četrtek, 27. avgusta 2026
četrtek, 27. avgusta 2026

Halo. Kličem iz Doline miru. Prosim?

Včasih sploh ne opazim, v kako lepih krajih živim.

Ja, že res. Manjši ko je kraj, več je zavisti, več je kokošnjakov opravljivk in več je velikih sodnikov ter porotnikov, ki sodijo o vsem in vsakomur. Toda mali kraji imajo tudi drugo plat.

Le nekaj korakov do gozda

Kakšne naravne lepote imamo tukaj! Stopiš iz stanovanja, narediš nekaj korakov in že si na gozdni poti. V naravni senci te odpelje na čudovit vrh, od koder se odpre pogled na eno od zasavskih dolin. Carsko!

Pri novinarskem delu sem spoznala še veliko več. Poleg »slavnih« pohodniških poti in hribov imamo v Zasavju res veliko skritih kotičkov. Na robu Trbovelj, v Gabrskem, je energijski nasad, kjer rastejo borovnice in aronija ter teče potoček.

Letošnje poletje sem odkrila tudi starodavna grobišča na Kovku nad Hrastnikom in se podala po poti točk ozvezdij, ki naj bi bila z neba preslikana na Zemljo. Prav tam, sredi zasavskega gozda, je tudi prava kraška jama. Vanjo se sicer težko splaziš, a v njej rastejo čisto pravi kapniki. Hudo!

Kovk_najdisce_energijske_tocke_82026 (97)_1067x800

Življenje v »Dolini miru«

Pred 15 leti sem postala mama in takrat so mi pomembne postale še nekatere druge stvari. Prometna varnost, kriminal, občutek, da so otroci v domačem kraju varni …

Kadar imamo pri delu opravka z ljubljanskimi policisti, se radi pošalijo in me vprašajo: »Kako je kaj v Dolini miru?« Tako rečejo Zasavju. In ne povsem brez razloga. Morda se niti ne zavedamo, kako mirno je pri nas v primerjavi z marsikaterim drugim okoljem. Še vedno obstajajo kraji, kjer ljudje ne zaklepajo vrat in kjer se otroci brez večjega strahu sprehajajo tudi zvečer. Seveda imamo tudi pri nas posamezne neprijetne dogodke, glasne pijance in prestopnike. A to so večinoma posamezne zgodbe, zaradi katerih ne moremo opisati celotnega Zasavja.

Ajmoht, Trbovlje in zdravo rivalstvo

Kot otrok nisem bila posebno regijsko ozaveščena. Bila sem predvsem Zagorjanka. Še to predvsem zaradi lokalnih šal, ki sem jih poslušala od starejših. Saj poznate tisto: Kako so nastale Trbovlje? Tako, da so »ta trapaste« Zagorjane poslali čez hrib, češ da je »tam bolje«. Ker so bili trapasti, pa so se zmotili še pri pisanju table – in nastale so Trbovlje.

Seveda so nam vrnili z »ajmohterji«. Takoj ko sem se preselila v Hrastnik, so me vprašali, ali Zagorjani res tako radi jemo ajmoht. Itak, da ga. Še se ga vsakič razveselim.

Kje je bistvo te šale, po pravici povedano, še vedno ne vem povsem dobro. Nekoč mi je starejši steklar pojasnil, da naj bi izvirala iz tega, ker so si Zagorjani na šiht za malico ves čas nosili ajmoht.

Takšnih šal bi naši bralci zagotovo lahko našteli še veliko. In nič hudega. Meni so zabavne, lokalno rivalstvo pa je do zdrave mere celo dobrodošlo. Če tekmuješ, tudi napreduješ.

Ko začneš verjeti, da je vse narobe

Ampak da ne zaidem.

Ko sem ustanovila ZON, sem bila presenečena, koliko nejevoljnih, nesrečnih in nezadovoljnih Zasavcev premorejo naši kraji. Vse je narobe, nič se ne dogaja, vse je butasto in trapasto, povsod sta umazanija in grdota. Halo, ali živimo na istem planetu?

Sama si to razlagam takole: Zasavje je bilo nekoč črno, ker je tukaj pač prevladovala takšna industrija. Ko je knapovskim časom odzvonilo, je bilo treba regijo pospraviti, očistiti in preobraziti. Da bi nam to uspelo, je bilo treba državo prepričati, naj pomaga. Čim več in čim bolj. Če bi govorili, da se imamo lepo in da nam nič ne manjka, bi najbrž dobili figo. Zato smo vpili, kako uničena so naša območja, ob tem pa počasi pozabili tudi na vse lepo. Zapletli smo se v negativne poglede in začeli verjeti, da je vse črno in grdo. Saj veste, če nekaj dovolj dolgo in dovolj glasno ponavljaš, začneš v to verjeti.

Zlati kuolm

Zlati kuolm 2024

Zlati kuolm odpira oči

Verjamem, da lahko vsaka malenkost nekaj spremeni. Prav zato je nastal Zlati kuolm – izbor najboljših zasavskih turističnih atrakcij, ki smo mu pozneje dodali še najboljšo zasavsko prireditev.

Pa ne zato, da bi gruče turistov drvele na Čemšeniško planino, v jamo, na Kopitnik, Funšterc, v Evropark ali k Prometeju. Predvsem zato, da bi domačini odprli oči in videli, kaj vse imamo. Ker tam se vse začne.

Če sami sebe nimamo radi, kako naj nas imajo drugi? Zato ne pozabite glasovati za tiste, ki so po vašem najboljši. Podprimo projekt, predvsem pa podprimo ljudi, ki se trudijo, da je v Zasavju lepo, živahno in zanimivo.

In imejmo se lepo. Saj imamo kje.

p.s. Glasujete lahko tukaj: Zlati kuolm

Najbolj brano