Včasih smo rekli “jih je kot Rusov”, a tega tu pri njih ne bi mogel reči. Sicer ne vem, kako je bilo včasih, sedaj pač ni ali pa ni nič več. Tu v St. Peterburgu še morda, a v Moskvi zagotovo ne. St. Peterburg je čudovito malo mestece s približno pet in pol milijona prebivalcev, zaradi številnih mostov, rek in kanalov mu rečejo tudi severne Benetke. Sem prepričan, da z razlogom. Mesto je zelo podobno Zagorju, ima več kot imajo veliki in je lepše od najlepših. Ampak teh trapastih sloganov v St. Peterburgu nisem opazil, čeprav vse to imajo. Včasih se je imenovalo Leningrad, to mi starejši itak vemo.
Toliko o tem, grem na začetek
Sam, prvič sam, brez Lovrota in brez agencije … Hvala bogu, da z Brnika in samo do Istanbula, kajti tam sem se pridružil skupini, s katero sem nadaljeval pot v Rusijo. Brez telefona in interneta jih je bilo treba še najti. Ker jaz že v Ljubljani iz telefona odstranim kartico, da ni kakšnih nepredvidljivih stroškov kot včasih, potem pa se z Lovrotovo pomočjo že priključim na internet. Ampak tu sem bil sam.
No, z malo napora in sreče sva se z vodičem našla. Bil sem rešen, do St. Peterburga je šlo vse kot po maslu. Po pristanku na letališču pa mali šok. Tu tujcem ne prodajajo SIM kartic, uporabljaš lahko samo Wi Fi, kjer ga imajo. Če ti ga sploh dajo.
Malo je šlo, malo pa je bilo mrka. Ni ajnfoh, če si odvisen od te naprave, sploh nekje daleč bogu za hrbtom. A si predstavljate? Pet in pol milijonsko mesto, redki govorijo angleško, niti toliko ne kot jaz, ti pa se znajdi brez nujno potrebnih aplikacij. Bankomatov ne moreš uporabljati, lahko pa menjaš denar v menjalnicah. Če imaš lepe bankovce, kaj zmečkanega in umazanega, sploh ne vzamejo.
Hrabri mišek gre po svoje
Hotel je sicer WI FI imel, za registracijo pa si moral biti že znanstvenik. Kar pa jaz nisem, stalno sem rabil pomoč. In to vsakič, ko sem zapustil hotel in se vrnil. Naša skupina je štela 20 oseb, trije moški in sedemnajst žensk. Spet je bil pogreb od ekipe. Tako ošabnih, prepotentnih in vase zaljubljenih žensk pa še nisem srečal. Tri so bile, ki so žrle ostalih šestnajst, ne sedemnajst. Ker jaz sem pa svetovni prvak v ignoriranju in jih niti opazil nisem. Jooooo, žrle so mi živce, dokler se nisem postrgal iz skupine in se z vodičem in še tremi podal na raziskovanje brez ostalih. Naš vodič je itak imel še tri ruske vodiče, ki so govorili ” naš” jezik, problem je bil rešen.
Prvi dan smo takoj po pristanku imeli panoramski razgled mesta, nato pa zmatrani, ne vsi, spat v hotel. Jaz sem bil v sobi z vodičem. Super dec. Takoj sva se razumela in začela reševati tekočo problematiko. Najbolj ga je presenetilo to, da sem imel s seboj #€@% litrov pijače, kar njemu še nikoli ni uspelo spraviti v Rusijo. Nad kvaliteto ni bil presenečen. “Janezi ste uvjek imali dobru rakiju,” je rekel. Pa ne mi vse verjet, imel sem samo *@&% litrov.
Milijon informacij, ki so na netu, in ena, ki je ni
Glede fakultativnih izletov v St. Peterburgu sem se na koncu odločil samo za ogled Puškin Carsko selo, ker je že samo mesto en velik muzej in ni potrebe zgubljati časa za sprehode po raznih sobanah in za milijone vodičevih informacij, ki si jih niti zapomniti ne moreš. Vse te cerkve, gradovi, dvorane … Vidiš eno, si videl vse.
Eno dopoldne sem šel iz hotela, namesto v mesto na dolg sprehod, v nek ruski BTC. Ni, da ni. Robe v vseh trgovinah kolikor hočeš, tudi tuje znamke, cene pa take kot pri nas. Stopil sem tudi v živilsko trgovino in posnel kratek video o revščini in praznih policah. Na tone vsega, vsegaaa – od sadja, zelenjave, mesa in mesnih izdelkov, napitkov za otroke in tiste, ki so odrasli, a so otroci ostali. Je fajn, če ti mal špila. Video si je na mojem FB v dveh dneh ogledalo preko 100 000 uporabnikov, sedaj je verjetno že več.
Tako! Lahko bi napisal roman, samo o teh treh dneh, o Puškinu, o Aurori – prvi bojni ruski ladji pa še o mnogočem. Vse to je na netu, kjer pa ni tistega, kar vam moram zamolčati. Nočno življenje je tudi v Rusiji pestro.
O dogajanju v Moskvi pa naslednjič, če me slovenski KGB ne pohopsa.
