja po Zagorju in okolici. Nosil sem tudi bone, tolarje … Ni bilo strahu, da bi se kaj zalomilo, pa bi se lahko. Upokojenci so nas vedno bili veseli in radi z nami kakšno rekli. Verjamem, da nas imajo ljudje radi. V oddaljenih krajih tudi danes stranke rade poklepetajo.
»V Zagorju razen topliškega poznam vse terene. Največji peš teren je od zagorske cerkve proti Slačniku, kjer se nabere tudi 17 km. Torej je treba imeti dobro kondicijo. Z avtomobilom pa se prevozi od 50 do 100 km na dan, odvisno od terena. Dnevno vsak od nas obišče 250-350 gospodinjstev, nekateri tudi 400 odvisno od števila pošiljk, peš pa tudi od 400 do 800 gospodinjstev v enem dnevu, kar je fizično zelo naporno.«
»Ob pol šestih zjutraj je prihod na delo. Sledi razlaganje tovornjaka s pošiljkami, sortiranje glede na teren, in kdo kaj prevzema, potem sortiranje paketov, knjiženih pošiljk (s podpisom-priporočena in vrednostna pisma) in pisemske pošiljke. Navadna, pisma večinoma še vedno ročno sortiramo. Vse to zložimo v potovnik, kamor gredo pisma po obhodnem redu in so pripravljena za dostavo. Vso pošto, ki jo dobimo raznosimo. Ničesar ne pustimo za drugi dan, razen, če je opravičen razlog. Poleti je zaradi dopustov pošte manj, v drugih obdobjih pa več. Nekoč je bilo pisem veliko več, pa smo jih prav tako raznašali vse v istem dnevu. Spomnim se, bil je 13. maj 2018, izredno veliko pisemskih pošiljk, vsi računi in izpiski naenkrat, zato sem nosil pošto skoraj do osmih zvečer. Takrat je bilo veliko pisem, tudi pet tisoč za en teren.«
Vodja zagorske pošte je Ostoja Žujić, pri katerem smo preverili zagorsko “poštno ekipo” nam je povedal, da je kolektiv zelo pozitivno naravnan. Izredno dobro sodelujejo, se dogovarjajo in medsebojno pomagajo. Trenutno jih je šestindvajset, ki skrbijo, da pošta deluje brezhibno. Imajo pa še rezervne uslužbence (ki krožijo) za primer obsežnejšega dela ali bolniškega dopusta, tako da jih je mesečno na plačilnem seznamu več kot trideset. Glede na število uslužbencev, pripadajo kategoriji pošt drugega reda. Pred združitvijo s Čemšenikom, Kisovcem, Izlakami, Podkumom … pa so bili tretjega reda.
»Veseli smo, da je več pohval kot pritožb. Če pa so, je to običajno takrat, ko imamo novega sodelavca na terenu. Na začetku je seveda potrebno uvajanje, vendar je potrebno več časa, da se teren dobro spozna. Stranke na srečo to razumejo, vendar se navežejo na svojega poštarja. Poštarji morajo tudi krožiti, da spoznajo teren, kar jim olajša delo takrat, kadar koga nadomeščajo.«