Pssst!

KOLUMNA

Po ogledu prvovrstnih izsekov predstav in skečev na letošnji podelitvi Štilčkov v izvedbi Mladinskega gledališča Svoboda zaključujem, prvič, da je humor še vedno prefinjena in učinkovita taktika odvzemanja moči uveljavljenim strukturam establišmenta, in drugič, da je gledališka umetnost bolj v stiku z realnostjo kot zasavska politična igralska zasedba.

Kokice v roke, na trboveljskem političnem odru je na vrsti komedija. V tej komediji trboveljska občina izumi fenomenalen način spodbujanja lokalnega gospodarstva in socialnega podjetništva. To stori tako, da na rezultate prostovoljskega dela pripopa svoj logo. Če imaš nekje pripopan logotip trboveljske občine pomeni, da te občina podpira. Si tut notr padu in si eden od spodbujanih. Z namontiranim logotipom občina javnosti sporoča, da je v razvijanje in realiziranje idej, ki so plod trdega prostovoljskega dela, vložila vsaj finančni input, če že ne dela. 50 stiskanih letakov z občinskim logom za pomoč lokalnim socialnim podjetnikom so namreč tiste težko pričakovane investicijske spodbude. Zadevo z investitorji smo si samo narobe razlagali.

Županjin scenarij predvolilnih obljub bodo na srečo izpeljali prostovoljci nevladnih organizacij, ki se te svoje novoustvarjene pozicije moči verjetno niti ne zavedajo. Vključevanja prostovoljskega dela v implementacijo političnega programa vsekakor ne gre jemati negativno. Lahko ga razumemo kot preseganje togih okvirov predstavništva in prenos oblasti nazaj k ljudstvu. Z blagoslovom logotipa zasavska nevladna prostovoljska civilna srenja končno uradno sodeluje pri spreminjanju Zasavja. Zaradi prezaposlenosti z ustanavljanjem delovnih skupin, ki bi Zasavje vsaj za silo postavile nazaj na noge in zbiranjem osnovnih življenjskih potrebščin za sosede, tega še niso uspeli opaziti, ampak spremembe so končno tu! Power to the people! Delajte, delajte! En narod, ena regija, ena županja! Ena uokvirjena slika nad vsakim zasavskim šporhetom! Viva la razred voluntariata!

Tako se logotip trboveljske občine zna znajti povsod, tudi na kakšnem WC papirju v straniščih javnih zavodov, če se bo v ekonomskih terminih izkazal za uspešnega (povečano povpraševanje in poraba). Brezglavo podeljevanje občinskega loga vsepovprek pa zna pripeljati do razvrednotenja moči, ki jo trenutno poseduje. Zato mora ostati redka dobrina. Iz Bratovščine Loga so tako izključeni revni prebivalci Trbovelj. Preveč so anonimni in nepomembni, poskriti po stanovanjih, ki so v takšnem stanju, kot je občina sama-težko ozračje, prenatrpanost in upravljavec, prezaposlen sam s sabo. Ne morejo se kosati z ostalimi pasjimi procesijami, ki jemljejo čas občinskemu logu. Tihi casting rekrutiranja prostovoljcev v Bratovščino Loga je resna in naporna naloga. Mora uspeti, če ne bo izpadlo, da županja ni izvedla svojih predvolilnih obljub. Možnosti postati trboveljski Švagan ali trboveljski Jerič se ji bodo resno izmaknile.

V čast si lahko štejemo, da razvojni potencial najbolj množičnega zasavskega sektorja ni ostal neopažen. Lotijo se lahko vsega, in to celo brezplačno! Takšne mamljive ponudbe se niso domislili niti tržniki iz Hoferja. Vse lepo in prav, občina naj se samo z javnimi službami še dogovori za odpis stroškov komunale, elektrike in drugih nujnih življenjskih nadlog, vzpostavi širokopasovni internet, odpre javno kuhinjo, samoupravne stanovanjske zadruge in brezplačno ambulanto  (kdor dela, se mu zna kaj zgoditi) pa bo volk sit in koze cele.

Po takšnem scenariju ima logotip trboveljske občine vsekakor potencial postati lokalna valuta. Menjalni krog in tvoj kuolm-boj se konkurence! Tudi trboveljska občina je začela menjati-logotip za nič.

Avtor: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

V današnjem času umetno ustvarjene gospodarske krize ima večina ljudi glavo preveč zasičeno z črnogledimi mislimi, ki vodijo v depresijo in pomanjkanje volje. Večina naših misli predstavljajo skrbi in strahovi. Zanimivo pa je, da za izhod iz krize, ki je roko na srce v tem času tudi osebnostno pogojena (dogajajo se spremembe v zavesti človeštva), potrebujemo bister in jasen um.

Samo s takšno osnovo lahko poskrbimo, da bodo naše ideje ustvarjalne in usmerjene v našo rešitev. Da pridemo do tega, pa se moramo vzeti v roke in se spopasti z melanholijo in brezizhodnostjo. V sebi moramo zopet najti stik s tistim ustvarjalnim, pogumnim delom sebe, ki so nam ga tako brezsrčno ugasnili kapitalistični izkoriščevalci. Do takšnega stanja lahko zelo uspešno pridemo tudi s športom.

Pri tej panogi telesne rekreacije razbremenimo telo, predvsem pa um, ki se avtomatično otrese negativnih misli in na obzorju se že pojavijo nove, bistre ideje, ki nas lahko vodijo do rešitve, če smo jim le pripravljeni prisluhniti.

Eden takšnih dogodkov je bil tudi 1. Novoletni Knap trail (tekaška prireditev, kjer so tekači na Podmeji tekli po gozdnih in planinskih poteh), pri katerem je sodelovalo precej ljudi iz naših krajev. Tekači so morali premagati zajetno razdaljo po težkem terenu in pri tem podvigu je marsikdo od njih našel večji stik s sabo. S tistim delom sebe, ki predstavlja notranjo moč, hkrati pa je dogodek služil temu, da ljudje iz vse Slovenije in tujine spoznajo Zasavje v drugačni luči. Tisti, ki sveti nam, ki ga imamo radi. Lepo hribovje, prijazni ljudje in krasna narava so vzeli dih marsikateremu tekmovalcu.

Mnogi so presenečeno ugotavljali, v kako lepih krajih živimo Zasavci. Če k temu prištejemo še to, da začnemo počasi vsak pri sebi reševati sivino v naših glavah, vsota predstavlja odlično izhodišče za zgodbo o uspehu, le zamisliti se je treba malo …

Avtor: Mitja Duh

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

Ustvarjanje panike in sejanje strahu pred drug drugim je še vedno učinkovito politično orodje. Iskanje krivcev za nastale socialne situacije, v katere smo neprostovoljno potisnjeni tudi. Žal je skoraj vedno tako, da jih najdemo v ljudeh, ki že tako nimajo nikakršne družbene in ekonomske moči.

Slišim, da v Zasavju ljudje delajo več, kot je dovoljeno in da so za svoje delo plačani pod zakonsko postavljeno mejo.

Marsičesa se moramo bati. Poglabljanja »krize« na primer in zato sprejeti vse, kar nam je ponujeno. Imamo pravico do pritoževanja, ampak bolje je, da je ne izkoriščamo preveč. Lahko se namreč zgodi, da pristanemo številka v opozorilni statistiki revnih, brezposelnih. Teža tihih groženj pred odpuščanji in izključenostjo pa hkrati pripelje do strahu pred tistim, kar nočemo postati-brezposelni, odpuščeni, revni, podplačani, pregoreli od dela. Zato raje tja usmerjamo svoja negativna čustva.

Rezultat politike sejanja strahu morda najbolje povzamejo mnenja iz »ulice«, ki so se kresala okrog lanskoletnih večjih zasavskih dogodkov-rudarskega štrajka, Lafarge-a, TET-a itd. Če povzamem ta »artikulirana in lucidna« razmišljanja barskih pogovorov, ki sem jim neredko priča, se zaključki in stališča zdijo dvomljivo jasna.

Slišati je bilo: Delavci TET-a so bili itak preveč plačani. Knapi tudi, da ne omenjamo njihovih beneficiranih upokojitvenih pogojev. Brezposelni so preleni za delo. Mladi nočejo več sprejeti vsakršnega dela. Neki drugi izkoriščajo humanitarne ustanove. Dela ni, ker je »uvožena« delovna sila cenovno preveč konkurenčna. Kako lagodno se baje živi od otroških dodatkov in socialne podpore. Kako so okoljski aktivisti so-krivi za odpuščanja v tovarnah.

Veliko bolj »državotvorno« in konstruktivno je namreč, da imamo problem drug z drugim.

Morda se na prvi pogled sliši kot paradoks, ampak politika strahu ima poleg zagotavljanja strinjanja in vsiljevanja ukrepov še funkcijo zagotavljanja družbenega miru.

Bolj smo skregani in s prsti kažemo drug na drugega, manjša je možnost, da bo ljudstvo skupaj zahtevalo korenite spremembe.

Precej bolj naporno je z isto intenziteto biti kritičen do tistih, ki kontinuirano povzročajo socialno opustošenje. Tudi njih se namreč bojimo. Preveč pametni in izobraženi delujejo, da bi se lahko kosali z njimi.

Poleg grožnje s krizo smo dobili še grožnjo terorizma. Po tej stari in preverjeni formuli zagotavljanja discipline visoka evropska politika uspešno polaga temelje dodatnim kratenjem pravic vsem, ki živijo v Evropi. Ko rečem vsem, mislim vse. Ne glede na veroizpoved ali katero drugo družbeno pripadnost. Lahko samo upam, da smo ustvarili kritično maso, ki bo povzdignila glas, ko bodo s svojimi nečloveškimi ukrepi vsepovprek uzakonili gonjo proti celotni populaciji muslimanov. Ampak žal nič ne kaže tako. Še en dokaz, da je ekstremizma dovolj na vseh straneh in se ne omejuje na versko ali nacionalno pripadnost. In medtem je žrtev ekstremistične varčevalne politike vedno več. Samo poglejte v Grčijo, Španijo in še kam. K nam, na primer.

Avtor: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

Po večletnem šumu v najini komunikaciji predlagam, da zakopljeva bojno sekiro in pozabiva na tisto zamero iz začetka devetdesetih.

Otroštvo sem preživela tudi brez petih kubikov Lego kock.

Informacija, da spodbujajo razvoj prostorskih predstav in orientacije, je bila očitno zmanipulirana in samo dober tržni manever. Verjetno bi se prav tako izgubila vsakič, ko grem iz države. Vseeno hvala za vse kubike knjig in otroških leksikonov, čeprav kljub vsej predelani snovi sveta še vedno ne razumem najbolje. Od tistih spornih Lego kock do danes se je zgodilo tole (da boš vedel, pri čem si):

Začetek devetdesetih so bila pač leta, ko smo se soočali s krizo identitete. Največje filozofsko vprašanje je postalo šoping ali ne šoping. Otroke se je v nov sistem privajalo s postopnim večanjem doze kock in ostale šare (zato smo začeli praznovati Božič), odrasle z večjimi in dražjimi igračami (šoping), dokler nismo ponotranjili novih želja (šoping) in jih sprejeli kot nujno življenjsko potrebo. Ponovno smo izumili »nacionalni interes« (razprodaja, a.k.a. šoping) in mu vdahnili novo vsebino, kar je pomenilo, da je vse postalo biznis in blago (šoping). V spremljevalnih aktivnostih uvajanja novih obredov (šoping), ritualov (šoping) in prostorov čaščenja (šoping centri), te je bilo za dosego višjih ciljev (konstantni šoping), merjenih z novo enoto BDP (šoping), seveda treba obtožiti kovanja zarote in očitati politično nastavljenost od ruskih komunajzarjev, ki so bili proti šopingu. Takšne razlage smo morali sprejeti, da ne bi izpadlo, kot da ne podpiramo nove države. Sicer ljudstvu niso grozili z Golim otokom, ampak z brezposelnostjo in izključitvijo iz družbe šopinga – isti šmorn, skuhan na bolj prefinjen način.  

To še ni vse-zadevo s šopingom smo vzeli tako resno, da imamo danes največ trgovskih površin na prebivalca v Evropi, katere marginalizirano obrobje predstavljamo.

Letos imam samo eno željo. Prosim vrni šoping v Zasavje. Dva propadla sistema v nekaj desetletjih sta več, kot lahko prenesemo. Tako globoko smo zapadli v sistem šopinga, da ga lahko rešimo samo z še več šopinga in s tem se strinjajo vse zasavske in državne oblasti. Jaz jim verjamem, ker se je že večkrat izkazalo, da so pametni, preudarni in vedo, kaj so prave vrednote. V njihov zagovor lahko rečem, da se res trudijo – v Zasavje so že spustili več novih supermarketov, šoping spodbujajo z raznimi ukrepi, ampak potrebujemo šoping večjih razsežnosti. Stečaji in likvidacije bivših šoping firm so se izkazale za dobičkonosne samo za kratek čas, tako da si bo treba izmisliti nekaj novega. Iščemo neke investitorje in pripravljeni smo prodati vse.

Toliko za letos. Tvoje politično ozadje je brezpredmetno, ker nova ideologija šopinga prebavi vse in to je čar tega krasnega novega sveta, ki ga poskušamo rešiti. Če ti do konca drugega leta uspe pripeljati primerne kupce (verjetno bi bili pripravljeni prodati tudi zdravstvo in šole-to je pač stvar pogajanj) obljubim, da postanem vzorna nakupovalka.

p.s. Prosim prinesi še novo lojtro trboveljskim gasilcem. Ne moremo si privoščiti še tega, da bi naši gasilci obtičali nekje v zraku na stari zarjaveli lojtri.

Avtor: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

Pred nami je novoletni čas. Čas, ko so na vrsti vsakoletne zaobljube. Novo leto je nekakšna priložnost za nov začetek. Priložnost, da postanemo boljši in srečnejši. Na plano pridejo vse zanemarjene želje in hotenja in pridno si obljubimo, da bomo zaživeli bolj plodno in uspešno. Božični in novoletni prazniki so tudi čas preživljanja časa z družino in bližnjimi, današnji čas  pa od nas terja, da smo vedno bolj nesrečni, osamljeni in odtujeni.

Tako mnogi praznike pričakajo depresivni in komaj čakajo, da se končajo. Zaprejo se vase, spremljajo pa jih otožne misli in hrepenenja. Hrepenenje po pripadnosti in ljubezni. Skupna točka vsega tega je, da smo za svoje življenje odgovorni sami.

Nihče ne bo namesto nas izgubil odvečnih kilogramov ali pa prenehal kaditi in tudi novoletni čas ne bo prinesel sprememb.

Le mi sami lahko poskrbimo za to da ne bomo nesrečni, osamljeni, da bomo ljubljeni in da nam bo toplo pri srcu. Usoda nam leži na dlani, le zagrabiti jo moramo. Pa ne v smislu novoletnih zaobljub, temveč le tako, da si zastavimo cilj in se ga potem zvesto trudimo izpolniti. V podporo pa naj nam bo nezmotljivi notranji prišepetalec in zaveznik. Le opogumimo se in mu sledimo …

Lepe praznike vsem in srečno novo leto.

Avtor: Mitja Duh

Foto: Marko Vidmar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

V precejšnji dilemi sem. Letošnje kolumne gredo h koncu in se namreč ne spodobi težiti s politiko. Poseben izziv je ne do prafaktorjev skritizirati obiska vladne delegacije v Trbovljah, varčevalnih ukrepov in praznih občinskih blagajn. Vsaj ne z resnim podtonom. Ker je pač december in decembra smo vsi drugem agregatnem stanju.

Zaradi pomanjkanja snovi, vsaj malo odmaknjene od politike ter večkrat očitane obsedenosti z vsem, kar je političnega, mi na pamet padejo samo neke 'pocukrane' pop-psihološke teme. O Sizifovem delu iskanja smisla in pravilnega načina življenja in podobno. Ampak na to imam dokazano še večjo alergijo kot na politične cirkusante. To priznam, ker je čas, da začnem sodelovati v duhu decembrskih pogajanj s samim sabo. December je namreč čas za samorefleksijo, osebno SWAT analizo, samo-popravek, planiranje samocenzure v naslednjem letu, čas sekiranja za to, kar nisi uresničil, kar nisi izrekel, čas za samo-sanacijo.

Dobri možje nas opazujejo skozi vse leto in ni jim po godu, če smo kritični še do koga drugega, kot do sebe.

Leto se torej zaključuje in ne vem, komu naj zaupam svoje pobožne želje. Kapitalistu ali bivšemu komunistu z neverjetno hitro levitvijo v vlogo kapitalista. Božičku, Dedku mrazu ali predsedniku vlade in ostalim dobrim možem.

Naenkrat je preveč izbire in ne vem več, kdo predstavlja najvišjo instanco.

Dobra novica je, da dobri možje niso samo zgodbice za otroke. Njihova simbolna moč je realna tudi, ko odrastemo. Decembrske patriarhalne figure so popolna iztočnica, da kasneje v življenju začnemo zaupati vsem dobrim možem. Modrim sivim panterjem. Racionalnim, preudarnim, »moškim«. Zavestno ali ne, skozi kritiko ali strinjanje, nekje v zadnjem kotu podzavesti nas pogled na te figure nas pomirja. Varne se počutimo, če so nad nami dobri možje.  Pri njih lahko izprosimo, na njih naslavljamo svoje prošnje. Njihova pohvala je skoraj orgazmična. V tej vlogi se po večini znajdejo samo možje, da ne bo pomote. Zato vedno lažje vržemo s prestola kraljico kot kralja. Do njega vseeno čutimo več strahospoštovanja.

Dobri možje pridejo, če si priden in ubogljiv.

V Zasavju se je decembra zvrstilo več dobrih mož. Zasavski dobri možje so bili verjetno še posebno pridni in ustrežljivi, da si zaslužimo pozornost državnih dobrih mož! V vsem tem soju luči in vzhičenosti nad posebno obravnavo smo pozabili zmeriti koncentracijo testosterona v zraku na tisti decembrski dan obiska. In izumiti posebne merske enote za merjenje količine ega. In naprave za uravnavanje le-tega. Da ne bo kdo rekel, da Zasavje nima smisla za inovacije-z malo podjetniške žilice in dobrim trženjem bi bila to senzacija brez primere. Z njo se ne bi mogla meriti niti senzacionalna boleče modra svetloba, ki prihaja nekje iz Zagorja. Takšne inovacije so nujno potrebne, saj je rezultat moralne arbitraže Zasavja očetovskih likov namreč takšen – moramo se znajti sami. Lahko nas samo očetovsko potrepljajo po rami in izrečejo spodbudne besede spodbud o spodbudah.

Če letos ne bo nič, bodo potrebne globoke introspekcije v vedenjske vzorce regije Zasavje. Drugače drugo leto ne bo niti za oskubljeno jelko. Ampak v življenju se baje vedno zgodi, kar se mora. Ne upirajmo se usodi, tako kot to počno v Mariboru. Zaradi slabe vedenjske bilance zanje letos ne bo podarjenih daril. Morda si jih bodo morali vzeti sami.

Toliko o ne-politiki. V samo-refleksivnem razpoloženju priznam, da mi verjetno ni uspelo. Mogoče naslednje leto.

Ne glede na vse 'vesele' praznike in imejte se radi bolj, kot vas imajo dobri možje.

Kolumno piše: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

Pogosto poslušam o tem, da je gospodarska kriza, da ni denarja, službe, da za Zasavje ni prihodnosti in da so ljudje vedno bolj nesrečni v upanju na odrešenika. Prihaja do bede, izrabe alkohola, nasilja v družini in iskanja zunanjih krivcev. Danes praktično velja rek-naj bo srečen, kdor ima službo.

Pa je temu res tako? Je zares vredno delati po cele dneve, biti hkrati še večinoma ponižan, razžaljen in vreden manj kot nič, tako v finančnem, kot v moralnem smislu. Je vredno cele dneve garati za drugega, sam pa na ta račun dobiš bedno mezdo? Je to zares v pravem smislu prednost? Ali pa je vse skupaj novodobna oblika suženjstva in dvig suženjske miselnosti?

Ali ni po 30 letih že čas, da ljudje v Zasavju in drugje v glavah  preskočimo iz planskega gospodarstva (socializem) v tržno naravnan sistem (kapitalizem)? Ali ni čas, da se zavedamo, da je danes drugačen čas in da ni smiselno čakati, da ti nekdo ponudi službo – tlako? Ali ni čas, da postavimo sebe na prvo mesto in poskušamo ohraniti dostojanstvo?

Danes se nahajamo v sistemu, kjer je treba biti drzen, inovativen, prodoren in neumoren.

Štejejo čisto druge sposobnosti kot prej. Končana šola ne pomeni veliko. V današnjem sistemu uspevajo življenski ljudje, ki imajo poudarjene zgoraj naštete lastnosti in predvsem poznajo lastno vrednost in sposobnosti, da znajo to primerno izkoristiti. Današnji sistem je v določenem pomenu prava džungla in za preživetje je treba biti osebnostno maksimalno 'natreniran' v vseh pogledih.

Velike izbire ni – ali boš delal pod ceno za druge ali pa boš poskusil izkoristiti svoje potenciale in znanje.

Skratka verjamem, da bo počasi prišel čas, ko bodo premiki v glavah odločilni. Obstaja mnogo pravnih oblik in državnih ali drugih razpisov, s katerimi lahko poizkušamo uresničiti svoje cilje. Treba je storiti samo eno – narediti premik v glavi in pogumno zakorakati svojim sanjam naproti.

Avtor: Mitja Duh

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

Način, na katerega se nas oblast loteva s svojimi ukrepi, zame ne pomeni drugega kot vojno napoved lastnemu ljudstvu. Nočem niti pomisliti, kam nas bo pripeljalo nonšalantno vsiljevanje varčevanja. Ampak vse z dobrimi nameni-ravno pred tem socialnim opustošenjem, ki ga povzročajo, nas hočejo rešiti. Modra izvoljena prva bojna linija vojščakov mednarodnih finančnih institucij verjetno ne dojame, da je najbolje, kar lahko stori to, da nas reši pred njimi samimi.

18.000 dodatnih ljudi letos vštetih v statistiko socialne izključenosti in tveganja revščine

Ker smo na medletni ravni končno dosegli 3,2 odstotno gospodarsko rast, mi ni jasno, kaj počne 18.000 dodatnih ljudi letos vštetih v statistiko socialne izključenosti in tveganja revščine. Podobno se bo verjetno spraševal približek 5000 ljudi januarja na zavodu, ker ne bodo mogli podaljšati pogodbe iz javnih del.

Oblast bo to reševala s svojo briljantno logiko-brezposelnost bomo zmanjšali, če bodo podjetja konkurenčna. Da bodo podjetja konkurenčna, je potrebno znižati stroške dela in s tem odstraniti ovire prostemu pretoku kapitala-zagotoviti še prožnejšo delovno zakonodajo. Prožna zakonodaja na trgu dela je pomemben dejavnik gospodarske rasti namreč, ta pa je nujna za zagotavljanje družbene blaginje. Te potemtakem seveda ni brez revnih zaposlenih, prekercev in brezposelnih, ker le takšni (ne)delovni pogoji lahko zagotovijo družbeno blaginjo, ki je seveda prestavljena nekam v nedefinirano prihodnost-ko bomo zopet dosegli gospodarsko rast. Kot mačka, ki lovi svoj rep. Vsi, ki se najdete v zgoraj naštetih delovnih (ne)razmerjih vlogah panike, delate za skupno dobro, katerega sadovi vam pač nikoli ne bodo dosegljivi. To je paradoks brez primere. 

Že več kot 22-odstotna brezposelnost v Zasavju

Za že tako socialno degradirano regijo, kot je Zasavje, ki ima mimogrede najstarejše prebivalstvo v državi, to ni nič manj kot dodatna katastrofa. Od miloščine interventnega zakona smo od 19 odstotne brezposelnosti, na katero se zakon sklicuje, krepko zakorakali čez 22. odstotek. Vmes se je zgodila Svea, dogaja se RTH in TET. Rast brezposelnosti je sicer logična, ampak razvojna podpora Zasavju ni storila ničesar.

Interventni zakon je spisan za podjetja, ki so ustanovljena v skladu z zakonom o gospodarskih družbah, kar pomeni, da deluje na zgoraj omenjeno logiko. Odpadejo zadruge, čeprav bi lahko zaposlile in kar je najpomembneje, uravnotežile dohodke in pravice, ki izhajajo iz dela. Medtem se raje spodbuja odpiranje s.p.-jev, ki so postali mučilno orodje vseh, ki se znajdejo v vrtincu tržnih razmer.

Nič nimam proti spodbujanju gospodarstva v regiji, ki bo slonel na celostnem vpogledu v družbeno-gospodarske razmere. Obstoječi modeli ne funkcionirajo. Kdo bo v Zasavju podprl razvoj alternativnih modelov družbene ekonomije? Kdo bo spodbujal razvoj družbeno odgovorne in predvsem decentralizirane demokratične ekonomije? Kaj ali kdo bo torej podprl zadružništvo, centre za proučevanje in testiranje celostnih alternativnih družbeno-ekonomskih modelov? Ustvarjalni potencial leži, čaka in umira v vseh brezposelnih, ki jih je že danes nekaj čez tri tisoč.

Zakaj se ne podpre prizadevanj civilnih pobud, na primer Menjalnega kroga LETS Zasavja, društvenih pobud, skupin in posameznikov z nekaj vesti?

Morda je čas, da se pobude in družbeno ozaveščene aktivnosti neformalno organiziranih skupin sprejmejo in potrdijo kot kredibilne entitete razvoja Zasavja in se na njihova prizadevanja preneha gledati kot na prostovoljsko igračkanje.

Tik preden bo Zasavje postalo privlačna Panevropska regija, kot jo je predvidel program interventnega zakona, dežela sobotnih piknikov in ringlšpilov, se bomo verjetno zbudili s hudim mačkom. Čas je za radikalne reze. In najhuje, kar lahko storimo je, da brez vprašanj sprejmemo definicije ekonomske situacije in ustaljene poglede na rešitev te fiktivne gospodarske krize. Ti lobiji kapitala za nas niso storili ničesar. In ker je rast slovenskega BDP-ja odvisna predvsem od izvoza, predlagam da izvozimo slovenske neoliberalne ekonomiste. Lahko jih 'štircnemo' pred prostore ECB-ja. Z njimi se dobro razumejo.

Kolumno piše: Snaša Klančar

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

Ne bom več o TET-u in ostalih propadlih zgodbah, ker ne vem, ali bi se oblast že enkrat morala strezniti in začeti zavedat, da je prej servis ljudi kot oblast, in da ljudje niso njeni tehnični podaniki, podaljški strojev in stroški dela ampak živa bitja.

Oblast je pač samo stanje odnosov. Na takšen specifičen način obstaja, ker se do nje vedemo kot da je oblast. Vedemo se kot podaniki. Ja, vse to je politika, tista uničevalna. Ampak to, da se politika odvija samo za zaprtimi vrati, vrati nadzornih svetov in kvazi-svetovalnih teles in odborov je samo mit, ki opeva politiko kot vzvišeno dejavnost bogatih in izobraženih, rojenih s pedigreeji, upravičenimi, da sprejemajo končne odločitve. Ta mit jemlje zavedanje o politični moči, ki jo imamo vsi in po tej logiki navadni zemljani v politiki pač ne sodelujemo.

Ampak sodelujemo, in še kako. Sodelujemo z vsakodnevnimi dejanji, ki se nam zdijo okleščena vsakršnega političnega impulza. Tisto proti čemer se borijo tako ljudje na ulici, sindikati, dežurni komentatorji, protestniki, intelektualci, delavci, zatirani …ne bi obstajalo, če ne bi v njem pogosto nehote množično sodelovali. Obstaja in se reproducira z vsakim dejanjem posebej.

Politika ni vedno domena institucij. Sem spada tudi raven vsakodnevnega življenja, raven, kjer lahko izbiramo. Z vsemi samoumevnimi navadami, rutinami in odnosi ustvarjamo polje političnega.

Ekonomiji odnosov se je mogoče zoperstaviti na več načinov. Način, na katerega ravnate drug z drugim. Koliko svobode in dostojanstva si puščate, ne glede na to, v kateri družbeni vlogi ste. Kolikokrat ste zmožni samopozabe in narediti nekaj dobrega za druge in pri tem ne pričakovati fanfar in slavospevov. Politika so lepe geste. Vsakodnevne izbire. Vsakič, ko sprejmete ali ponudite delo z nično socialno varnostjo. Vsakič ko veste, da je nekaj narobe, pa to vseeno storite, ker je tako zapovedano.

Pozitivna življenjska politika je tista, ki gradi in ne uničuje. To je vsakič, ko namesto v supermarket zavijete k lokalnemu pridelovalcu hrane. Ko povzdignete glas za koga drugega. Ko si raje delite stvari ali predelujete stare,izmenjujete namesto, da bi kupili nove. Ko delite odvečno ustvarjeno energijo. To je upor in zavedanje, da tok zgodovine potrebuje radikalen rez predvsem z drugačnimi vsakodnevnimi praksami in drugačnimi življenjskimi stili. Tako lahko končno postanemo del nečesa konstruktivnega in pozitivnega. Upam si trditi, da Zasavje na svoji mikro ravni to postaja.

Toliko v razmislek. Vse je poskus, eksperiment, vedno pa je najprej ideja. Ampak opažam, da je tudi razmišljanje postalo nezaželen stranski produkt tistega, kar je nekoč pogojevalo obstoju človeka kot človeka. Kar me sploh ne preseneča.

Kolumno piše: Snaša Klančar

Foto: had.si

Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

KOLUMNA

Ljudje ustvarjamo prostore. Gradimo jih, zidamo, barvamo, ker imamo kot skupnost skupne potrebe. V njih se združujemo, delamo, ustvarjamo, živimo. Zgradbe živijo na način, na katerega živijo ljudje nekega mesta in nikoli niso samo stene postavljene skupaj. Kompozicija prostora in stanje stavb nekega mesta imata svojo pripoved in simboliko, ki presega pogled na sive stene. Če jim prisluhneš sta kredibilni priči duha časa, v katerem živimo, predstavljata utelešenje ekonomskih odnosov, hierarhije družbenih skupin, vrednot in ideologije neke skupnosti.

Prazne stavbe Zasavja so simptom vladavine kapitala. V duhu sodobnega časa in potrošne mentalitete, ki se je vrasla tudi v medosebne odnose, stvari uporabljamo dokler jih potrebujemo. Potem jih zamenjamo. Tako nam kakšen nov supermarket bežno zakrije nelagoden pogled na propadli  IPOZ, Mehaniko, propadajoči del Njive, teh spomenikov zlatim industrijskim časom, rokam trdega delavskega življenja, spomenikov zgodbam ljudi, ki so iz dneva v dan tja prihajali na delo, za tekoče trake, jame in pisarne, dokler so bili potrebni.

Enako kot se ravna s prostori, se ravna z ljudmi. Ljudi smo popredmetili, o njih razmišljamo o številkah. Izkoristimo jih in ko postanejo predragi za vzdrževanje in nekoristni jih odvržemo. Kot družba jih pustimo propadati. Takšna družba bi bili, če bi stanje družbe lahko ocenili na podlagi ravnanj tistih, ki imajo moč odločanja. Njihova igra z ljudmi je kot partija šaha s trmastim otrokom. Prelagajo jih sem in tja, od institucije do institucije in tri poteze pred šah pozicijo nočejo več igrati. Samo presedejo k sosednji mizi, k naslednji igri. Za sabo puščajo padle figure.

Zasavje je namreč dobilo še dva prazna prostora. Tokrat takšna, ki ju skupnost ne more ignorirati – najvišji dimnik in več kot sto še zadnjih ostankov zasavskega delavstva in podpornih stebrov industrije na zavodu. O ignoranci na drugi strani in prelaganju odgovornosti bi vedlo kaj več povedati jedro HSE-ja in ostalih pristojnih organov. Če bi bil kdo pristojen tudi za ljudi. Moralne obveze so neobvezna stvar prepričanja in še dobro, da se osebni odgovornosti lahko izognemo s sklicevanjem na zakonodajo in globalne ekonomske pogoje. Tudi zaskrbljeni obrazi zasavskih županov na zadnji stavki delavcev TET-a verjetno ne pomenijo nič drugega kot to. Preveč truda je bilo vloženega v ne samo pokopavanje TET-a in klecanju pred  številkami, ampak tudi v pokopavanje družbene pravičnosti.

Za nastalo situacijo so seveda krivi okoljski kmetje. Kdo pa drug. Trije kmetje proti skrivnostnem ruskem koktejlu nimajo za kruh. Hvala bogu za kmete. Uspelo jim je odbiti milijonske odkupe termoelektrarne. Brez kmetov bi morali s prstom kazati na brezbrižnost tistih, ki se imajo za odgovorne, ko posli cvetijo in jim je finančni manevri pomenijo poseben fetiš ter dvignejo roke, ko so bilance v rdečih številkah.

In kot vedno bitko z neoliberalnimi fundamentalisti zopet bije civilna družba. Kot bi živeli v vzporednih vesoljih. Ko vidne roke trga podirajo figure, jih ljudje poskušajo postavljati nazaj. Tiste prostorske in tiste človeške, ki bi ustvarile življenjske pogoje, v katerih je možno polno živeti in ne samo preživeti in niso odvisni od samodržne volje manjšine.

Toliko o praznih prostorih, takšnih in drugačnih. Stavbe so ljudje. Neme priče tega, kako ljudje na oblasti ravnajo z ljudmi. In ko skupnost obuja prostore, ki so odpisani in obsojeni na propad, obuja tudi drugačne odnose med ljudmi. Brez kalkulacij.

Kolumno piše: Snaša Klančar

Foto: Alan Clark
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.

'V zelo lepem spominu pa mi je ostalo predavanje v zaprtem kazensko popravnem zavodu za mladoletne prestopnike v Radečah. Tja sem odšel z mešanimi občutki, saj fantje veljajo za najtežje obvladljive mladoletnike v Sloveniji. Vedel sem, da bodo trd oreh, hkrati pa sem imel močno samozavest. Nenazadnje sem leta preživljal v najstrožjem zaporu in sem bil vajen soočanja z najhujšimi primerki. Na začetku predavanja so fantje seveda kazali rahel odpor in posmeh. Nisem se veliko obotavljal in jih postavil pred kruto dejstvo njihovega mišljenja in delovanja. Iskreno in brez zadržkov sem jim opisal svoja doživetja na tistem groznem kraju, ki mu pravijo Dolina solz, in iz katerega se vsepreveč duš ne vrne več v življenje. Fantje so prepoznali mojo odkritost, dobronamernost in skrb zanje in takoj se je videla njihova pozornost do bridkih besed, ki sem jim jih namenjal. Tudi tisti najupornejši so se ukrotili pod navidezno avtoriteto, ki je stala pred njimi.Vedno bolj so začenjali požirati besede, na kar sem skrivaj upal. Ob pripovedi v sebi niso več videli prestopnike in fante, ki se jih morajo drugi bati, ampak človeška bitja, ki poznajo ljubezen. Pogled nanje mi je paral srce. V očeh jim je bilo videti neizmerno žalost, razočaranje in nemoč. Srce mi je preplavila grozna bolečina. Vzpodbudil in govoril sem nato raje lepše stvari. O tem, kako so vredni ljubezni, kako naj se imajo radi in kako naj namesto smrti raje izberejo življenje. Neverjetno, kakšna energija se je čutila po končanem predavanju. Ob slovesu smo se zares prijateljsko rokovali in se objemali kot stari prijatelji. V njih sem prepoznal sebe in deljenje moje zgodbe z njimi jim je zagotovo povrnilo toplino, ki so jo tako dolgo zatajevali. Resnično si želim, da bi jim uspelo na njihovi poti. V tistem groznem kraju, kjer ne bi smel bivati nihče, sploh pa ne takšni mladi fantje, sem pustil del svojega srca.'

Mitja Duh: 'Pisanje mi je bilo precej naporno, predvsem v delu knjige, kjer se dotaknem svojih šibkejših časov (vseh ponižanj, razčlovečenj …). Skratka TEK ZA ŽIVLJENJEM bo kmalu tudi predstavljena v živo in na voljo za nakup.'

Po nekajtedenskem premoru je za naš portal zopet nekaj napisal Mitja Duh. Tokrat je bralcem postregel z odlomkom iz svoje knjige, ki mu jo je po več mesečnem pisanju uspelo dokončati pred kratkim. Tisti, ki so jo že prebrali, pravijo, da gre v 'enem šusu' in, da stvar res obeta. 300 strani dogodivščin – žalostnih in težkih, zanimivih in razburljivih, srečnih in veselih – vsebuje tudi slike, da je branje še bolj zanimivo. Mitja pa sam pravi, da je na svoj dosežek neverjetno ponosen. Le kdo ne bi bil.