KOLUMNA
V precejšnji dilemi sem. Letošnje kolumne gredo h koncu in se namreč ne spodobi težiti s politiko. Poseben izziv je ne do prafaktorjev skritizirati obiska vladne delegacije v Trbovljah, varčevalnih ukrepov in praznih občinskih blagajn. Vsaj ne z resnim podtonom. Ker je pač december in decembra smo vsi drugem agregatnem stanju.
Zaradi pomanjkanja snovi, vsaj malo odmaknjene od politike ter večkrat očitane obsedenosti z vsem, kar je političnega, mi na pamet padejo samo neke 'pocukrane' pop-psihološke teme. O Sizifovem delu iskanja smisla in pravilnega načina življenja in podobno. Ampak na to imam dokazano še večjo alergijo kot na politične cirkusante. To priznam, ker je čas, da začnem sodelovati v duhu decembrskih pogajanj s samim sabo. December je namreč čas za samorefleksijo, osebno SWAT analizo, samo-popravek, planiranje samocenzure v naslednjem letu, čas sekiranja za to, kar nisi uresničil, kar nisi izrekel, čas za samo-sanacijo.
Dobri možje nas opazujejo skozi vse leto in ni jim po godu, če smo kritični še do koga drugega, kot do sebe.
Leto se torej zaključuje in ne vem, komu naj zaupam svoje pobožne želje. Kapitalistu ali bivšemu komunistu z neverjetno hitro levitvijo v vlogo kapitalista. Božičku, Dedku mrazu ali predsedniku vlade in ostalim dobrim možem.
Naenkrat je preveč izbire in ne vem več, kdo predstavlja najvišjo instanco.
Dobra novica je, da dobri možje niso samo zgodbice za otroke. Njihova simbolna moč je realna tudi, ko odrastemo. Decembrske patriarhalne figure so popolna iztočnica, da kasneje v življenju začnemo zaupati vsem dobrim možem. Modrim sivim panterjem. Racionalnim, preudarnim, »moškim«. Zavestno ali ne, skozi kritiko ali strinjanje, nekje v zadnjem kotu podzavesti nas pogled na te figure nas pomirja. Varne se počutimo, če so nad nami dobri možje. Pri njih lahko izprosimo, na njih naslavljamo svoje prošnje. Njihova pohvala je skoraj orgazmična. V tej vlogi se po večini znajdejo samo možje, da ne bo pomote. Zato vedno lažje vržemo s prestola kraljico kot kralja. Do njega vseeno čutimo več strahospoštovanja.
Dobri možje pridejo, če si priden in ubogljiv.
V Zasavju se je decembra zvrstilo več dobrih mož. Zasavski dobri možje so bili verjetno še posebno pridni in ustrežljivi, da si zaslužimo pozornost državnih dobrih mož! V vsem tem soju luči in vzhičenosti nad posebno obravnavo smo pozabili zmeriti koncentracijo testosterona v zraku na tisti decembrski dan obiska. In izumiti posebne merske enote za merjenje količine ega. In naprave za uravnavanje le-tega. Da ne bo kdo rekel, da Zasavje nima smisla za inovacije-z malo podjetniške žilice in dobrim trženjem bi bila to senzacija brez primere. Z njo se ne bi mogla meriti niti senzacionalna boleče modra svetloba, ki prihaja nekje iz Zagorja. Takšne inovacije so nujno potrebne, saj je rezultat moralne arbitraže Zasavja očetovskih likov namreč takšen – moramo se znajti sami. Lahko nas samo očetovsko potrepljajo po rami in izrečejo spodbudne besede spodbud o spodbudah.
Če letos ne bo nič, bodo potrebne globoke introspekcije v vedenjske vzorce regije Zasavje. Drugače drugo leto ne bo niti za oskubljeno jelko. Ampak v življenju se baje vedno zgodi, kar se mora. Ne upirajmo se usodi, tako kot to počno v Mariboru. Zaradi slabe vedenjske bilance zanje letos ne bo podarjenih daril. Morda si jih bodo morali vzeti sami.
Toliko o ne-politiki. V samo-refleksivnem razpoloženju priznam, da mi verjetno ni uspelo. Mogoče naslednje leto.
Ne glede na vse 'vesele' praznike in imejte se radi bolj, kot vas imajo dobri možje.
Kolumno piše: Snaša Klančar
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
