Nimam se za mestno dekle. To mi je v času pubertete večkrat povedala tudi mami, ko sem jo žicala, če sem lahko dlje zunaj. “Druge – mestne mame samo pogledajo čez balkon, pa imajo vse pod kontrolo (seveda niso imele), jaz pa s tega hriba nič ne izvem (seveda je izvedela vse! In še več! Če ne ona pa babi.)”.
Moje otroštvo je bilo polno bunkerjev in bunk, rolkanja, skakanja po blatu in smrtno nevarnih voženj z bmx-om. Z obema nogama na balanci in rokami v zrak. Vse, da bi me frajer, ki mi je bil mičkeno všeč, videl, kako sem odfurala tisti grozni ovinek. Dobro, da ni videl tistega, ki ga nisem (na tem mestu si lahko damo duška s šalami o mojem nosu).
Zato mi ni bilo prav nič težko, ko sem se preselila v vasico nad Trbovljami k Tomažu. Malo pa tudi zato, ker sem bila v Tomaža tako zaljubljena, da bi šla z njim živet tudi v kontejner za smeti, če bi me lepo pogledal. V vsej tej zaljubljenosti, so se mi kmečka opravila zdela najbolj romantična stvar na svetu. Pobiranje krompirja s Tomažem pa nekaj najlepšega, kar se mi v življenju lahko zgodi. Ob teh prigodah si moja mami vedno mrmra nekaj v smislu: »Če pomislim, da na našem vrtu ni našla niti peteršilja…«
Življenje na vasi ima seveda svoje velike prednosti. Ko se dolina kuha v pusti megli, pri nas pa sije sonček, lahko veselo objavljam prekrasne fotke na fbju in se blazno važim. Ko pri nas piha in brije, na to seveda malo pozabim. Imamo svoja naravna jabolka, ki jih otroci ne marajo preveč, ker niso tako lepa kot trgovinska. Pa pobirati jih je treba. Pa čudne pike imajo. Imamo domače mleko, ki ga otroci ne marajo preveč, ker ni tako dobro kot trgovinsko. Imamo tudi domači brokoli, ki ga otroci ne marajo preveč. Pika. Pa ljudje se izgovarjajo, da ne morejo priti na obisk zaradi vremena. Kot da je tri metre snega in vožnja nad prepadom res tako zelo huda reč, no?!
En kup ugodnosti torej.
In na vasi se ti lahko zgodi precej zabavnih reči.
Ko se ponoči vračaš iz sosedine hiše – malo po cesti, malo po kozjih stezicah, lahko mimogrede stopiš v kravjek. V vroč, fin, masten kravjek. Še bolj fino pa je, če stopiš na speštanega jazbeca. Res krasno doživetje.
Ali pa se mimogrede zgodi, da se pikniku s prijatelji pridružijo tudi nenapovedani gostje. Na primer – sosedove pobegle krave. In za njimi vsi sosedje, ki lovijo te pobegle krave. Iva pa v maminem naročju ploska, uživa in vriska: »Oooo, kakšna dobra zabava!«
Krave večkrat poskrbijo, da nam ni dolgčas. Večino časa so zelo pridne in ubogajo na žvižg. Dejansko na žvižg. Naš frajer – ata Branko se postavi na vrhu hriba, zažvižga, kravice pa v kravjem redu pricapljajo v hlev pančkat. Kak car, a? Z otroki ga ob tem večkrat občudujemo in se hudo čudimo. Njegove kravice so vedno pridne. Razen včasih, ko niso. In enkrat, ko niso bile in je ata Branko lovil, skakal in jih malce rdeč v obraz poskušal prignati v hlev, ga je mali Ivin bratranček ob tem spodbujal: »Gremo, ata! Tri, štiri, zdaj!«. Verjamem, da je bilo to atu v veliko spodbudo.
Tekom let sem se naučila precej kmečkih zadev. Kako se grabi mrva, kako žanje pšenica, kako se preša sadje. In kako se odganja jelene z njive. Sredi njive jim nastaviš tranzistor z glasno glasbo. Logično, kajne? Le da so naši jeleni bolj žurerske narave in so ob tem ko so žulili solato, še malo zaplesali.
Sama se imam za precej prilagodljivega človeka. Ko sem živela v Madridu – v stanovanju, ki ni imelo niti enega okna, mi ni bilo prav nič hudega. Ampak zato, da živim v mali vasici, pa sem zelo hvaležna.
V vasi, kjer se vsi poznamo med seboj. Kje so me tako lepo sprejeli. Kjer živi nešteto mačk in nekaj psov. Psov, ki stojijo sredi ceste in te precej čudno buljijo, ko bi se rad mimo odpeljal z avtom. In potem moraš izstopiti in jih lepo prositi, če bi se gospodiči morebiti umaknili. Vas, kjer se otroci z lopato za sneg vozijo po travi in zemlji – poleti, da imajo kolena obtolčena in strgana. Pa da delajo potičke iz zemlje in sumljivih stvari in me na vsak način poskušajo prepričati, naj jih poskusim. Odlična specialiteta! Pa da plezajo po drevesih. In potem ne znajo dol. Pa da se s poganjalčki spuščajo po najbolj hudem klancu. Govorim o desetletnikih.
Hvaležna sem za takrat, ko Iva z mamo Ani sadi fižol, zaliva rožice in spoznava rastline. In potem uči še mene. In je ob tem vsa pametna. Pa takrat, ko pobira krompir. Pobiramo ga sicer mi, Iva pa išče živali v zemlji in vsakih pet minut sprašuje, če smo že gotovi. Pa ko pobiramo hruške in jabolka. Pobiramo jih sicer mi, Iva pa sedi v gajbi in čaka, da jo zasujemo do nosu. In vsakih pet minut sprašuje, če smo že gotovi.
Hvaležna sem tudi za to, da se mi ni treba vsakič, ko pomolim nos iz hiše, našminkat in lepo obleč.
In zato bi mi bili lahko hvaležni tudi domači, saj sem takšna sigurno bolj učinkovita kot tranzistor.
Pod objavo pa nič kaj presenečeni komentatorji, ki so prav tako že “občutili”, kako je to, ko ti z groba izmaknejo sveče, ikebane in celo posajeno cvetje.
Ne gre le za pokopališče na Dolu pri Hrastniku, kjer je ena izmed bralk celo ujela “tatico na delu”, a se ta ni niti opravičila. Spet druga zgodba prihaja iz Zagorja, ko so tik pred 1. novembrom iz groba izginili dve povsem novi ikebani. Pa spet tretja zgodba prav tako iz Zagorja, ko so jim iz baterijske sveče ukradli baterije in so zato namestili ključavnico.
Policija ne vodi evidence o tatvinah z grobov, prav tako so na vseh treh postajah – V Zagorju, Hrastniku in Trbovljah pojasnili, da v zadnjem času takšnih prijav ni bilo.
Ne ponujajo le prostorov, njihova prednost je, da imajo na razpolago znanje in opremo. V zadnjih 15 letih so veliko investirali. Dewesoft je začel iz “nule”. Zgraditi so morali proizvodne kapacitete, nakupiti opremo, vzpostaviti nabavno službo, zbrati ljudi, ki obvladajo proizvodne procese, našteva Knez. To pa so stvari, ki ji ne potrebuje vsako podjetje ločeno.
Pred kratkim so v Dewesoftu investirali v napravo za polaganje elektronskih komponent, vredno pol milijona evrov, pojasni na primeru trboveljski inovator. Sami naprave ne bodo povsem izkoristili, “in zakaj te proste kapacitete ne bi ponudili za ugodno ceno uporabnikom katapulta in svoje stroške znižali” pravi Knez, ki je prepričan, da bodo tako stvari delovale same od sebe.
Kot že rečeno, v Zasavju so že ekipe, ki so del Katapula. Gledati pa bo potrebno širše. Knez je prepričan, da morajo najprej stopiti na lastne noge in ugotoviti, kaj zmorejo in kaj lahko ponudijo, nato pa korak za korak. “Nihče ne bo prišel do nas in nas pocukal z rokav” je jasno podjetniku, da bodo, tako kot pri vsakem drugem poslu, kot pravi, tudi tokrat morali privabljati k svojem projektu.
Katapult
REZULTATI:
KAZNI: Kumberger Blaž (Barbari/Vulkanizerstvo Šketako), tehnična napaka, zaradi nešportnega vedenja po dosojni osebni napaki. Po pravilniku KRLZ, se igralca kaznuje z denarno kaznijo 20 evrov.
Drugo srečanje smo spremljali zelo dinamično igro Mair teama, ki je dal nasprotnikom vedeti, da niso kar tako prva ekipa tekmovanja.
Tretja tekma, je poskrbela za presenečenje večera.
Dolski rokometaši so v 21.krogu Lige NLB v dvorani Dolanka gostili rokometaše ptujske Drave. Gostujoči rokometaši so se izkazali za žilavega tekmeca in se dobro upirali večji del prvega polčasa. V uvodu so povedli 3:0, prednost pa obdržali do 10. minute, ko je v teh trenutkih najboljši člen pri domačih, kapetan Gregor Klepej, popeljal domačo ekipo prvič v vodstvo – 5:4. Domači so nadaljevali poletno in v 18. minuti je bilo na semaforju 8:5. Ptujčani se niso vdali, domače so vztrajno lovili in po nekaj črnih minutah v dolskih vrstah jim je uspelo rezultat izenačiti. Potem pa je na sceno stopil Janez Guček, ki je v slabih sedmih minutah dosegel pet golov in zagotovil domačim lepo prednost pred nadaljevanjem.
Drugi polčas se je še naprej odvijal po domačih željah. Gostje niso mogli slediti visokega ritma domačih, razlika pa se je iz minute v minuto večala. Domači trener Primož Cenkar je v zadnjem delu tekme ponudili priložnost tudi igralcem s klopi, ki so jo lepo izkoristili in tekmo tokrat mirno pripeljali do konca in tako željene zmage.
Zoran Zore
Otroci so od 10 do 11 ure aktivno sodelovali pri učenju šahovske igre.
Simultanko je odigralo 24 osnovnošolcev, trije Žan, Gaja in Ana-Marija so partijo odigrali neodločeno.
Drsališče na Dolu.
Promet, ki ga je, kot kaže, vse več pa pušča svoje posledice – PM10, hrup, nevarnost … Pred kratkim nam je pisal Izlačan, ki ga resno skrbi divjanje skozi Izlake. Poročali smo že, da se je hitrosti mimo šole na Izlakah, sodeč po podatkih na merilnih zmanjšala. To pa očitno ne velja za križišče pri trgovini Tuš, nasproti blokov, nam pove zaskrbljen Miloš Pistotnik: “Velikokrat smo že bežali pred objestnimi vozniki, saj bi nas podrli”. Še bolj nevarni pa so tisti, nadaljuje naš sogovornik, ki, da jim ni treba ustavljati na prehodu, prehitevajo kar po levi strani “otočka” v smeri proti Trojanam.
Prav iz tega razloga je župan pozval občinske svetnike naj podprejo izgradnjo predora z izhodom v Prebold in pa izgradnjo ceste Hrastnik – Zidani Most. Svetniki so z glasovanjem podprli oba projekta.