Prav poseben dan bo jutri v Rudarskem muzeju Zagorje. Muzej bo na praznični dan odprt med 13. in 17. uro in vstop bo brezplačen za vse, sporočajo iz KCDD Zagorje.
Na lokaciji Loke pri Zagorju 22 v Kisovcu lahko parkirate in se odpravite raziskovat rudarsko dediščino shranjeno v nekdanjem jašku, ki je bil pred desetletji še kako uporaben.
Za piko na i pa bo obiskovalce po muzeju popeljal pevec Orlekov Vlado Poredoš.
Čeprav ni Zasavka, pa se že po prvih mesecih v Trbovljah počuti kot doma. Ravnateljica OŠ Ivana Cankarja Trbovlje Velenčanjka Maja Volk, ki je pred prihodom v Trbovlje delala na OŠ Glazija v Celju, se je hitro navadila na novo šolo in nov kraj.
Velenje, tako kot Trbovlje ima rudarsko zgodovino: “Trbovlje dojemam kot eno zelo odprto mesto, kjer se da vse dogovoriti. Tudi sama prihajam iz rudarskega mesta in je drugače, če živiš v mestu, kjer je bogata zgodovina in tradicija rudarstva, tako da se tukaj zelo dobro počutim.”
V septembru so naredili nov razvojni načrt in vanj vključili nekatere nove stvari. Koronski čas je po besedah Volkove zelo negativno vplival na otroke, predvsem na bralno pismenost in razumevanje, tako da je v letošnjem delu velik poudarek na tem. Do naslednjega šolskega leta je v načrtu sprememba ene izmed učilnic v nekakšno dnevno sobo, kjer bodo učenci po modernejših metodah in v bolj sproščenem okolju pridobivali nova znanja.
Trenutno šolo obiskuje 274 učencev, za katere skrbi 40 strokovnih in tehničnih delavcev. “Naš kolektiv je zelo dober in sodelovalen. Med seboj se dogovarjamo, se prilagajamo in tudi klima med nami je takšna, da se stvari lepo izvedejo tudi takrat, ko malce zaškripa,” pošteno pove ravnateljica OŠ Ivana Cankarja, ki pa izpostavi kadrovske težave: “Majhne šole smo bolj problematične, kar se tiče zaposlovanja zato, ker ne moremo ponuditi polnega delovnega mesta posameznim profilom in potem smo vezani na to, da si določene delavce delimo z ostalimi šolami. Tako pride tudi do organizacijskih težav. Težje je tudi iskati nadomeščanja.”
Cankarjeva šola ima težave tudi s prostorsko stisko, ki je po besedah ravnateljice zaenkrat še znosna, ampak se boji, da kaj kmalu temu ne bo tako: “Z Mestom Akrobatov lahko pričakujemo večji pritok novih prebivalcev in s tem otrok, ki bodo prihajali v šolo in takrat bo še večja prostorska stiska. Jaz mislim, da nam bo tudi Občina tukaj priskočila na pomoč in prisluhnila, če bo potreba po novih prostorih.” V prihodnosti bi lahko prostorsko stisko reševali tudi s prostori na podstrešju zgradbe, kjer domuje šola. Ti so zaradi prisotne statične energije neizkoriščeni, ampak Volkova verjame da se bo tudi ta težava v bližnji prihodnosti rešila.
Zaradi umeščenosti osnovne šole ob glavni cesti, ki povezuje spodnje in zgornje Trbovlje, manjka zelenih površin, na katerih bi se lahko gibali otroci. Zato večkrat izkoristijo tudi park v bližini, učitelji pa velikokrat v času učnih ur pouk izvedejo v gozdu in otroci na takšen način pridejo do stika z naravo. “Imamo idejo, ki jo bomo organizirali v zelo kratkem času. Zadaj za telovadnico že imamo klop, kjer velikokrat v spomladanskem času, ko je v šoli zaradi visokih temperatur že vroče, poteka pouk. Zaenkrat je tam premalo prostora za en oddelek, tako da razmišljam o tem, da bi tam namestili tako velike klopi in mize, da bo tam lahko vsaj za en oddelek potekal pouk na prostem.”
| “Vedno si je potrebno zastavljati zelo visoke cilje, ker se bomo trudili priti do njih. Včasih pa je že sama pot zelo pomemben cilj.” |
“Omogočiti učencem možnost varnega in vzpodbudnega učnega okolja. Jih postaviti v okolje, kjer so sprejeti in tudi sami sprejemajo druge. Zelo si želimo razvijati kritično mislečega človeka, ki je hkrati do neke mere prilagodljiv tudi okolju. Po tehnološki plati pa si želimo še kakšno bolj sodobno učilnico – opremljeno z interaktivno tablo, z več kinestetičnimi mizami in stoli.”
V Trbovljah imajo novo ravnateljico. Kakšni so njeni načrti?
Ne mara laži in praznega govorjenja. Rad ima iskrenost, ki se vidi tudi na slikah pravih umetnikov. Do sebe zna biti strog in pošteno se ujezi nase, če mu kaj ne gre. Zasavje se ponaša s številnimi imeni, ki nas na različnih področjih nadvse uspešno predstavljajo v svetu in doma. Rojen sicer na Goričkem, zdaj pa že vrsto let v Zasavju je tudi svetovno priznani slikar Nikolaj Beer, za prijatelje Miki, ki je uvrščen med prejemnike prejemnikov nagrad Prešernovega sklada za umetniške dosežke.
Svobodni umetnik, slikar Nikolaj Beer, dolgoletni umetniški vodja Slikarske kolonije Izlake-Zagorje bo nagrado Prešernovega sklada prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022.
Nikolaj Beer ni rojen v Zasavju, čeprav je tu zasidran že nekje od leta 1977. V Zasavje je prihajal na slikarsko kolonijo, kjer pa se je zaljubil v Izlačanko Marijo in svoje korenine pognal v revirjih.
Rojen na Goričkem je v srcu prinesel rojstni kraj kar s seboj. Čeprav živi na Izlakah, med zelenjem in v bližini gradu Gamberk so vedno z njim griči, njive in gozdovi njegovega otroštva. To se odraža na njegovih slikah, kjer včasih zažarijo polja v poletnem popoldnevu, ali pa se blato z njiv skoraj v živo mastno svetlika na platnu. V njegovi domači zbirki hrani kar nekaj teh motivov.
Rad je pomagal staršem na njivi, pa tudi v hlevu mu ni bilo težko. No, vsaj večinoma! Pisati in brati se je naučil kar na pošti, kjer je bil zaposlen oče. Ko očeta ni bilo, ga je nadomeščal, čeprav je bil še kratkohlačnik. Ljudje so sorodnikom v Ameriki pogosto pošiljali suhe gobe, nazaj pa dobili paket dobrot ali pa celo kakšnega zelenca (dolar). Nikolaj jim je pomagal tako, da je na pakete v začetku preslikaval naslov, črko po črko, dokler se ni naučil pisati. Za nagrado je dobil včasih kakšen žvečilni gumi, ki jih pa takrat pri nas še ni bilo. Že v tistih časih je začel risati s svinčnikom. Med šolanjem pa je med predavatelji spoznal nekatere naše že priznane slikarje.
Da mu je to uspelo potrjujejo številne samostojne razstave in priznanja. Te dni se bo številnim priznanjem pridružila še nagrada Prešernovega sklada Ministrstva za kulturo.
Slikarjev običajni dan se začne v ateljeju. Z barvami slika le pri dnevni svetlobi. In če mu kaj ne gre kot si je zamislil, se jezi. Nase. Rad ima dobro družbo, prijatelje, ljudi, ki imajo kaj zanimivega povedati. Prijateljeval je tudi z žal že pokojnimi zasavskimi umetniki. Z Janezom Knezom je pogosto obiskoval Dobovec, Kum in druge kraje in ob tem so nastale številne skice, ki so bile potem umeščene na platno. Njegovi dobri prijatelji so bili tudi, Hoči, Kopitar, Nande Razboršek … To so ljudje, ki jih pogreša in se jih z veseljem spominja.
Značilnost potez in nanos barv je tisto, kar naredi njegova dela prepoznavna. Ustvarja predvsem v zemeljskih tonih, ki jih na debelo plasti na platno. Velikokrat je naslov motiva Kükeč, sosednja vas iz Prekmurja.
Na svojih sprehodih je pogosto naletel na zanimive motive. Recimo, v goričkih gozdovih raste tudi rdeči bor. Ima debelo in globoko razbrazdano skorjo. V spodnjem delu debla je siva, z višino pa postane značilne rumenkasto rjave barve, nam v živo opiše slikar. Enake barve je skorja na vejah. Tako je nastal ciklus umetniških del, ki so imela za osnovni motiv deblo.
Zdravstveni dom Radeče v tem letu obeležuje 30 let samostojnega delovanja. Natančneje od 1. januarja 1993 dalje ne deluje več pod okriljem okoliških zdravstvenih organizacij.
Milan Pečnik in Branko Vurnek.
Novo obdobje pa krasi nova zgradba, v katero pacienti zahajajo še danes. Do leta 1993 je Zdravstveni dom Radeče deloval znotraj Zdravstvenega centra Celje, pod katerim je leta 1986 nastala odločitev o gradnji nove stavbe Zdravstvenega doma. Takratni objekt je bil premajhen in nefunkcionalen. Razmere za delo so bile otežene in pacienti so se za prejem kvalitetne zdravstvene oskrbe vozili v druge Zdravstvene domove v okolici Radeč, največkrat v Trbovlje, Laško ali Sevnico.
Temeljni kamen je bil položen že leta 1987, a se je zaradi birokratskih težav gradnja zavlekla za skorajda desetletje. V aprilu 1996 je sledila selitev v nove prostore, ki je potekala še pred otvoritvijo novega Zdravstvenega doma, zaradi prepovedi uporabe prostorov stare stavbe, katero odločbo je na podlagi poročil sanitarne inšpekcije izdal Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije. Uradno odprtje pa je bilo na sporedu 21. 9. 1996, na katerem sta trak prerezala eden najstarejši nekdanjih zdravstvenih delavcev v Radečah Milan Pečnik in direktor ZD Radeče Branko Vurnek.
Matjaž Han
”Gradnjo trenutnega zdravstvenega doma sem opazoval kot mlad Radečan, ki ga je zanimalo dogajanje v lokalni skupnosti. Že takrat sem se zavedel pomena javnega zdravstva in dialoga s civilno družbo, kar zagovarjam še danes kot minister,” pove minister za gospodarstvo, turizem in šport in Radečan Matjaž Han, ki se je v svojih 20. letih zelo zavzemal za čimprejšnje odprtje novega Zdravstvenega doma.
Franci Čeč je leta 2018 vodenje ZD Radeče prevzel od Vladimire Tomšič, direktorice ZD Sevnica, ki je kot v.d. direktorice kratek čas vodila radeško zdravstveno ustanovo. V svojem drugem mandatu o uspešnem vodenju pričajo številne nagrade in priznanja in zadovoljni uslužbenci in pacienti. Kot enega izmed zadnjih velja izpostaviti certifikat Odlično delovno mesto, ki so ga v Radečah kot prvi v Sloveniji prejeli v letu 2022. “Najbolj sem ponosen na svoje sodelavke in sodelavce, pa tudi na naše paciente, ki so strpni in razumejo, da se težavam v zdravstvu tudi v Radečah ne moremo v celoti izogniti”, pove Franci Čeč in o prihodnosti ZD Radeče doda “V teh turbulentnih časih je težko predvideti, kaj bo čez 10 let. Vsekakor pa se bomo maksimalno potrudili, da bomo izkoristili sleherno priložnost, ki bi lahko bila v korist naših pacientov.”
V njegovem prvem mandatu je zaživela tudi nagrada Ambasadorji srčnosti. Dosedanji nagrajenci po izboru Sveta uporabnikov ZD Radeče so Zvonko Rugole, Cvetka Skušek Fakin, Vesna Bregar in kot zadnji, ki je to postal v letošnjem letu, Tomaž Režun. Na prireditvi, ki je ob koncu januarja potekala v Domu kulture je bila rdeča nit večera 30 let samostojnega delovanja Zdravstvenega doma Radeče.
[fb_questionnaire url=”https://poll.app.do/kulturni-praznik”]
V Xellini tovarni porobetona so lansko leto pričeli z izgradnjo nove sončne elektrarne na strehi proizvodnega obrata v Kisovcu pri Zagorju. Nova investicija bo nadomestila dobro četrtino potreb po električni energiji za proizvodnjo gradbenih elementov iz porobetona.
”Lahko smo ponosni, da smo ta projekt speljali ravno v teh energetsko nepredvidljivih časih,” se pohvali vodja tovarne, Dejan Turk. Sončna elektrarna je bila v omrežje postavljena v začetku tega leta, v sredini januarja pa je že začela obratovati. “Na streho našega proizvodnega obrata smo namestili več kot 2500 kvadratnih metrov solarnih panelov.” Po besedah Janija Uraniča, vodje vzdrževanja in energetike, bodo ti zagotavljali približno 25% potrebne energije. Nazivna moč sončne elektrarne znaša 540 kW in je trenutno največja sončna elektrarna v Zagorju.
Sam proizvodni proces v primerjavi z nekaterimi drugimi gradbenimi materiali že v osnovi ni visoko intenziven, za proizvodnjo avtoklaviranega porobetona se namreč uporabljajo povsem naravne surovine, voda in zemeljski plin.
Družba Xella porobeton je sicer že leta 2019 prejela okoljsko nagrado za najboljši okoljski postopek, saj je z učinkovitim izkoriščanje odvečne procesne toplote in reciklažo surovin ter drugimi procesnimi rešitvami dokazala, da so tako trajnost kot energetske izboljšave prve vizije podjetja. Leta 2015 so prejeli še naziv za energetsko učinkovito podjetje. ”Poleg tega, da je gradbeni material Ytong trajnosten in okolju prijazen, je pomembno tudi, kako je proizveden. Na področju energetike in krožnega gospodarstva smo v našem podjetju naredili že veliko, seveda pa so izboljšave še vedno mogoče,’‘ povzame Uranič, ki je v Xelli zaposlen že več kot 15 let.
