Čeprav prihod toplih prostorov razveseljuje, pa marsikoga skrbi povišanje stroškov. Strokovnjaki svetujejo varčne ukrepe, od izolacije do pravilnega prezračevanja in nižjih temperatur ogrevanja.
Z ogrevanjem so nekateri že začeli. Preverite, kako je v vaši občini!
Radečanka Nina Oman se je z maketami začela ukvarjati med študijem industrijskega oblikovanja, ko je spoznala 3D tisk, ki danes predstavlja njen glavni ustvarjalni medij. Tehnologijo uporablja predvsem za izdelavo prototipov, medicinskih modelov in unikatnih kosov, saj je primerna za maloserijsko proizvodnjo. Poudarja, da 3D tisk prinaša številne možnosti – od gradnje hiš do tiskanja hrane in protetik – ter spodbuja radovednost in odprtost do novih tehnologij.
Ste bili od nekdaj navdušeni nad maketami? Kako to, da je 3D tisk postal vaš glavni medij?
Kot mlada niti nisem bila tako navdušena nad maketami, to je prišlo kasneje, v srednji šoli, med študijem industrijskega oblikovanja v Ljubljani pa sem prvič začela delati s 3D tiskom.
Ko sem hodila v srednjo šolo, je bil tovrsten tisk še zelo drag. Mi, dijaki, smo ustvarjali iz cenejših materialov, kot so na primer les, glina in papir. Sicer pa je tiskanje prisotno že od leta 1980. Prvi 3D tiskalniki so brizgali maso in to je v resnici tehnologija, ki se uporablja še danes.
Makete, replike, potrebujemo za vsak industrijski izdelek, če prav razumem?
Ja, res je. Lahko imaš idejo v glavi, vendar če jo želiš spraviti v funkcionalen izdelek, je potrebno najprej narediti primerek.
Na predlog Čebelarske zveze ste naredili maketo 3D kranjice velikanke, ki je bila leta 2022 razstavljena tudi v Dubaju. Kje pa je ta čebela danes?
Kranjico si lahko še vedno ogledamo v Čebelarskem centru Slovenije v Lukovici. Narejena sta bila dva modela, eden je gibljiv, ta je stalno razstavljen v Lukovici. Drugi model gibljivih delov nima, zato lahko potuje okoli in ga je možno tudi najeti. Za spomin imam tudi manjši prototip makete kranjice, vendar se jih kot 3D tisk ne da prodajati kot spominke ali igrače, čeprav bi bilo to morda zanimivo. Pri 3D tisku gre namreč za aditivno oziroma dodajalno tehnologijo, material se nalaga po plasteh, zato je tudi strukturna trdnost manjša. Kot sam material ni mišljen za masovno proizvodnjo, takšen natisnjen kos se namreč hitro zlomi.
Eden od testnih modelov za 3D kranjico. Foto: Nina Oman
Kje vidite prihodnost in uporabo 3D tiska v naslednjih letih?
3D tisk je namenjen maloserijski proizvodnji, pri večjih serijah pa je uporaben pri izdelavi modelov za industrijsko proizvodnjo. V tujini kot zanimivost tiskajo že tudi prototipe hiš, pri nas tega še ni. Te naprave so namreč velike in drage, dodatna težava je prevoz le-te na lokacijo.
Je pa tiskanje hiš, denimo, zelo dobro za nadomestne gradnje po naravnih nesrečah, sploh v revnejših predelih sveta. Tu je spet problem, da je potrebno na lokaciji postaviti ogromno konstrukcijo z glavo, na kateri je šoba, ki potem brizga maso v oblike. Obstajajo pa tudi tiskalniki, ki delajo z laserjem – ta nanese plast fotovoltaično občutljive tekočine, ki jo laser potem ‘zapeče’ – podobno, kot bi delal nohte.
Še bolj zanimivo je verjetno to, da se 3D tisk, na primer, uporablja za tiskanje hrane v zanimive oblike iz čokolade, sladkorja, piškotne mase. Prav tako pa so že 3D tiskali tudi meso.
Zagotovo velja, da 3D tisk ne bo nadomestil serijske proizvodnje, saj je tehnika bolj primerna za manjšo proizvodnjo.
V zadnjem času ste se dosti posvečate tudi medicinskemu modeliranju?
Medicinsko modeliranje je v zadnjem času precej napredovalo. Predvsem mi je blizu protetika po meri. Postopek je hiter in enostaven, najprej se naredi CT-sken telesa, po katerem se nato zmodelira – na primer – del glave, ki je poškodovana. In potem se ta del natisne in nadomesti.
Zasledila sem, da so nedavno skenirali obstoječe uho, ga zrcalili in natisnili strukturo, nato pa živo tkivo vzgojili s pomočjo matičnih celic in prišili. V medicini si vse več pomagajo s 3D tiskom.
Kateri je vaš produkt medicinskega modeliranja?
Sama sem naredila protetično dlan za fantka, ki je bil rojen brez nje. Deček ima samo malo zapestja, s katerim potem lahko regulira, ali bo dlan odprl ali zaprl. Model je dostopen brezplačno na spletu (e-Nable), jaz sem ga samo pomanjšala, da mu je bil prav. Na roko sem dodala motiv Spiderman-a, ker je ta fantu zelo všeč, in da zgleda ‘kul’. Zakaj ne bi bila protetika tudi modni dodatek.
Protetična roka. Foto: Nina Oman
Kaj je vaše sporočilo, ki bi ga predali našim bralcem?
Ne bojte se tehnologije, bodite radovedni! V Sloveniji je ogromno muzejev, kjer si lahko ogledamo vse vrste maket, pravzaprav nam ni potrebno hoditi nikamor daleč, da bi razumeli cel svet.
In kaj naprej?
Mislim, da bom ostala pri maketah. Všeč mi je občutek, da ko nekaj narediš, to ostane in lahko služi za izobraževanje služi več generacijam. Si pa želim narediti maketo zasavskega rudniškega sistema, sistema vseh teh rovov. to bi bilo zelo zanimivo in poučno, morda bi lahko pri tem sodelovala s katerim od muzejev.
Po tem, ko je bila otvoritev sanacije plazu na Žebniku v občini Radeče zaradi slabih vremenskih napovedi že dvakrat prestavljena, so krajšo slovesnost v znak obeležitve pomembne investicijsko-vzdrževalne narave včeraj vendarle izvedli.
Prva prizadevanja za umiritev plazu, ki je vidneje začel ogrožati okoliške hiše, kmetije in gospodarske objekte, segajo v 90. leta prejšnjega stoletja. Sosednji stanovalec pove, da še nekoliko dlje. Rešitev pa je malce nepričakovano, a več kot dobrodošlo in potrebno, prišla v letu 2022, ko so pristojni na Ministrstvu za naravne vir in prostor prisluhnili županu in njegovi ekipi ter prižgali zeleno luč za začetek izdelave projektne dokumentacije in posledično izvedbo sanacijskih del.
Sanacija plazu na Žebniku je bila zahteven projekt, obenem pa tako časovno kot finančno najbolj obširen v zgodovini Radeč. Že v letu 2022 je podjetje AGM Nemec v zgornjem in srednjem delu plazu izvedel dve pilotni steni dolžine 220 metrov in 51 metrov. Leto 2023 so namenili stabilizaciji terena ter vzpostavitvi sistema odvajanja vode na zahtevnem, predvsem pa razmočenem spodnjem delu plazu nad halo “Prehodavci”. V lanskem letu je bil sistem odvajanja vzpostavljen skupaj z odprtimi kanali še v srednjem in zgornjem delu plazu. Obnovljena je bila tudi javna pot, ki poteka v neposredni bližini območja plazu, s čimer je bil projekt sanacije uspešno zaključen.
Jože Šušteršič, ki prebiva v bližini plazu, je povedal, da je “ta plaz res star nekaj sto let. Vendar smo mi, okoliški stanovalci, lezenje zemljine in premike začeli vidneje zaznavati v zadnjih dveh desetletjih. Nisem verjel, do kakšnih treh let nazaj, da bom dočakal to sanacijo, saj je bilo govora o tem vse od leta 1985. Sedaj, ko smo sanacijo vendarle dočakali, pa smo zlasti stanovalci okoliških desetih domačij izredno veseli.”
Strokovnjaki so po temeljitem terenskem pregledu in izvedenih meritvah že na samem začetku del ocenili, da gre za plaz, ki sodi med deset največjih znanih v državi. Da bi lahko stanje brez posredovanja sčasoma postalo katastrofalno, je s hipotetičnim prikazom opisal župan občine Radeče Tomaž Režun. Poudaril je dvoje. “Večkrat smo slišali očitek, čemu toliko denarja za teh deset hiš, ko pa bi lahko denimo izvedli asfaltacijo treh krajših cestnih odsekov v občini.” Kot drugič je orisal možen scenarij, ki vključuje več kot samo deset hiš: “zemlja plazu bi lahko zdrsela v strugo potoka Sopota in zajezila vodo. Ta bi zalila Jagnjenico in jo s Svibnom odrezala od sveta. Celotno gmoto z vodo bi nato prineslo do Radeč, kar bi pomenilo veliko katastrofo. To so mogoče hude, težke besede, ampak to bi se realno lahko zgodilo.”
Tomaž Režun, župan občine Radeče
Da so bila dela korektno in ustrezno izvedena, daje slutiti že pogled laika na območje nad papirnico, kjer je tudi po besedah prvega moža radeške občine “suho kot poper”. V nasprotju s tem je bilo še nekaj let nazaj povsem močvirnato, razmočeno. Dela so sicer končana skladno z zastavljenim načrtom. Tista res prava slika, kako jim je sanacija uspela, pravi, se bo pokazala čez kakšno leto.
Končna vrednost izvedenih del je brez davka znašala okrog 2,5 milijona evrov, večinski delež je pokrilo Ministrstvo za naravne vire, občina je morala pokriti strošek DDV v višini pol milijona evrov.
V občini Hrastnik so lani napovedovali obsežnejše investicije za letošnje leto. V prvi vrsti začetek gradnje stanovanj na Resnici, prenove kompreshausa in Vile de Seppi, ureditev poslovne cone Rudnik in druge projekte, ki so jih tudi umestili v proračun za letošnje leto. No tega so na zadnji občinski seji že drugič spreminjali. Od prvega so se prihodki občine zmanjšali za skoraj poldrugi milijon evrov.
Na septembrski občinski seji so svetniki in svetnice sprejeli že drugi rebalans proračuna. Od prvega, ki so ga pripravili in potrdili konec lanskega leta, so se sredstva na njem zmanjšala za 1.430.000 evrov. Manjši izkupiček občinske blagajne so pripisali predvsem na račun prejetih sredstev iz Evropske unije, državnega proračuna in javnih skladov.
“Pri rebalansu proračuna gre predvsem za spremembe, ki se dogodijo v vmesnem času. Mi smo oddali vlogo za finančna sredstva iz razpisa za obnovo Vile de Seppi in jih zato umestili na proračun. Ker sredstev ne bomo dobili, smo morali to zdaj odšteti od prihodkov in tudi na strani odhodkov, saj do prenove za zdaj ne bo prišlo,” je pojasnila vodja finančnega oddelka na hrastniški občini Lara Gornik.
Lara Gornik, vodja oddelka za proračun, finance in administrativne zadeve
Pri zadnji spremembi, ki so jo potrdili septembra, so prihodke in odhodke občine zmanjšali za višino sredstev, ki bi jih namenili sanaciji plazu Taborniška pot-vodohran. “Ta je še vedno v programu, le da za naslednje leto.” Finančno injekcijo naj bi občina takrat prejela od države, in sicer iz sklada, ki ga namenjajo sanaciji posledic naravnih nesreč.
In čeprav gre v večini za spremembe, na katere občina ne more vplivati, je nujno, da številke spremeni in da jih potrdijo tudi svetnice in svetniki na občinskih sejah. V letošnjem letu v načrtovanju občine med bolj vidnimi projekti zaenkrat ostajajo začetek izvedbe novogradnje v Resnici, nadaljevanje prenove kompreshausa in opremljanje Obrtne cona Rudnik, sanacija strehe in energetska sanacija glasbene šole, investicija v cesto Dol.
Še letos naj bi občina Litija odkupila zemljišče v velikosti skoraj 9000 kvadratnih metrov, kjer naj bi v naslednjih 4 letih zgradili nov objekt, v katerem bi svoje prostore dobilo tudi Prostovoljno gasilsko društvo (PGD) Litija. Svetnice in svetniki so se z načrtom odkupa zemljišča še v letošnjem letu namreč strinjali.
Kot nam je na praznovanju 140 obletnice delovanja litijskih gasilcev v maju povedal predsednik društva Jan Marko, “si takšno društvo res zasluži en prostor, ki bo celovit in kjer bi imeli vso opremo na enem mestu.” Trenutno si objekt, ki stoji na levem bregu Save ob vstopu v mesto delijo s policisti, opremo in vozila pa imajo parkirana tudi pod različnimi šotori in nadstreški, saj v svojem domu nimajo prostora. Takratna napoved župana Francija Rokavca, da so v zaključni fazi pridobivanja zemljišč za izgradnjo sodobnega Centra za zaščito, reševanje in pomoč, v katerem bi združili gasilce, civilno zaščito in gorsko reševalno službo, se torej uresničuje.
Kot so nam pojasnili na občini, jih v naslednjih mesecih čaka sprejem in umestitev bodočega novega objekta v občinski prostorski načrt ter priprava dokumentacije, s katero bodo lahko pridobili gradbeno dovoljenje. Nato pa še iskanje finančnih sredstev. “Za gradnjo bomo skušali pridobiti čim več virov. Poleg lastnih sredstev uporabnikov in občine tudi državna in ostala, kjer se bo pokazala priložnost,” so sporočili iz občine.
Za zemljišče bodo odšteli 350.000 evrov, vrednost gradnje objekta pa, kot pravijo na občini, še ni znana.
