KOLUMNA
Ljudje ustvarjamo prostore. Gradimo jih, zidamo, barvamo, ker imamo kot skupnost skupne potrebe. V njih se združujemo, delamo, ustvarjamo, živimo. Zgradbe živijo na način, na katerega živijo ljudje nekega mesta in nikoli niso samo stene postavljene skupaj. Kompozicija prostora in stanje stavb nekega mesta imata svojo pripoved in simboliko, ki presega pogled na sive stene. Če jim prisluhneš sta kredibilni priči duha časa, v katerem živimo, predstavljata utelešenje ekonomskih odnosov, hierarhije družbenih skupin, vrednot in ideologije neke skupnosti.
Prazne stavbe Zasavja so simptom vladavine kapitala. V duhu sodobnega časa in potrošne mentalitete, ki se je vrasla tudi v medosebne odnose, stvari uporabljamo dokler jih potrebujemo. Potem jih zamenjamo. Tako nam kakšen nov supermarket bežno zakrije nelagoden pogled na propadli IPOZ, Mehaniko, propadajoči del Njive, teh spomenikov zlatim industrijskim časom, rokam trdega delavskega življenja, spomenikov zgodbam ljudi, ki so iz dneva v dan tja prihajali na delo, za tekoče trake, jame in pisarne, dokler so bili potrebni.
Enako kot se ravna s prostori, se ravna z ljudmi. Ljudi smo popredmetili, o njih razmišljamo o številkah. Izkoristimo jih in ko postanejo predragi za vzdrževanje in nekoristni jih odvržemo. Kot družba jih pustimo propadati. Takšna družba bi bili, če bi stanje družbe lahko ocenili na podlagi ravnanj tistih, ki imajo moč odločanja. Njihova igra z ljudmi je kot partija šaha s trmastim otrokom. Prelagajo jih sem in tja, od institucije do institucije in tri poteze pred šah pozicijo nočejo več igrati. Samo presedejo k sosednji mizi, k naslednji igri. Za sabo puščajo padle figure.
Zasavje je namreč dobilo še dva prazna prostora. Tokrat takšna, ki ju skupnost ne more ignorirati – najvišji dimnik in več kot sto še zadnjih ostankov zasavskega delavstva in podpornih stebrov industrije na zavodu. O ignoranci na drugi strani in prelaganju odgovornosti bi vedlo kaj več povedati jedro HSE-ja in ostalih pristojnih organov. Če bi bil kdo pristojen tudi za ljudi. Moralne obveze so neobvezna stvar prepričanja in še dobro, da se osebni odgovornosti lahko izognemo s sklicevanjem na zakonodajo in globalne ekonomske pogoje. Tudi zaskrbljeni obrazi zasavskih županov na zadnji stavki delavcev TET-a verjetno ne pomenijo nič drugega kot to. Preveč truda je bilo vloženega v ne samo pokopavanje TET-a in klecanju pred številkami, ampak tudi v pokopavanje družbene pravičnosti.
Za nastalo situacijo so seveda krivi okoljski kmetje. Kdo pa drug. Trije kmetje proti skrivnostnem ruskem koktejlu nimajo za kruh. Hvala bogu za kmete. Uspelo jim je odbiti milijonske odkupe termoelektrarne. Brez kmetov bi morali s prstom kazati na brezbrižnost tistih, ki se imajo za odgovorne, ko posli cvetijo in jim je finančni manevri pomenijo poseben fetiš ter dvignejo roke, ko so bilance v rdečih številkah.
In kot vedno bitko z neoliberalnimi fundamentalisti zopet bije civilna družba. Kot bi živeli v vzporednih vesoljih. Ko vidne roke trga podirajo figure, jih ljudje poskušajo postavljati nazaj. Tiste prostorske in tiste človeške, ki bi ustvarile življenjske pogoje, v katerih je možno polno živeti in ne samo preživeti in niso odvisni od samodržne volje manjšine.
Toliko o praznih prostorih, takšnih in drugačnih. Stavbe so ljudje. Neme priče tega, kako ljudje na oblasti ravnajo z ljudmi. In ko skupnost obuja prostore, ki so odpisani in obsojeni na propad, obuja tudi drugačne odnose med ljudmi. Brez kalkulacij.
Kolumno piše: Snaša Klančar
Foto: Alan Clark
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
