10. 11. 2016

Ruščina in filozofija sta smeri, ki ju je ubral po končani gimnaziji. Svojo politično-aktivistično kariero pa začel kot predsednik kluba Šoht v Hrastniku, kjer so ga zmotile nepravičnosti v financiranju. Z zbiranjem somišljenikov je kandidiral za predsednika Zveze Škis in za en glas premagal nasprotnika. Potem so prišle demonstracije in malo delo, a jih vlada ni jemala resno. Kot ključni ustanovitelj je Marko Funkl leta 2011 Sloveniji predstavil Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, ki mu že od prvega dne predseduje.  

Tudi na zasavskem parketu si aktiven v občinskem svetu. Lahko tudi rečemo, da eden redkih hrastniških svetnikov, ki izpostavlja probleme, išče in predlaga rešitve. Zakaj meniš, da večina le sedi in molči?

Glavna težava je pomanjkanje spodbujanja kulture dialoga v našem okolju. Pri nas se spodbuja povprečje. Direktorji javnih zavodov so pohvaljeni za to, da ves čas ohranjajo enak nivo. Ni želje po napredku, ni želje po izboljšavah in niti ni stimulacije za ljudi, ki izstopajo.

Svetnik Marko Funkl, Lista Naš Hrastnik.

Po drugi strani so v strankah ali listah, ki imajo v občinskem svetu večino, običajno ljudje, ki županu dolgujejo kakšno uslugo in zato bolj iz hvaležnosti, kot zaradi resnične želje, nekaj spremeniti v svojem kraju, kandidirajo. In na ta način imamo polovico svetnikov, ki se zelo redko oglasijo s kakšnim predlogom. Še redkeje ali nikoli pa ne glasujejo drugače od volje župana. In to je idealno okolje za razraščanje povprečja in enoumja.

Zaupal si mi, da včasih obupuješ, ker se boriš za ljudi, ki se še sami zase ne. Je to primer Hrastnika?

Hrastnik je za pravo demokracijo premajhen. Vsak pozna nekoga, ki se mu ne želi zameriti. In če se na kritične ljudi vedno gleda zgolj negativno, kot motilce utečenega sistema, potem je jasno, da smo kritični ljudje označeni za sitnobe.

“Jasno je, da smo kritični ljudje označeni za sitnobe.”

Slovenijo dobro poznaš, vidiš razlike med zasavskimi mesti in ostalimi? Če ja, kakšne?

Spremljam dogajanje, kolikor je to mogoče. Razlike vsekakor so. Občutek imam, da je v Hrastniku zmanjkalo mladostnega elana in zanesenosti. Vse je rutinsko in dobro premišljeno. Ni prave romantike in entuziazma. Vse se gleda le skozi prizmo naslednjih volitev. Že med zasavskimi mesti obstajajo razlike. Ali če pogledamo čez hrib v Laško. Pomanjkanje svežine in progresivnih idej je tisto, kar dela največje razlike.

“Pri nas se spodbuja povprečje.”

Zasavci smo knapovski – puntarski narod. Pa je res tako?

Foto: Tadej Kreft

Zasavci smo puntarski narod, vendar potrebujemo malce več poguma in ljudi, ki so pripravljeni za skupnosti narediti bolj odločne korake. Dobri zgledi vlečejo in prepričan sem, da Zasavci s svojo trmo to imamo v genih.

Na zadnjih volitvah si se potegoval tudi za županski stolček. Lahko tvoje ime na volilnih lističih pričakujemo tudi čez 2 leti?

V tem trenutku bi prej rekel, da ne. Nič ne kaže, da je okolje naklonjeno za spremembe. Zatečeno stanje in sivina še vedno prevladujeta.

Sam bi za Zasavje rekel, da je čudovita regija, ki ima ogromno potenciala, predvsem v kolikor začnemo delovati složno in z malce več poguma.

V par stavkih – rešitve za Zasavje?

Zasavje lahko izbira – ali ostanemo v nekih starih časih, ali pa naredimo odločen korak naprej. Z vidika tehnološkega napredka mi je všeč, kako razmišljajo v Zagorju. Letalski center se večini ljudi zdi na prvi pogled utopična ideja. Pa ni. Tudi fontani piva v Žalcu so se občinski svetniki najprej posmehovali. Velik korak naprej bi bil v tem, da začne okolje ceniti sposobne ljudi in nagrajevati pogumne posameznike in ne več le zvestih, povprečnih in poslušnih. Ampak to je verjetno preveč idealistično.

Osredotočiva se še na Gibanje, ki v zadnjih letih največ »dela« na prekariatu.

Foto: Tadej Kreft

Z Gibanjem smo ugotovili, da v Sloveniji upada število rednih zaposlitev in se pojavlja vse več začasnih oblik zaposlitve. Od porasta samostojnih podjetij, razmaha agencijskega dela, dela za določen čas ter nenazadnje študentskega dela in dela na črno. In tako smo dobili našo osrednjo ciljno publiko – prekariat.

Prekarno delo si že dobro občutil na lastni koži.

Tudi sam sem skozi leta študentskega dela in kasneje preko s.p.-ja okusil, kako je živeti kot prekarni delavec, kjer si lahko načrtuješ življenje le za 3 mesece vnaprej, za delo si dosegljiv praktično kadarkoli in vsak izpad dela zaradi bolezni, ogrozi zmožnost plačila rednih mesečnih stroškov.

Kaj je največja težava prekariata – da ga izkoriščajo delodajalci namesto rednih zaposlitev ali da je zakonsko in sistemsko neurejen in ga izkoriščajo vsi?

Največja težava je, da nimamo uzakonjenih minimumov. S tem se stalno soočamo s socialnim dumpingom, kjer je recimo na področju prevajalstva vedno nekdo pripravljen opravljati svoje delo za nižje plačilo. In ker ni postavljene minimalne postavke, tekmovanje proti dnu šele kaže svoj pravi obraz. Ob vse nižjih urnih postavkah, delavci delajo vse več in povečujejo se težave z izgorelostjo, stresom in absentizmom. Druga težava je, da večina ljudi ne spoštuje državnega sistema.

Kakšne so rešitve?

Ena od rešitev je uzakonjenje minimalne urne postavke za vse poklice ter progresivna obdavčitev samostojnih podjetnikov. Sistem kot ga imamo ni pravičen in zato so številni samostojni podjetniki v velikih težavah. Druga rešitev je sprememba zakonodaje na področju nadzora.

Je najbolj osnovni problem, srčika težav – pogoltnost države z obdavčitvami dela in delavcev?

Ravno nasprotno, osnovni problem je izogibanje plačevanja davkov in nepravična obremenitev dela. Kot sem omenil – pri samostojnih podjetnikih bi bila progresivna obdavčitev lahko korak v pravo smer. In države z višjimi davki v svetu bolje prosperirajo. Na Danskem in v skandinavskih državah je davčna obremenitev precej večja kot obremenitev v Bangladešu ali državah tretjega sveta. Vprašati se moramo, ali želimo slediti sistemom kot je Danski, ali se želimo približevati Bangladešu.

Občan pisal svetnikom, na občini zamolčali