Vsak teden me pri novinarskem delu kaj preseneti. Včasih se zgodi, da sedim pred računalnikom in besede nikakor nočejo iz glave. Drugič imam občutek, da ni nobene teme, o kateri bi bilo vredno pisati. Včasih mi zmanjka domišljije, včasih se mi zdi, da sem o določeni stvari že vse povedala. Spet drugič pa se mi v glavi odpre toliko idej, da ne vem, katere bi se najprej lotila. In potem so tu dnevi, ko se vprašam, ali sploh še znam presenetiti naše bralce.
Ta teden sem se malo bolj kot običajno posvetila tudi številkam
Natančneje – številu klikov na naše članke. Saj veste, novinarji radi rečemo, da pišemo za ljudi, zato nas seveda zanima, koliko jih naše delo doseže. Včasih pa nas te številke tudi presenetijo. In ne vedno prijetno.
Včeraj sem namreč z velikim veseljem pripravila prispevek o projektu, ki povezuje zgodbo uspešnega zasavskega športnika, otroke in mentorje različnih generacij. Lotili so se vse prej kot preproste naloge. Začeli so ustvarjati posebno maketo, po kateri se bo spustila žogica, na poti premagovala ovire ter sprožala različne reakcije. Kako je v vse skupaj vpet športnik in zakaj je projekt precej več kot le ustvarjanje zanimive naprave, pa lahko preberete v prispevku.
Kaj imajo skupnega Primož Roglič, otroci in verižni eksperiment?
Ko sem pisala, sem se spomnila še drugih podobnih zgodb. Na različne projekte zasavskih otrok, njihove ideje, zamisli in pogum, da se lotijo stvari, ki se odraslim včasih zdijo prezahtevne. Z veseljem sem dodala povezave do teh zgodb in si predstavljala, koliko ljudi bo prebralo, kaj vse zmorejo naši najmlajši.
Mene takšne zgodbe iskreno navdušujejo. Morda tudi zato, ker sem mama treh otrok in z zanimanjem spremljam, kako razmišljajo mladi, kaj jih zanima in kakšne zamisli se rodijo v njihovih glavah. V njih vidim optimizem. Dokaz, da imamo v Zasavju mlade ljudi z idejami, ki niso namenjene samo temu, da ostanejo zapisane na papirju, ampak jih želijo spremeniti v nekaj resničnega.
No, danes zjutraj me je čakalo manj prijetno presenečenje
Članek ni dosegel takšnega števila bralcev, kot sem pričakovala. Morda sem se zmotila. Morda takšne zgodbe zanimajo predvsem mene. Morda pa so ljudje preprosto imeli druge opravke in je članek ostal nekje med vsemi drugimi informacijami, ki jih vsak dan preletijo.
Na drugi strani pa so teme, ki jih Zasavci očitno zelo radi spremljamo. Ceste, zapore, nove investicije, nepremičnine v enem dnevu dosežejo več 10.000 bralcev. Moj sosed, ki ob kavici redno prebira ZON in ga zato lepo pozdravljam, mi je že večkrat povedal, da ga najbolj zanimajo prav novosti na cestah. Kje bodo delali, kdaj bodo zaprli cesto in predvsem – kdaj bo spet normalno prevozna. In ga povsem razumem. Če se vsak dan voziš po določeni poti, je informacija o zapori še kako pomembna.
Podobno je z nepremičninami. Nekdo išče prvo stanovanje, drugi razmišlja o gradnji hiše, tretjega zanima, kaj se bo zgradilo v njegovi bližini. Nekoga zanimajo občinski razpisi, ker čaka na sredstva za društvo, drugega zato, ker išče priložnost za svoj projekt. Nove investicije so zanimive skoraj vedno, čeprav vsakega iz povsem drugega razloga.
In tako sem prišla do spoznanja. Kaj sploh pomeni, da je neka novica pomembna?
Ravno danes sem se o tem pogovarjala tudi z naročniki PR prispevka. Pripravljajo vsebino, ki jo želijo približati čim večjemu številu občanov. Gre za politično temo, a za vsebino, ki odpira vprašanja prihodnosti in je zato pomembna za ljudi. Tudi takšne informacije morajo najti pot do bralcev.
Morda je težava, da včasih preveč razmišljam o tem, katera novica bo pritegnila največ ljudi, premalo pa o tem, komu bo posamezna informacija zares koristila.
Za nekoga je najpomembnejša novica dneva informacija, da bo cesta, po kateri se vsak dan vozi v službo, spet odprta. Za drugega je to podatek o novih stanovanjih. Tretji želi vedeti, kaj se dogaja v njegovem kraju, četrti išče informacije o razpisu, ki bi lahko pomagal njegovemu društvu. In nekdo bo z veseljem prebral tudi zgodbo o otrocih, ki s pomočjo mentorjev ustvarjajo nekaj novega in dokazujejo, da dobre ideje nimajo starostne omejitve.
Želim pisati za vse
Zato se bom morda odslej nekoliko manj obremenjevala s številkami. Seveda si želim, da bi naše zgodbe dosegle čim več ljudi. Kdo si tega ne bi želel, ko pa je toliko lepih? A če je članek koristen desetim ljudem, ki so informacijo res potrebovali, je tudi opravil svoje delo. Če pa z zgodbo o otrocih vsaj enemu bralcu polepšamo dan ali mu pokažemo, da se v Zasavju dogajajo tudi lepe stvari, je tudi to nekaj vredno.
Vsaj pet novic na dan. In vse pomembne. Ne zato, ker bi jih prebrali vsi, ampak zato, ker se za vsako najde nekdo, ki ga zanima, kaj se dogaja prav na tem področju. In če se bo med njimi našla tudi zgodba o žogici, ki premaguje ovire na maketi zasavskih otrok, bom še vedno vesela, da sem jo napisala. Tudi če je ne bo prebralo toliko ljudi, kot sem si želela.
