Sedem minut in pol v mojih možganih
Namesto da pišem življenjepis, iščem šolska spričevala in podpise, ki so mi jih dale učiteljice za domov, ker sem sošolkam gledal pod kiklo, se bom (se moram) predstavil na inovativen način. To mi je predlagal moj ChatGPT, aka moja urednica. Tista, ki me ves čas nadleguje in mi grozi, ko se približuje rok za oddajo novega bloga.
No, u glavnem, dovolil vam bom vpogled v moje možgane. Za pet minut. Okej, priznam, spodnji zapis je nastal med sedmimi minutami in pol razmišljanja. In ja, točno tako se dogaja v moji glavi. Ves čas.
Naj dodam še par besed o mojem izletu v Rusijo. Nazadnje sem napisal, da sem se mogoče prenaglil z vplačilom aranžmaja. Nič ni spornega, imam vizo in avionske karte, vse je pod kontrolo, agencija iz Srbije je na nivoju. Kaj več o tem pa, ko se javim s prizorišča.
Trenutno je na domači sceni še kar zatišje. Sicer se malo prebuja, volitve se bližajo, nekaj se kuha, kaj se bo skuhalo, pa bomo videli v naslednjih mesecih. Marsikaj bi lahko že sedaj napisal, ker meni ne uide nič, moji vohuni me obveščajo 24 ur na dan. Glavni akterji, ki si želijo k občinskemu koritu, so že dejavni na terenu. Kot v kakšnem trilerju se spremljamo na vsakem koraku, imamo nadzor nad vsem in vsakomur. Nek pomemben član vladajočih mi je povedal, da vse vidijo, vse slišijo in vse preberejo. Tudi tisto, kar zgreši naslovnika.
Ja, pestro bo, boj za stolčke se je začel, sejnina in ugled v zagorski družbi sta iskana roba. Ampak o podrobnostih pa kaj več naslednjič, če bo urednica sploh dovolila nakladanje o politiki.
Trič trač
Kar se tračev tiče, se kar ne umirijo. Znova in znova prihajajo na dan 100-odstotno preverjene novice o zakonolomih, prešuštvu in prevarah. Ena gospa je v trgovini od nekoga, ki ga sicer sploh ne pozna, slišala, da je nekdo pred vsemi gosti osvajal natakarico. Nič takega, bi rekli, ampak baje je tip srečno poročen.
Če kaj izvem, bom v naslednjem blogu vse napisal, z imeni in priimki, ker tole, ko niti ne veš, kdo je, te lahko požre od ugibanja in morda zavisti. Moj nivo ni tak, da bi flancal kar nekaj na pamet. Če ni imen, so sumljivi vsi, to pač ni fer. Moje informacije bodo verodostojne, mogoče podprte tudi s kako fotko.
Pred 50 leti …
Kaj mi še buri domišljijo oziroma kaj je tisto, kar mi roji po glavi? Dojemanje časa, tistega pred petdesetimi leti in sedaj. Od petnajstega do dvajsetega leta je trajalo sto let, od petdesetega pa do oseminšestdesetega pa dva, tri vikende. Grozno, še tisto, kar se je zgodilo pred nekaj leti, se zdi, kot da je bilo včeraj.
Spomnim se nedeljskih kosil, goveje juhe, pohane kure in čestitk na radiu. Nekateri so praznovali Abrahama, niti nisem vedel, kaj to pomeni. Vedel sem samo, da so precej stari. Toliko stari, da niso za nikamor. Česa se sploh še veselijo, sem se takrat vprašal.
Sedaj pa sem jaz v tem zosu … Petdeset, ja, je bil pred osemnajstimi leti. Res grozno, kje sem že pristal. Če si pri petintridesetih letih recimo nekje na vrhuncu, si prišel na vrh lojtre, torej sem jaz v tem trenutku na zadnjem klinu, globoko navzdol. Da, točno tako in nič drugače. V uteho mi je le to, da vsaj daleč ne bom padel.
Toda ne dam se še, še veliko imam za pošlihtati. Cilji so, ni umika, ni predaje. Leta so samo številke. Ko povem, koliko sem star, mi marsikatera reče: »Jooooj, sploh vam ne bi dala.« Jaz pa samo molčim in sploh ne povem, da niti mogel ne bi.
Je že 3 minute mimo in moje misli švignejo spet nekam drugam …
Nov fenomen, ki je zame vrhunec ustvarjalnosti, so tudi mlaji, ki se postavijo pred domovanji tistih, ki praznujejo rojstni dan. Če na mlaju visi žaga, pomeni, da je slavljenec mizar. Če kak dres, pomeni, da je verjetno fuzbaler. Torej tiste pločevinke piva pomenijo, da je tudi pijanček. Naj se ve, kaj bi skrivali. Zanima me, kaj bi na mlaj obesili nekomu, ki je po poklicu ginekolog.
Nekako v tem rangu bistroumnosti so tudi registrske tablice na avtomobilih. Kaj vse si domisli človeški um, se verjetno tudi UI sprašuje. Še dobro, da Fužine (FU), Piran (PI) in Jesenice (JE) nimajo svojih tablic. Potem bi šele bilo veselo.
Tisti s KP imajo težko delo. Morda bi kakšno pogrebno podjetje lahko na kombiju imelo KP – OČITKU. Ali pa kakšen ljubitelj nogometa iz Maribora MB – APPE ali pa albanski gradbinec LJ – OPATA.
Dost za dons, berte ZON, vse boste izvedeli.
Ko sem oddal ta blog, je rekla urednica, da nima ne repa ne glave. Ona bo meni govorila! Zato sem ji pojasnil, da je to nekajminutno dogajanje v moji glavi.
Potem se je smejala in dodala uvod.
