Po bližnjem srečanju s soočenjem županskih kandidatov je moj zaključek nepričakovano pozitiven, vendar ne morem obljubiti, da bo tako tudi ostalo. Zasavje namreč ima skupni imenovalec. Fosile. Politične in energetske. Zasavje deluje na fosile.
Ko že vse kaže, da bodo soočenja napeta, da se bližamo vsaj koncu zgodovine in časa, vseh zemeljskih pregreh in skušnjav, bitki med ideologijami, vrednotami, zakrinkanimi zlobneži in nedolžnimi princesami, zarotniki in svetniki …Prišla bo velika sodba, našli smo skupnega zunanjega sovražnika, počilo bo, treščilo, udarilo, oči svetovne javnosti so uprte v Zasavje, bližamo se absolutnemu bivanju, času retribucije za vse prestano, onstran dobrega in zla, spremembe, spremembe, čas je za spremembe, vse to se bliža, tukaj je ….in potem …Nič.
Programska pronicljivost se ustavi ob novih parkiriščih in iskanju novih investitorjev. Kandidati so takšni kot tisto, kar vsi po vrsti zagovarjajo – množični industrijski proizvodi strankarskih in indie brandov s površinskimi razlikami in isto vsebino. Politična potrošnja namreč narekuje trend všečnosti in prilagajanje okusu množice s hkratnim ohranjanjem vtisa, da so med seboj različni. Včasih se spozabijo in celo podpirajo nekoga drugega bolj, kot podpirajo sebe.
Če si kul, moraš ohranjati vtis, da stvari lahkotno obvladaš. Hrastniški župan do danes nima niti delujoče spletne strani. Ker ima zvesto čredo volivcev verjetno verjame, da bo izvoljen, tudi če v programu obljubi jedrsko katastrofo. Zagorski župan velja za zasavsko Mati Terezo, zato si lahko za uvodno špico spletne strani stranke Zagorje gre naprej privošči s seksizmom podkrepljene kvazi-umetniške stihe o kelnarcah v kratkih kiklcah. Kaj na to poreče Trboveljska podžupanja z recikliranim programom trboveljskih društev in pobud, ki so ji zvezde naznanile čas prihoda močnih žensk in te verjetno ne podpirajo konstantnih redukcij žensk na predmet poželenja (tudi si ne predstavljam, da svojo usodo prepuščajo zvezdam) ne vem, ampak morda nad Zagorjem bdijo druge zvezdne konstelacije kot nad Trbovljami. Te zvezde so krive, da podžupanja revščino povezuje samo z brezposelnostjo- odmev zasavskih prekercev in revnih zaposlenih na minimalcih se je izgubil v medzvezdnem prostoru.
Postranske teme na stran, odločilna v tej igri bo verjetno nerodno postavljena stopnica na trboveljskem nogometnem igrišču, ker žoga sedaj ne more v avt in igralci si ne morejo oddahniti od igre. Biblijska razsežnost. Zaslužimo si vsaj šov, ki bi nam odvrnil pozornost od tega, da se bomo že n-to leto zapored morali zadovoljiti z obljubo up-grejdane infrastrukture.
Dejstvo, da se nam s svetlobno hitrostjo približuje meteorski dež novih varčevalnih ukrepov in ponovno izsiljevanje s trojko, je na vseh soočenjih ne-vizionarsko obtičalo nekje med zagovarjanjem srednjerazrednih interesov in malomeščanske morale. V to se ne bomo vtikali, ker so pooblastila župana omejena (beri: nimamo jajc).
Zastonj čakamo na upornika vrhu, ki bo prerezal popkovino z diktatorsko državno zakonodajo in mednarodnimi institucijami in vzpostavil večjo stopnjo avtonomije. Vso možnost imamo redefinirati pojem dela in ga ovrednotiti s pojmom dostojnega preživetja, za katerega ne potrebuješ več kot par ur dela na dan. Družbenega bogastva je dovolj, samo prerazporediti ga je treba. Čas porabimo za soodločanje o skupnih zadevah in ustvarjanje. Stanovanje, voda, hrana in energija so osnovne človekove pravice, pripadajo vsem že zato, ker smo živi in nimajo cene, ne morejo biti odvisne od mešetarjenj na drugem koncu sveta ali prodaj stanovanjskih podjetij. Uprimo se, podrimo in znova ustvarimo. Ne prelagajmo odgovornosti na državne omejitve, ker dobri ljudje ne upoštevajo slabih zakonov …nič. Niti ideje, ki bi prodrla v javnost in se začela razvijati. Te ideje so grožnja družbenemu statusu, ki si ga ni tako lahko pridelati.
V pričakovanju politične katarze bo zasavski armaggedon obstal na 22-ih odtenkih sivine medlih kandidatov, ki si ne morejo privoščiti, da bi preveč izstopali. Verjetno še nismo dovolj grešili. Še dobro, da ne volim. Zato se baje nimam pravice pritoževati.
Kolumno piše: Snaša Klančar
