Ne mara laži in praznega govorjenja. Rad ima iskrenost, ki se vidi tudi na slikah pravih umetnikov. Do sebe zna biti strog in pošteno se ujezi nase, če mu kaj ne gre. Zasavje se ponaša s številnimi imeni, ki nas na različnih področjih nadvse uspešno predstavljajo v svetu in doma. Rojen sicer na Goričkem, zdaj pa že vrsto let v Zasavju je tudi svetovno priznani slikar Nikolaj Beer, za prijatelje Miki, ki je uvrščen med prejemnike prejemnikov nagrad Prešernovega sklada za umetniške dosežke.
Svobodni umetnik, slikar Nikolaj Beer, dolgoletni umetniški vodja Slikarske kolonije Izlake-Zagorje bo nagrado Prešernovega sklada prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022.
Nikolaj Beer ni rojen v Zasavju, čeprav je tu zasidran že nekje od leta 1977. V Zasavje je prihajal na slikarsko kolonijo, kjer pa se je zaljubil v Izlačanko Marijo in svoje korenine pognal v revirjih.
Rojen na Goričkem je v srcu prinesel rojstni kraj kar s seboj. Čeprav živi na Izlakah, med zelenjem in v bližini gradu Gamberk so vedno z njim griči, njive in gozdovi njegovega otroštva. To se odraža na njegovih slikah, kjer včasih zažarijo polja v poletnem popoldnevu, ali pa se blato z njiv skoraj v živo mastno svetlika na platnu. V njegovi domači zbirki hrani kar nekaj teh motivov.
Pisati in brati se je naučil kar na pošti, kjer je včasih nadomeščal očeta
Rad je pomagal staršem na njivi, pa tudi v hlevu mu ni bilo težko. No, vsaj večinoma! Pisati in brati se je naučil kar na pošti, kjer je bil zaposlen oče. Ko očeta ni bilo, ga je nadomeščal, čeprav je bil še kratkohlačnik. Ljudje so sorodnikom v Ameriki pogosto pošiljali suhe gobe, nazaj pa dobili paket dobrot ali pa celo kakšnega zelenca (dolar). Nikolaj jim je pomagal tako, da je na pakete v začetku preslikaval naslov, črko po črko, dokler se ni naučil pisati. Za nagrado je dobil včasih kakšen žvečilni gumi, ki jih pa takrat pri nas še ni bilo. Že v tistih časih je začel risati s svinčnikom. Med šolanjem pa je med predavatelji spoznal nekatere naše že priznane slikarje.
“Vse, kar sem si želel, je bilo le, da slikam, da dobro slikam!”
Da mu je to uspelo potrjujejo številne samostojne razstave in priznanja. Te dni se bo številnim priznanjem pridružila še nagrada Prešernovega sklada Ministrstva za kulturo.
Slikarjev običajni dan se začne v ateljeju. Z barvami slika le pri dnevni svetlobi. In če mu kaj ne gre kot si je zamislil, se jezi. Nase. Rad ima dobro družbo, prijatelje, ljudi, ki imajo kaj zanimivega povedati. Prijateljeval je tudi z žal že pokojnimi zasavskimi umetniki. Z Janezom Knezom je pogosto obiskoval Dobovec, Kum in druge kraje in ob tem so nastale številne skice, ki so bile potem umeščene na platno. Njegovi dobri prijatelji so bili tudi, Hoči, Kopitar, Nande Razboršek … To so ljudje, ki jih pogreša in se jih z veseljem spominja.
Značilnost potez in nanos barv je tisto, kar naredi njegova dela prepoznavna. Ustvarja predvsem v zemeljskih tonih, ki jih na debelo plasti na platno. Velikokrat je naslov motiva Kükeč, sosednja vas iz Prekmurja.
Na svojih sprehodih je pogosto naletel na zanimive motive. Recimo, v goričkih gozdovih raste tudi rdeči bor. Ima debelo in globoko razbrazdano skorjo. V spodnjem delu debla je siva, z višino pa postane značilne rumenkasto rjave barve, nam v živo opiše slikar. Enake barve je skorja na vejah. Tako je nastal ciklus umetniških del, ki so imela za osnovni motiv deblo.
“Zelo rad slikam omizja in portrete. Ko slikam portret, je pomembno, da človeka spoznam, ga začutim, sicer portret ne bo pokazal njegovega značaja, kar je za portret zelo pomembno,” poudarja umetnik. “Sicer pa vsaka slika mora živeti. Mora biti ljudem na očeh.”
