Po elektronskih sporočilih in na družabnih omrežjih je zaokrožilo slednje pismo. Avtor je neznan, a njegov zapis vreden objave. Ne bom vam žal branje, verjemite!
Na blagajni v trgovini je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjih prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje. Gospa se je opravičila in mladenki razložila, ‘Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.’
In blagajničarka pravi: ‘To je danes naš problem. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.’ Imela je prav – naša generacija ni imela te zelene miselnosti v starih časih. 
Takrat smo mi vračali steklenice od mleka, brezalkoholnih pijač in piva nazaj v trgovino. Trgovina je te poslala nazaj v polnilnico, kjer so jih očistili, sterilizirali in ponovno napolnili tako, da so se steklenice uporabljale znova in znova. Torej so resnično bile reciklirane. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.
V višja nadstropja smo hodili po stopnicah, ker nismo imeli dvigala ali tekočih stopnic v vsakem poslopju. Peš smo hodili do trgovin in nismo sedali v masivnega terenca s 300 KS samo, da se pripeljemo do konca ulice, ampak ona je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.
V tistih časih smo prali plenice, ker takšnih za enkratno uporabo ni bilo. Sušili smo perilo na vrvi in ne v energijsko požrešnem stroju, ki porabi do 2000 vatov – veter in sončna energija sta nam res sušila perilo v tistih časih. Otroci so nosili rabljena oblačila svojih bratov in sester in le redko nova. Ampak mlada dama je imela prav – mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.
Takrat smo imeli en radio ali televizijo pri hiši – in ne TV v vsaki sobi. Televizija je imela majhen ekran velikosti robca in ne velikosti manjše države! V kuhinji smo sekljali in mešali na roke, ker nismo imeli električnega aparata za vsako najmanjše opravilo. Ko smo pakirali zlomljive stvari smo jih zavarovali s starim časopisom in se s plastičnimi zrnci ali s plastičnim ovojem z mehurčki. Takrat tudi nismo zagnali bencinske kosilnice in kurili bencina, da pokosimo travo. Uporabljali smo koso ali mehansko kosilnico, ki smo jo morali potiskati naokrog. Naš fitnes je bilo delo in nismo zanj potrebovali elektrike, kot na napravi za tek. Ampak ona ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.
Ko smo bili žejni smo pili iz studenca ali pipe, namesto vode iz plastenk iz drugega konca sveta. Prazna pisala smo napolnili s črnilom, na brivnikih smo menjavali britvice, namesto kupovali nove brivnike. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti.
Nazaj v starih časih smo se vozili z avtobusi in otroci so se v šolo vozili s kolesi ali pešačili, namesto da so svoje starše spremenili v 24/7 taksiste. V vsaki sobi smo imeli po eno vtičnico za elektriko in ne blok vtičnic za napajanje ducat električnih naprav. In nismo rabili računalniško vodenih naprav za sprejem signala 3000 kilometrov oddaljenega satelita, zgolj zato da najdemo najbližjo gostilno.
Ampak, ali ni žalostno, da sedanja generacija na veliko joče, kako potratni smo bili mi starejši ljudje, samo zato, ker nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.
foto: med.over.net, planet-lepote.si,
