KOLUMNA
Ustvarjanje panike in sejanje strahu pred drug drugim je še vedno učinkovito politično orodje. Iskanje krivcev za nastale socialne situacije, v katere smo neprostovoljno potisnjeni tudi. Žal je skoraj vedno tako, da jih najdemo v ljudeh, ki že tako nimajo nikakršne družbene in ekonomske moči.
Slišim, da v Zasavju ljudje delajo več, kot je dovoljeno in da so za svoje delo plačani pod zakonsko postavljeno mejo.
Marsičesa se moramo bati. Poglabljanja »krize« na primer in zato sprejeti vse, kar nam je ponujeno. Imamo pravico do pritoževanja, ampak bolje je, da je ne izkoriščamo preveč. Lahko se namreč zgodi, da pristanemo številka v opozorilni statistiki revnih, brezposelnih. Teža tihih groženj pred odpuščanji in izključenostjo pa hkrati pripelje do strahu pred tistim, kar nočemo postati-brezposelni, odpuščeni, revni, podplačani, pregoreli od dela. Zato raje tja usmerjamo svoja negativna čustva.
Rezultat politike sejanja strahu morda najbolje povzamejo mnenja iz »ulice«, ki so se kresala okrog lanskoletnih večjih zasavskih dogodkov-rudarskega štrajka, Lafarge-a, TET-a itd. Če povzamem ta »artikulirana in lucidna« razmišljanja barskih pogovorov, ki sem jim neredko priča, se zaključki in stališča zdijo dvomljivo jasna.
Slišati je bilo: Delavci TET-a so bili itak preveč plačani. Knapi tudi, da ne omenjamo njihovih beneficiranih upokojitvenih pogojev. Brezposelni so preleni za delo. Mladi nočejo več sprejeti vsakršnega dela. Neki drugi izkoriščajo humanitarne ustanove. Dela ni, ker je »uvožena« delovna sila cenovno preveč konkurenčna. Kako lagodno se baje živi od otroških dodatkov in socialne podpore. Kako so okoljski aktivisti so-krivi za odpuščanja v tovarnah.
Veliko bolj »državotvorno« in konstruktivno je namreč, da imamo problem drug z drugim.
Morda se na prvi pogled sliši kot paradoks, ampak politika strahu ima poleg zagotavljanja strinjanja in vsiljevanja ukrepov še funkcijo zagotavljanja družbenega miru.
Bolj smo skregani in s prsti kažemo drug na drugega, manjša je možnost, da bo ljudstvo skupaj zahtevalo korenite spremembe.
Precej bolj naporno je z isto intenziteto biti kritičen do tistih, ki kontinuirano povzročajo socialno opustošenje. Tudi njih se namreč bojimo. Preveč pametni in izobraženi delujejo, da bi se lahko kosali z njimi.
Poleg grožnje s krizo smo dobili še grožnjo terorizma. Po tej stari in preverjeni formuli zagotavljanja discipline visoka evropska politika uspešno polaga temelje dodatnim kratenjem pravic vsem, ki živijo v Evropi. Ko rečem vsem, mislim vse. Ne glede na veroizpoved ali katero drugo družbeno pripadnost. Lahko samo upam, da smo ustvarili kritično maso, ki bo povzdignila glas, ko bodo s svojimi nečloveškimi ukrepi vsepovprek uzakonili gonjo proti celotni populaciji muslimanov. Ampak žal nič ne kaže tako. Še en dokaz, da je ekstremizma dovolj na vseh straneh in se ne omejuje na versko ali nacionalno pripadnost. In medtem je žrtev ekstremistične varčevalne politike vedno več. Samo poglejte v Grčijo, Španijo in še kam. K nam, na primer.
Avtor: Snaša Klančar
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
