Pssst!

Z ulic je izginil vonj po golažu in cvičku in nič se ne dogaja. Upam, da to ni abonmajski napovednik naslednjih štirih let. Dva župana sta sedla nazaj na svoje prestole. Dobila sta večinsko potrditev, da delata manj slabo kot drugi in verjetno sta precej zadovoljna sama s sabo.  Ni boljšega za samozavest, kot če ti ljudstvo nameni že n-ti mandat.

Glede na volilne rezultate v Zagorju in Hrastniku nas očitno daje tesnoba pred neznanim. Možnost izbire je frustrirajoča. Sploh, če zraven ne prejmemo ‘manualca’ z natančnimi navodili in usmeritvami. Odpira polje svobode in po navadi ne vemo, kaj bi z njo počeli. Svoboda izbire prinaša s sabo osebno odgovornost, ker pač krivde za izbiro ne moreš preložiti na koga drugega. Tega nas je strah, zato se držimo starega, preverjenega. Zato vedno kupujemo iste izdelke pri istem trgovcu. Zato potrebujemo voditelje in tekmujemo med sabo, kdo bo bolj izkazal pripadnost enemu izmed njih. Zato nosimo njihove majice, lepimo plakate, trgamo tiste nasprotnikove. Stvar pripadnosti jemljemo hudo osebno. Če nekdo užali našega izbranca se počutimo, kot bi nam odtrgali pol telesa. Vse zaradi strahu pred preveliko svobodo in odsotnostjo usmeritve.

Iz strahu pred neznanim je človeštvo izumilo velike mitološke, religijske in znanstvene sisteme. Izumilo je velike vodje in pop zvezdnike. Ti namreč vedo, kaj moramo početi in kako. Tako manjšajo psihološko tesnobo pred prepuščenostjo samemu sebi. Zato še dobro, da so bile izbire med kandidati vsebinsko omejene. Nočem si predstavljati Zasavja v primežu seštevka vseh teh notranjih napetosti. Zato je tudi dobro imeti pred seboj razdelano projekcijo v prihodnost.

Ne glede na izid v Trbovljah, kaj lahko pričakujemo v naslednjih 4-letih? Dosegli bomo visoko stopnjo samooskrbe. Prostori supermarketov se bodo izpraznili, zato se bo v mestih povečalo število praznih prostorov, ampak brez skrbi, tudi ta bodo zapolnjena s privlačnim videzom in kreativnimi vsebinami. Trud za zmanjšanje emisij iz vseh virov nas bo spravil na kolesa. Vsi bomo fit in zdravi, ker bomo ne samo kolesarili po novih kolesarskih stezah, ampak se športno udejstvovali na vseh urejenih športnih površinah. Lekarne bodo zaprle svoja vrata-ker nam pač nič ne bo manjkalo. Če ti nič ne manjka, si nezanimiv tudi za marketing, tako da se lahko poslovimo od vseh jumbo plakatov in reklamnega nadlegovanja v nabiralnikih.

S svetom nas bo povezal tunel-ta bo tudi pripeljal tuje investitorje. Skozi tunel bomo odhajali na delo. Zavod in socialna bosta ostala brez dela in množica se bo morala srečevati nekje drugje-izbirati bo mogoče med novimi igralnicami za pasje prijatelje in posedanje ob vrtičkarskih površinah. V Zasavje bodo drle gruče turistov- polni avtobusi in avtodomi se ne bodo zataknili nekje med Radečami in Hrastnikom, ker bodo infrastrukturne ureditve prilagojene novonastali identiteti Zasavja kot turističnega popka Slovenije. Komunalni prispevki bodo tako nizki, da jih bomo računali v centih. Fraza »nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča« bo črtana iz zasavskega vokabularija. Doživeli bomo ponoven vzpon zasavske energetike, saj si vendarle želimo povrniti sloves energetske točke Slovenije.

Če nam to ne uspe, še vedno ostajamo evropski prvaki v ohranjanju arhetipskega gona po doseganju sonca-zato imamo navsezadnje enega najvišjih dimnikov v Evropi. Če bo treba, ga še dozidamo. Verjetno se da prijaviti na kakšen evropski razpis za ohranjanje prvega mesta. Gruča strokovnjakov se bo namreč temeljito ukvarjala z evropskimi razpisi in izvajanjem projektov. Ti v svoji delovni vnemi ne bodo pozabili na transparentnost izvajanja javnih naročil.

Nazaj v realnost-v Trbovljah je politična tišina precej sumljiva. V tišini tam ponovno žgejo in TET-a ni več mogoče obuditi od mrtvih. Kakšen golaž bi nam še prišel prav. Ampak gremo naprej.

Kolumno piše: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

Preklicujem svojo trditev iz prejšnje kolumne. Tisto o jajcih. Hvala bogu, da župan/ja nima prevelikih pooblastil. Moje refleksije predvolilnih kampanj županskih kandidatov in kandidatk ne morejo biti več resne. Ni variante. Ne zmorem. Začelo se je.

V Trbovljah se znajo pospešeno odpirati nova delovna mesta. Trenutno najbolj pocukrana zasavska občina bi lahko postala dolina ključnega ekonomsko-političnega pomena. Če bi iz predvolilnih kampanj, javnih prikazni in predvsem FB objav skidali ves cuker in ga pripravili za izvoz, dosežejo izhod iz krize v rekordnem času. Tega žal nihče ni predvidel v programu. Čas balinanja, teženja upokojencem, prisluškovanja govoricam, deljenja majic v zameno za podporo terja svoj davek in marsikatera progresivna ideja se spregleda. Razumem. Težka je namreč vloga županskih kandidatov.

Težave z razumevanjem metaforike so Hrastnik spravile na pot iskanja skrivnostnega Turističnega zemljevida. Vanj se Hrastnik lahko samo vriše (če bi prej vedeli zanj, ne bi rabili interventnega zakona, ker se stvari postavijo na svoje mesto, ko si enkrat vrisan). Brez vrisa v skrivnostni zemljevid ne bo turistov (odpade tudi hostl) in novih delovnih mest. Lahko se tudi zgodi, da obljubljeni investitorji po nesreči pristanejo na zagorski letalonosilki in investicije bodo zopet stekle nekam drugam. Po hudih naporih se je Zemljevid končno našel nekje na facebooku in Hrastnik se končno lahko vriše. Hvala bogu, ker zamorjeni brezposelni ljudje niso turistična atrakcija.

Ampak-pazi se Hrastnik- tudi Trbovlje ima svoje skrivnosti. Poleg tega, da mi je končno uspelo dešifrirati skrivno govorico kandidatov (z uporabo besede infrastruktura daješ vedeti gradbenim lobijem, da si še vedno njihov, to je njihov skrivni znak, njihov »secret handshake«), se trboveljske navijaške skupine ubadajo s skrivnostjo raztrganih plakatov, zbrisanih komentarjev iz FB-ja in grožnjami preko lažnih profilov. Na omrežju vlada obsedeno stanje, ki mu niso ušle niti ekstremne nacionalistične opazke. Popoldne so trboveljske ulice prazne kot takrat, ko se je na ekranih vrtela Esmeralda. Vsi namreč na spletu tekmujejo, kdo se bo spustil nižje, kdo se bo bolj spozabil in pozabil, da obstaja tudi čas po volitvah. Takšne limonade so slabe za gospodarstvo. Ljudje pozabijo kupovati in popivati v lokalnih gostilnah. Za kompenzacijo morajo proizvesti še več cukra. Ah, le kaj bi ljudstvo brez voditeljev.

Zagorje je v Zasavju kot Slovenija v bivši Jugi. Niso zreli niti za interventni zakon. To še ni vse-če bodo pravilno volili, znajo imeti do konca leta vsi šihte ali vsaj svoje kmetije. Sicer se bodo morali zadovoljiti z minimalcem, ampak pustimo podrobnosti. Vse kaže, da Zagorje še ni sprejelo embarga na uvoz trboveljskega cukra. Njihova največja skrivnost je, kako ohranjajo vtis, da nimajo skrivnosti.
Ampak Zasavci, brez panike. Pooblastila župana so hvala bogu omejena. Toliko o omejenosti. Ampak  še enkrat: bodimo strpni. Večina kandidatov je namreč na kontinuiranem razgovoru za službo in to je treba razumeti. Četudi se navijači pobijejo med sabo. Prioritete so pomembne.

Kolumno piše: Snaša Klančar

Kdor nam bo v prihodnjih tednih obljubil gospodarsko rast in razvoj, nam bo hkrati obljubil, da bomo delali še več za manj, da bo naše delo še bolj razvrednoteno in prepuščeno volji prostega trga, spodkopano z zahtevo po čim cenejši delovni sili. Z enim samim razlogom: ustvarjati presežek lastnikom kapitala.

»But Slovenia is so poor!« Opazka kolega s predavanj, ki jih je organiziralo gibanje Degrowth, je bila povsem v kontekstu razprav in razmišljanj o samoouničujoči sili kapitalizma in njegovih možnih alternativah. Čeprav priznam, da mi je identifikacija s slovenstvom tuja, oziroma niti ne vem, kaj naj bi to pomenilo, za trenutek trznem. Torej, čeprav se je kolega navezoval na vsesplošni indikator razvoja, slavni BDP, bi v tistem trenutku skoraj dodala, da smo revni z več vidikov in včasih na način, ki ni merljiv z nobeno obstoječo lestvico. To, da bo gospodarska rast odrešila svet, je očitno samoumevna in nevprašljiva predpostavka mentalnega kapitalističnega režima. Bodimo bolj produktivni, trošimo, oboje za manj denarja in svet bo lep.

Misli mi zbežijo nazaj v Zasavje, v predvolilno naelektreno ozračje, kjer se ravnokar odvija tekma o tem, kdo bo večkrat uporabil besede kot so gospodarska rast, odpiranje delovnih mest, spodbujanje gospodarstva in konkurenčnosti, razvoj. Dovolj je, da besede samo uporabljaš. Ni treba, da jih konkretno definiraš oziroma je zaradi lastne »politične varnosti« bolje, da jih ne. Tako jih lahko sredi mandata zapolniš s čemerkoli. Če kdo še posebej vrta, mu pač pokažeš kakšen graf ali dva, ki ga ne znaš interpretirati niti sam. Ampak izpadeš pameten in moder. Verjamem, da se ne zavedajo realnosti velikih besed o enakosti, zaposlovanju, spodbujanju gospodarstva, saj v nobenem političnem programu še nikoli doslej nisem zasledila, da bi se kdo ukvarjal s kakovostjo bivanja vseh in vsakega, in to me skrbi.

BDP je naš mesija. Zato vsi čakamo na tega odrešitelja in buljimo v graf, ki nam prikazuje njegovo rast. Ta nas bo ki nas bo odrešila revščine in vseh nemogočih življenjskih razmer, ki glede na kolo, ki poganja kapitalizem niti niso presenetljive. Kot da nismo vedeli, da nas to čaka. Naše buljenje v nihanje BDP-ja spremlja večno neizpolnjena obljuba o gospodarski rasti, ki nam bo prinesla socialno olajšanje, več bomo lahko kupovali in manj tuhtali kako bomo sploh preživeli z mesca v mesec. To, da množično proizvajamo stvari, ki jih rabimo samo zaradi lastne nečimrnosti in še ene obljube o osebni izpopolnitvi, niti ni pomembno.

V imenu rasti in z izgovorom o brezposelnosti smo na primer dobili tudi interventni zakon, to podaljšano lovko kapitalizma, ki disciplinira populacijo Zasavja. Revne bo ohranjal kjer so, ker le tako lahko zagotovi konkurenčnost, brezposelnim mogoče za trenutek podaril iskrico upanja in pomiril za enkrat še skrite kolektivne travme, preden izbruhnejo in zaprejo svoje pod prisilo odprte s.p.-je, »dobro preskrbljenim« ne bo treba plačevati prispevkov za svoje zaposlene in zagotovil nemoteno lahkotno bivanje. Daje občutek, da se nekaj dogaja, ampak v resnici ohranja status quo. Namenjen je izbrancem, ki posedujejo dovolj kulturnega in socialnega kapitala, znanja, da se lahko prebijejo skozi labirint postopkov, ki jim bo prinesel vrtoglave vsote in mogoče zaposlil osebo ali dve.

Gospodarska rast potrebuje neenakost da lahko preživi. Svetovni BDP na primer raste skupaj z razpirajočim prepadom med revnimi in bogatimi. Nekdo mora poceni proizvajati, da drugi lahko poceni troši.  Zagovarjati nenehen razvoj in gospodarsko rast v teh okvirjih je zagovarjanje izkoriščanja. Izkoriščanja neobnovljivih naravnih virov in ljudi. S takšnim proizvodnim tempom, kot smo si ga zastavili, bi potrebovali še dodatno Zemljo v naslednjih sto letih.

Zato nam preprosto mora biti jasno, da se Zasavje ruši samo vase. Precej investicij gre v kopanje te grobnice. Verjetno postaja veličasten spomenik človeški bedi. Takšni in drugačni. Gospodarska rast bo pojedla svoje otroke. Priča smo procesu, ki ostajajoč v svojih okvirjih nima izhoda. Kapitalizem se radikalizira in nihče nam ne more ponuditi rešitve, niti strokovnjaki. Nasesti strokovnim analizam, ki so nas s svojo znanstveno argumentacijo tako elegantno zrinile na pot razvoja, je tako, kot bi za poslanca izbrali zapornika. Aja, saj res.

Kar nam te analize v bistvu ponujajo, je še večjo dozo istega. Predvidevam. Kmalu bomo izbirali med tistimi, ki bodo rešitev iskali v gospodarski rasti, višjem BDP-ju, nižji brezposelnosti, razvoju in novih-starih energetskih zgodbah. Ali pa tunelu. Že danes pa je jasno, da bo Zasavje izbralo izkoriščanje, brezposelnost in mezdna dela. Alternative nam ne bodo ponujene. Vprašanje je samo, komu bomo dali bič v roke. Naj se tekma začne.

Avtor: Snaša Klančar

Velikokrat se zbudim v ranih jutranjih urah in se odpravim na prvi del treninga, ki ga predstavlja 13 kilometrski tek po Trbovljah. Ogrejem se, si pretegnem mišice, dam v ušesa MP3 s priljubljeno glasbo in poln elana in zanosa začnem teči. Zunaj je še rahel mrak in zvedavo opazujem someščane, ki se odpravljajo v službo ali po vsakodnevnih opravilih. Srce mi nabija s polno paro, telo in možgane mi prežema navdihujoč občutek, pogled pa se mi  ustavi na ljudeh v avtomobilih, ki se vozijo mimo.

Opazujejo me večinoma mrkih obrazov, naveličani sivega vsakdana ali pa s posmehom na obrazu, misleč – poglej si tega norca. V njih ni prav nobene pozitivne energije, s katero tako čarobno premagujemo vsakodnevne ovire. Kot vsakega običajnega človeka, me za trenutek potre in najprej odreagiram z jezo. Pred očmi se mi prikaže moja slika izpred mnogo let, ko sem bil isti. Vdan v usodo in večinoma brezvoljen. Mislil sem, da je pač celotno stanje takšno, kot se mi kaže v glavi in da možnosti za spremembe ali rešitve ni. Za vse sem krivil pokvarjeno državo, brezčutne šefe ali pač svojo prekleto usodo.

No, moram reči – k sreči, me je življenska pot popeljala na čudne tirnice in znašel sem se napol mrtev, vdan v svojo usodo, ki mi je na uho šepetala samo en stavek: smrt v najstrožjem zaporu. Prepričan sem bil, da se bo moja pot končala klavrno v tistem groznem, hladnem kraju nevrednem bivanja človeka, a k sreči me je vodnica preizkusila na najbolj krut, a učinkovit način. Del spoznanja, ki mi je odprl oči je bil, ko so me vklenjenega v zaporniški furgon peljali na zdravniški pregled v Novo mesto.  Za zidovi sem preživel že več kot tri leta, do svobode pa me je čakala še prav tolikšna doba. V stanju, v katerem sem bil je bilo preživetje znanstvena fantastika in z dneva v dan sem čakal, da me stre in položim roko nase.

Pripeljali so me do bolnice in eden izmed paznikov je stopil po zdravnika, da nas najavi, saj je za zločince procedura pač čisto drugačna. Vklenjen sem sedel v kombiju in skozi rešetke opazoval dogajanje na prostosti. Bil je podobno klavrn dan, kot je danes, saj je nebo prepredala sivina, padal pa je rahel dež. Pogled se mi je ustavljal na ljudeh, ki so zapuščali bolnišnico. Njihovi izrazi na obrazih so odražali brezvoljnost, naveličanost nad življenjem ali preprosto nejevoljo zaradi preveč sladkane kave zjutraj. Čisto identično obrazom mojih someščanov. Prepričan sem bil, da ne bom nikoli več objel svoje mame na svobodi, se sprehodil po travniku ali pa dneva preživel v družbi mojih prijateljev. V meni se je prebudila grozna energija, ki bi jo še najlažje opisal kot jezo ali zavist. Do ljudi, ki so prihajali iz bolnice sem začutil grozovit odpor. Medtem, ko sem sam le še čakal na smrt in možnosti za preživetje praktično ni, preostali svet ne ceni tega kar ima.
Sam bi dal desno roko za to, da bi lahko preživel vsaj nekaj tednov na prostosti, da bi lahko zopet svobodno zadihal in se počutil kot človek, oni pa tega ne znajo prav nič spoštovati. Še več, prav nesramno obsojajo svojo usodo, namesto da bi se ji vsak sleherni dan zahvaljevali za novo jutro na svobodi.  Jeza v meni je strahovito narasla in takrat sem si zaobljubil, da sam ne bom nikoli takšen. Preživel bom ta pekel v zaporu, se znova postavil na lastne noge in postal močnejši kot kdajkoli, predvsem pa bom znal ceniti svoje življenje in ga uživati na vso moč. Nikoli ne bom objokoval darov življenja in vedno bom hvaležen za vsak sleherni preživeti trenutek. Misli se mi zopet vrnejo v sedanjost in stvar se mi razjasni. Na obraz se mi povrne nasmeh in v srce nepremagljiva volja do življenja. Ne morete me uničiti, saj sem preživel pekel, o katerem se vam niti sanja ne in iz njega prišel dosti močnejši in modrejši.

Za konec še prosim boga, da izgubljenim ljudem povrne igriv nasmeh v srce in prešeren nasmeh na obraz, sam pa se zmagovalno odpravim novim zmagam naproti, vedoč, da sem neuničljiv in da mi je usoda poklonila veliko milost s tem, da me je spravila v tako grozno preizkušnjo.

Tokrat bi rad pisal o stvareh, ki se dogajajo ali pa bi se vsaj morale v življenju vsakega človeka. Govoril bom o spremembah, ki vodijo do drugačnega pogleda na svet in so edina pot do osebne rasti. Življenje je kot reka, ene njeni valovi mečejo bolj, druge manj, nihče pa ni imun na njih in tako je tudi prav.

Rodimo se namreč kot tabula rasa, se pravi nepopisan list papirja in to knjigo življenja mora vsak napisati sam, drugi je namreč ne morejo namesto nas. Je pa že tako, da nas notranji smerokaz večkrat pripelje do križišča in še sami ne vemo, katero izmed poti izbrati. V tem primeru je najslabše obstati na mestu, ko veš, da bi moral nujno naprej. Staro se ti gabi in te ovira, a obvezen korak naprej ti prinese neznano in tega se večina ljudi boji.

Le kaj bo potem? In že se prikaže tisoč strahov, ki nam jih tako zagreto servira naš um. Zelo zanimivo pa je, ko spoznamo, da smo lahko sami gospodar svojega uma, do te mere, da si raje prikažemo lepe stvari, ki nas čakajo na novi poti. Namesto ovir, raje vidimo lepote na cilju in ne bojimo se iti po napačni poti, če ne vemo katero izbrati. Tudi napačna nas bo namreč slej ko prej popeljala do cilja, le pot bo malo daljša. Uvideli bomo pač, da nismo na pravi in z večjo gotovostjo bomo stopili na drugo. Iz stare se bomo nekaj novega naučili in to prenesli naprej.

Vse je boljše kot stati na mestu, ali pa biti na eni izmed poti in se pretvarjati, da je vse v redu, v resnici pa ne čutimo tako. Če smo razcepljeni brž skočimo še malo na druge poti in ko sprobamo čisto vse, bomo zagotovo vedeli, katera je prava. Čas tu ne igra pomembne vloge, saj se vedno naučimo, če le znamo potegniti iz nje kaj  koristnega. Ne bojmo se raziskovati. Čeprav nas um večkrat drži v šahu s svojimi strahovi in lažno varnostjo, je življenje namenjeno prav temu. Popotovanju. Bog nas je poslal na zemljo z namenom, da se učimo, hkrati pa mora biti srce lahkotno, noge vedno pripravljene za ples in glava neobremenjena.

Le mi sami smo stvarniki svojega življenja in vsako valjenje krivde na druge, nam sporoča le to, da nismo povezani s svojo zavestjo. Se pravi, ne zavedamo se, da imamo možnost izbire in smo mi sami gospodar, pa četudi se situacija zdi še tako brezizhodna. Najslabše se je vdati v usodo, saj s tem postanemo zagrenjeni in zajedljivi do vseh, ki si upajo leteti na svojih krilih.

Ne bodimo eden izmed teh »realistov« in bodimo pripravljeni na spremembe. Spremembe, ki nas bodo vodile do boljšega, srečnejšega in manj stresnega življenja. Ali z drugimi besedami-življenja, ki bi ga moral zavoljo sebe živeti prav vsak človek na tem planetu.

Toliko za danes. Kmalu spet. Vse dobro.

Avtor: Mitja Duh

Blaž Cashorok in SEK – Slovenska elektro korporacija sta ključna elementa prispevka o slovenski oziroma trboveljski energer.tiki. ‘Mi imamo največjega’ pa pravi razburjeni delavec v domiselnem video klipu Studia Loke in njihove informativne oddaje S.K.R.I.T,.

Avtor: LOKE Studio

Pozdravljeni. Doletela me je čast, da vas kratkočasim na straneh portala ZON. Moje ime je Mitja Duh in sem po rodu in srcu Trboveljčan-Zasavec. Vsak med nami nosi s seboj samo njemu lastno osebno zgodovino in nič drugače ni z menoj. Na teh straneh bi vam jo rad malce predstavil, hkrati pa dodal še razmišljanja iz sedanjosti in svojo vizijo prihodnosti.  Moja preteklost obsega mnogo stvari, zato bom tukaj pisal o razmišljanjih, ki so plod lastnih izkušenj mladostniškega prestopništva, večletne odvisnosti od trdih drog in posledično diagnoze shizofrenije, zdravljenja na psihijatriji, ter prestajanja dolgoletne zaporne kazni v najstrožjem zaporu v Sloveniji. Kruta pot me je že skoraj pahnila čez rob lastnega groba, a sem na srečo zbral dovolj notranje moči za preobrat.

Posledica pa je današnji čas, ko delujem kot predsednik Športno-humanitarnega društva Človek, prostovoljec in sovoditelj skupine pri Društvu Up (Društvo za pomoč odvisnikom od nedovoljenih drog), vodim predavanja po šolah, prevzgojnih domovih in raznih klubih. Sem zagrizen ultramaratonec, motivator, veganski presnojedec in borec za zaščito vseh živali in na splošno precej srečen človek. V prihodnosti pa vidim še precej priložnosti, tako na osebni ravni, kot pri delovanju dviga zavesti Zasavcev, na področju bolj humanega, človeku in bogu prijaznega delovanja, ki te obogati in naredi srečnejšega.

Tokrat bi vam rad predstavil moje razmišljanje o odvisnosti od trde droge in njenih uporabnikih. Mnogi se zgrozijo ob pogledu na fanta ali dekle, ki je odvisen od trde droge. Takšna oseba takoj dobi negativno oznako in ljudje se ga izobigajo kot kuge. Zanje ni človek ampak džanki. Džanki – pa poglejmo. Splošno je znano, da nam uživanje trde droge spremeni možgansko delovanje in nismo več mi sami. Edini cilj postane čim hitrejša nabava droge in ob tem je človek pahnjen v takšno duševno brezno, da počne stvari popolnoma tuje njegovi lastni naravi. Droga ti vzame dušo. A ne pozabimo, da so ti džankiji nekoč bili Mitja, Jože, Ciril in to so še kar, le droga jim je zameglila razum. V prav vsakem do njih se skriva njemu edinstven potencial, ki ga mogoče sam v življenju ni znal prepoznati. Pa ne bom na tem mestu govoril o večinoma kritično neurejenem otroštvu ali pač le (pre)občutljivosti. Pomembno je to, da ponudimo tem večinoma mladim ljudem priložnost da se jih ne izogibamo in da jih neupravičeno ne kritiziramo sploh pa ne obsojamo.

V tem času ‘razčlovečenja’ je smisel v tem, da zopet poiščemo most med ljudmi in ne da gradimo nove ovire. Sicer pa je že splošno znano, da si ljudje, ki so v resnični stiski, izmed vseh ljudi zapomnijo ravno tistega, ki je z njim lepo govoril in jim pomagal. In prav ta spomin je mnogokrat spodbuda za prvi korak k samoodrešitvi, ki pa ni mogoča brez spodbude okolice in s tem pridobitve tiste zdrave, pozitivne energije, ki bo usodna za rast človeka. Nikoli pa ne obsojajmo, saj vsakdo nosi svoj križ in nikoli ne vemo ozadja celotne zgodbe.

Na prvo žogo je zelo lahko igrati, a v večini primerov neučinkovito. Tako, nekaj mojih razmišljanj za prvič. Kmalu pa že naprej. Želim vam vse dobro.

Avtor kolumne: Mitja Duh

Foto: arhiv avtorja

Pred časom smo na portalu ZON objavili Mitjevo zgodbo o dveh desetletjih drogiranja in velikanskem preobratu. PREBERI TUKAJ!

Po elektronskih sporočilih in na družabnih omrežjih je zaokrožilo slednje pismo. Avtor je neznan, a njegov zapis vreden objave. Ne bom vam žal branje, verjemite!

Na blagajni v trgovini je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjih prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje.  Gospa se je opravičila in mladenki razložila, ‘Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.’

In blagajničarka pravi: ‘To je danes naš problem. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.’ Imela je prav – naša generacija ni imela te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo mi vračali steklenice od mleka, brezalkoholnih pijač in piva nazaj v trgovino. Trgovina je te poslala nazaj v polnilnico, kjer so jih očistili, sterilizirali in ponovno napolnili tako, da so se steklenice uporabljale znova in znova. Torej so resnično bile reciklirane. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V višja nadstropja smo hodili po stopnicah, ker nismo imeli dvigala ali tekočih stopnic v vsakem poslopju. Peš smo hodili do trgovin in nismo sedali v masivnega terenca s 300 KS samo, da se pripeljemo do konca ulice, ampak ona je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V tistih časih smo prali plenice, ker takšnih za enkratno uporabo ni bilo. Sušili smo perilo na vrvi in ne v energijsko požrešnem stroju, ki porabi do 2000 vatov – veter in sončna energija sta nam res sušila perilo v tistih časih. Otroci so nosili rabljena oblačila svojih bratov in sester in le redko nova. Ampak mlada dama je imela prav – mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo imeli en radio ali televizijo pri hiši – in ne TV v vsaki sobi. Televizija je imela majhen ekran velikosti robca in ne velikosti manjše države! V kuhinji smo sekljali in mešali na roke, ker nismo imeli električnega aparata za vsako najmanjše opravilo. Ko smo pakirali zlomljive stvari smo jih zavarovali s starim časopisom in se s plastičnimi zrnci ali s plastičnim ovojem z mehurčki. Takrat tudi nismo zagnali bencinske kosilnice in kurili bencina, da pokosimo travo. Uporabljali smo koso ali mehansko kosilnico, ki smo jo morali potiskati naokrog. Naš fitnes je bilo delo in nismo zanj potrebovali elektrike, kot na napravi za tek. Ampak ona ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Ko smo bili žejni smo pili iz studenca ali pipe, namesto vode iz plastenk iz drugega konca sveta. Prazna pisala smo napolnili s črnilom, na brivnikih smo menjavali britvice, namesto kupovali nove brivnike. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti.

Nazaj v starih časih smo se vozili z avtobusi in otroci so se v šolo vozili s kolesi ali pešačili, namesto da so svoje starše spremenili v 24/7 taksiste. V vsaki sobi smo imeli po eno vtičnico za elektriko in ne blok vtičnic za napajanje ducat električnih naprav. In nismo rabili računalniško vodenih naprav za sprejem signala 3000 kilometrov oddaljenega satelita, zgolj zato da najdemo najbližjo gostilno.

Ampak, ali ni žalostno, da sedanja generacija na veliko joče, kako potratni smo bili mi starejši ljudje, samo zato, ker nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

foto: med.over.net, planet-lepote.si,

Zadnje čase so se na najbolj razširjenem socialnem omrežju pojavile kritike določenih gostinskih ponudnikov v našem preljubem Zasavju. Že pred nekaj časa je bila konstruktivne kritike deležna tudi edina gostilna v Zasavju, ki se je držala nekega nivoja (Martin). In nedolgo nazaj je še ta gostilna zaprla svoja vrata. Začasno? Permanentno? Nimam pojma. Dejstvo pa je, da je bila to edina gostilna, kamor si lahko brez sramu peljal tudi kakšnega poslovnega partnerja. Še eno dejstvo pa je, da bi z malo več vloženega truda tudi ta gostilna ne dobila tiste kritike, ki je bila povsem upravičena in resnično minimum od kritike. Povzetek te kritike je nekako takšen: »Okusno, odlično. Prezentacija: Tm tm, lahko bi bilo precej boljše«.
In response? Baje je bila cela štala. Človek napiše dve strani same hvale in potem v dveh stavkih dobronamerno pokritizira par stvari, ki definitivno potrebujejo osvežitev pa ga napadejo z vsemi topovi: »Kaaaj boš ti mene jeb…., d te ne vidm več, pfff! A si jo vidu? Dvakrat je gledala gostilna išče šefa pa me že uči? Smrklja!«

Moram priznat. Res prava reakcija. Od človeka, ki že vrsto let vodi dobro restavracijo, se to res pričakuje. Profesionalizem na visoki ravni. Buhvar, da bi kdo ob izrečeni kritiki pogledal na krožnik in se zamislil: »Hmm, mogoče ma pa punca prov? Kaj če bi mi mal poguglal kak so kej trendi?«  »Ajaa, mi smo pametn. Nas noben ne bo uču. Če je blo 20 let dobr, bo pa še 20!«

Precej podobna zgodba, se je zgodila pred nekaj tedni. Razlika je le v tem, da je ta ponudnik precej manj izkušen in z manj kvalitetno ponudbo. Ampak zgodba podobna. Nekdo se je javno pritožil nad storitvijo in prejel val zgražanja od vseh, ki so vsaj približno v sorodu s ponudnikom. Seveda na čelu s ponudnikom, ki se je odločil na napad namesto javnega opravičila in sankcij do zaposlenih, ki so v bistvu zakuhali to pritožbo. Blamaža na celi črti. Sam moram sicer priznati, da že trud, ki so ga vložili v logotip in v predstavitvene fotografije govorijo dovolj zgovorno zgodbo o želji po uspehu dotičnih. Ni je. Po vsej tej zgodbi, ki sem jo spremljal, me ta restavracija definitivno ne bo več videla med gosti.

Kam pa lahko gremo? Kulinaričnega razvajanja v Zasavju na žalost ne bomo doživeli. Bo potrebno vsaj do Laškega. Ampak kolikokrat pa si lahko privoščimo večerjo s petimi hodi? Enkrat na mesec? Na dva? Tri? Za »povprečno« potešitev lakote je na voljo dovolj picerij, ki so po večini dobre.

Obstaja pa skrita lokacija malo pod Kumom, kjer bodo, če ste ljubitelji dobrot z žara, vaše brbončice ob okušanju srbskih dobrot, doživljale ekstazo za ekstazo. Samo »dogajanje« je sicer v smučarski koči in ambientalno ne predstavlja nobenega razkošja pač pa daje občutek »domačnosti«. A ko na mizo začnejo prihajati dobrote z žara, ambient ne igra prav nobene vloge več (ok, na romantični zmenek pač ne boš šel sem gor). A če si prišel z namenom tipa: »gremo nekam na eno dobro srbsko hrano« je edino vprašanje, ki se poraja v glavi, kaj je bolj okusno? Čevapčiči, polnjena vešalica, uštipak? In odgovora ni. Najbolj lačni se lahko odločite za »leskovački voz«, kar pomeni da bojo na vašo mizo prihajale različne dobrote v manjših količinah, v hodih, dokler ne boste omagali. Rekord, mislim da je 10 hodov. Pa dober tek ;).

Prejšnjič je pisec kolumne razmišljal o vaških veselicah, hakljanju in govedini. PREBERI VEČ

Avtor: Tadej Kreže

Foto: Aleš Kreže