Pozdravljeni. Doletela me je čast, da vas kratkočasim na straneh portala ZON. Moje ime je Mitja Duh in sem po rodu in srcu Trboveljčan-Zasavec. Vsak med nami nosi s seboj samo njemu lastno osebno zgodovino in nič drugače ni z menoj. Na teh straneh bi vam jo rad malce predstavil, hkrati pa dodal še razmišljanja iz sedanjosti in svojo vizijo prihodnosti. Moja preteklost obsega mnogo stvari, zato bom tukaj pisal o razmišljanjih, ki so plod lastnih izkušenj mladostniškega prestopništva, večletne odvisnosti od trdih drog in posledično diagnoze shizofrenije, zdravljenja na psihijatriji, ter prestajanja dolgoletne zaporne kazni v najstrožjem zaporu v Sloveniji. Kruta pot me je že skoraj pahnila čez rob lastnega groba, a sem na srečo zbral dovolj notranje moči za preobrat.
Posledica pa je današnji čas, ko delujem kot predsednik Športno-humanitarnega društva Človek, prostovoljec in sovoditelj skupine pri Društvu Up (Društvo za pomoč odvisnikom od nedovoljenih drog), vodim predavanja po šolah, prevzgojnih domovih in raznih klubih. Sem zagrizen ultramaratonec, motivator, veganski presnojedec in borec za zaščito vseh živali in na splošno precej srečen človek. V prihodnosti pa vidim še precej priložnosti, tako na osebni ravni, kot pri delovanju dviga zavesti Zasavcev, na področju bolj humanega, človeku in bogu prijaznega delovanja, ki te obogati in naredi srečnejšega.
Tokrat bi vam rad predstavil moje razmišljanje o odvisnosti od trde droge in njenih uporabnikih. Mnogi se zgrozijo ob pogledu na fanta ali dekle, ki je odvisen od trde droge. Takšna oseba takoj dobi negativno oznako in ljudje se ga izobigajo kot kuge. Zanje ni človek ampak džanki. Džanki – pa poglejmo. Splošno je znano, da nam uživanje trde droge spremeni možgansko delovanje in nismo več mi sami. Edini cilj postane čim hitrejša nabava droge in ob tem je človek pahnjen v takšno duševno brezno, da počne stvari popolnoma tuje njegovi lastni naravi. Droga ti vzame dušo. A ne pozabimo, da so ti džankiji nekoč bili Mitja, Jože, Ciril in to so še kar, le droga jim je zameglila razum. V prav vsakem do njih se skriva njemu edinstven potencial, ki ga mogoče sam v življenju ni znal prepoznati. Pa ne bom na tem mestu govoril o večinoma kritično neurejenem otroštvu ali pač le (pre)občutljivosti. Pomembno je to, da ponudimo tem večinoma mladim ljudem priložnost da se jih ne izogibamo in da jih neupravičeno ne kritiziramo sploh pa ne obsojamo.
V tem času ‘razčlovečenja’ je smisel v tem, da zopet poiščemo most med ljudmi in ne da gradimo nove ovire. Sicer pa je že splošno znano, da si ljudje, ki so v resnični stiski, izmed vseh ljudi zapomnijo ravno tistega, ki je z njim lepo govoril in jim pomagal. In prav ta spomin je mnogokrat spodbuda za prvi korak k samoodrešitvi, ki pa ni mogoča brez spodbude okolice in s tem pridobitve tiste zdrave, pozitivne energije, ki bo usodna za rast človeka. Nikoli pa ne obsojajmo, saj vsakdo nosi svoj križ in nikoli ne vemo ozadja celotne zgodbe.
Na prvo žogo je zelo lahko igrati, a v večini primerov neučinkovito. Tako, nekaj mojih razmišljanj za prvič. Kmalu pa že naprej. Želim vam vse dobro.
Avtor kolumne: Mitja Duh
Foto: arhiv avtorja
