Jutri pošlji! Takole me na mailu pričaka sporočilo Neže, urednice ZON a??? Še dobro, da ni zaposlena kot postajenačelnica, ona bi verjetno vlak napovedala na ta način: “drage potnice, dragi potniki, vlak za Ljubljano je pravkar odpeljal s tretjega perona.” Samo za uvod, da boste vedeli, kako stresno je moje delo blogerja in, da boste lažje razumeli nekatere opisane dogodke in dejanja, ki so delno tudi posledica stresnega življenja.
O čem naj pišem tokrat?
Lovro, moj sopotnik s potovanj mi je predlagal, napiši nekaj o sebi, en kratek življenjepis, dovolj si star, za eno knjigo materiala imaš, zagotovo ne bo dolgčas. Napiši tudi o lumparijah in nevšečnostih, ki si jih počel sebi in drugim. Se bo fajn bralo, če upaš sploh. Upam, upam le, da ne bo kdo rekel z lepim se hvališ. Sicer pa mi je vseeno. Gremoooooo, juriiiiiš.
Prvič pri sedemnajstih in nazadnje pred kratkim.
Rodil sem se zgodaj, zato so se mi verjetno nekatere stvari v življenje zgodile prezgodaj. Če ste prebrali kakšno biografijo, morda Radka Poliča, Čeferina, Cavazze ali Šaleharja ste lahko opazili, da so vsi z veseljem opisovali tudi, kako so ga srali v alkoholni omami in da se jim je to kar pogosto dogajalo. Jaz sicer nisem iz njihovega ranga pomembnosti, sem pa najmanj v njihovem rangu lumparij povezanih z dogodki pod vplivom opojnih substanc v tekočem stanju. Recimo, da bi moral biti vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov, saj sem se alkoholu odrekel verjetno že več kot tisočkrat. Namreč vsakič, ko se ga namečemo jaz rečem nikoli več. In to že celih petdeset let. Prvič pri sedemnajstih in nazadnje pred kratkim.
Jebiga, ni bilo vse kot bi moralo biti, a za nazaj ne morem nič popraviti.
Jaz sicer alkohola ne pijem, jaz se ga samo občasno nažrem, temu se strokovno reče športnik- alkoholik. Med tednom na juriš z biciklom ali v hribe ali plavanje, skratka asketsko življenje, za vikend pa na glavo, pa naj stane kolikor hoče. Po treh pirih nimam več domotožja, zauh se odpre in začne se boj na požiralniku. Kmalu dobim občutek, da pojem lepše kot Oto Pestner, samozavest se dvigne, konča pa se tako, da obležim in se zbudim doma. Sedaj sem star že 68 let, v vrhunski formi, zdrav letom primerno, temu sem prilagodil tudi športne aktivnost in seveda zmanjšal požirke. Jebiga, ni bilo vse kot bi moralo biti, a za nazaj ne morem nič popraviti. Lahko pa za v bodoče, zresnil sem se, nekatere stvari bom spremenil. Union bom zamenjal z Laškim. Dovolj o tem, dejmo se mal pohvalt.
Kralj marketinga
Zamenjal sem tri šole, končal trgovsko, hodil po robu in zmagal, vedno zmagal. Kajti glede na vse, kar se mi je dogajalo, mi je življenje dalo več kot pa sem vanj vložil. Vedno sem šel po liniji najmanjšega odpora in skoraj vedno prišel na cilj. Ne vem ali sem bil tako dober ali pa sem bil vedno na pravem mestu. Stvari so se zlagale kot kocke, takrat v devetdesetih sem bil kot v nebesih. Radio GA GA in Sašo Hribar sta odločilno vplivala na moje življenje, vsa vrata so se odpirala, tam do leta 96 sem bil kralj marketinga. Delal za znane in neznane, bil cenjen in dobro plačan. Ko sem se spoznal z Jožetom Potrebuješem sem zaplul še v glasbene vode. S Čuki sem sodeloval na več področjih, napisal nekaj besedil in živel kot v sanjah. Preveč je bilo vsega, da bi lahko vse opisal, res se je dogajalo sto na uro.
Gostinec, ki je premagal državo
Leta 96 sem zaplul še v gostinske vode, Fejst Pub, ki sem ga ustvaril, je bil za tiste čase kultni lokal, v katerem se je marsikaj dogajalo. Veliko mi je dal in veliko vzel. “Svetovno slavo” je dosegel s protikadilskim zakonom. Jaz ubogi povprečnež sem v sodnem postopku zmagal z državo in uveljavil svoj princip … v mojem lokalu se bo kadilo in kadi se še sedaj po toliko letih, ko sem lokal prodal.
Najboljša odločitev v mojem življenju. Očitno so bili bogovi na moji strani. Oni že vedo zakaj, sem si pač zaslužil. Večkrat rad ponovim besede nekega gospoda, ki je rekel takole; Sandi ti si čisto uredu fant ampak za vsako družbo pa nisi. In še kako prav je imel, nekateri bi me posvojili, nekateri najraje utopili. No, tudi jaz sem počistil v glavi in v imeniku ni več toliko imen niti številk, ostali so le še redki. Tisti, ki si upajo biti z menoj tudi, ko imam mravlje v glavi. Tisti, ki so še veseli, ko zapoje Oto Pestner in me pokličejo tudi takrat, ko nič ne rabijo. Seveda imam še moje tri, ki pa jih v tej tragikomediji nisem omenjal, so iz popolnoma drugega filma. Tako, to je to. Čez deset dni gremo za en mesec z Lovrotom in njegovo mati v Kenijo na prostovoljno delo. Onadva bosta pomagala v šoli pri delu z otroki jaz pa še tuhtam, katere lumparije bodo še primerne za naše nove prijatelje. Seveda se beremo na ZON-u.
