07. 06. 2022

Vera Pirc se je rodila v Novem Kotu na Notranjskem blizu hrvaške meje in leta 1940 prvič prestopila šolski prag. Brezskrbne prvošolske dni je na žalost prekinila vojna. Vse je postalo drugače. Dobili so italijanskega učitelja, ki ni znal slovensko, otroci pa so le začudeno gledali, ker njegovega govora niso razumeli. Po skrivanju v gozdu, življenju v taborišču, je Vera Pirc končala gimnazijo in se zaljubila v Zagorjana. Približuje se devetdesetim, a to je ne ustavi pri vseh njenih aktivnostih. Tudi pri slikanju. 

Je čas miru in čas vojne. Občutek, da se nekaj hudega dogaja tako zelo blizu nas, ni prijeten. Človek se zaveda, kako hudo zna biti, pa vendar, ko je vse nekje daleč stran, se počutimo varne, dokler se ne zavemo, da je daleč postalo blizu, in takrat …»Takrat se spomnim vsega, kar sem tudi sama doživela, « čustveno pove Vera Pirc. 

“Všeč mi je bilo partizanstvo. Zanimivo se mi je zdelo spati v gozdu”

Pripoveduje Vera, ki pa ni pričakovala, da se bo vse to zgodilo tudi njej. Njena družina se je zavedala, da Italijani budno spremljajo, kaj kdo počne in da so dobro vedeli, kdo koga simpatizira. Verina mama se je bala maščevanja, da pridejo ponjo in njene otroke. Z najnujnejšimi potrebščinami je družino odpeljala v gozd. Miru pa tam ni bilo, kar je Vera zelo realistično narisala. Njena družina se objeta skriva v jami pod vejevjem, v gozdu pa italijanska vojska strelja na vse strani v lovu na partizane. Ko so se le odpravili nazaj proti domu, so ugotovili, da tega ni več, ostalo je le pogorišče. V upanju, da bi se naselili v kakšno prazno kočevarsko hišo, so se odpravili v bližnji Lazec.

Verina družina je pristala za bodečo žico v Trevisu

V Lazcu so jim krajani pomagali, vendar so se jih zaradi njihove naklonjenosti partizanom tudi bali. Kmalu so prišli Italijani in vse odpeljali najprej v Čabar, pa Reko in z vlakom najprej v taborišče Treviso in potem Gonars.

Verina družina je pristala za bodečo žico v Trevisu, kjer so otroci kmalu ugotovili, da je stražar, ki se je s puško z bajonetom sprehajal ob žici, v resnici prijazen človek. Delavci, ki so se s kolesi vozili na delo mimo taborišča, pa so malim taboriščnikom prinašali lepo zavite koščke kruha.

Leta 1943 so se lahko vrnili v Slovenijo, kjer so jih na ljubljanski železniški postaji pričakale gospe s čajem in keksi.

“Na nekem dvorišču v Ljubljani so nas razporejali po krajih, od koder je kdo prišel. Le našega ni bilo, ker je bil do tal požgan.”

“V veliki, smrdljivi sobi smo čakali nekaj dni, potem pa sta nas dve nuni in duhovnik odpeljali do Marjanišča, kjer so nas prijazno sprejeli. Otroci smo morali v šolo in znova sem bila učenka prvega razreda. Vsi, še posebno otroci, so bili z nami zelo ljubeznivi,« se spominja Vera. Čez štirinajst dni so jih odpeljali proti domu, kjer jih je v Čabru sprejela stara ženica in jim ponudila zavetje. Mama je delala na kmetijah za hrano, starejša sestra Zlata pa je skrbela za otroke. Tu so prezimili in se na pomlad preselili na slovensko stran, v Drago in se vselili v veliko kočevarsko hišo. Hiša je bila prostorna, opremljena s pohištvom, le rjuh in raznih potrebščin ni bilo. Mama je takoj začela delati na zapuščenih njivah, da bi prehranila družino. Po kapitulaciji Italije je veliko ljudi odšlo v partizane. Nevarnosti pa še ni bilo konec. Bali so se Nemcev in domačih izdajalcev, ki so pogosto hodili naokrog.

Otroci so hodili v partizansko šolo, kjer so imeli učiteljico partizanko. Zanjo so še posebno skrbeli. Če se je v bližini pojavil sovražnik, so jo skrbno skrili. To nalogo so zelo vestno opravljali.

1945 – bilo je kot bi posijalo sonce

Bližal se je 1. maj 1945. V vasi so potekale priprave za praznovanje, ko se je naenkrat prikazala neznana vojska. Utaborili so se s telefoni in pisalnimi stroji kar v Verini hiši. Družina se je zaskrbljeno stiskala v majhni sobici. Mlajši brat si je upal mednje in je povedal, da imajo solzne oči. So izvedeli, da so izgubili vojno? Ponoči so tiho izginili v noč. Razburjenju pa ni bilo konca, saj se je kmalu za tem noč kar naenkrat spremenila v dan. Bilo je, kot bi posijalo sonce. Po cesti so s harmoniko prihajali partizani, ki so s svetlobnimi raketami oznanili konec nevarnosti.

Prijateljica jo je pripeljala v Zagorje, tu pa je spoznala bodočega moža

Po vojni je Vera v Ribnici dokončala nižjo gimnazijo, potem pa še vzgojiteljsko šolo v Ljubljani, kjer je najprej službovala v Stožicah. Imela je veliko pozitivnih izkušenj in dobrih prijateljev. Obiskovala je prijateljico v Zasavju in spoznala Janeza Pirca. Skupaj sta hodila na plese v Proletarec v Zagorju, se navdušeno spominja Vera, ki je zaradi ljubezni ostala v Zasavju in se po desetih letih službovanja došolala za učiteljico.

Moža ni več, hčeri sta odšli vsaka po svoji poti. Jesen njenega razgibanega življenja ni prepreka, da ne bi bila stalno v gibanju, ker ne prenaša enoličnosti. Vedno je rada risala, kot otrok priljubljene krave, naravo, slike iz vojne, pa za delo v šoli. Prve napotke za slikanje z oljno tehniko je dobila od Franca Kopitarja, stene njenega stanovanja pa krasijo tudi njegove slike. Kasneje je obiskovala slikarsko šolo za starejše.

V Delavskem domu Zagorje je pred kratkim imela samostojno razstavo likovnih del v različnih tehnikah. Ob zaključku razstave je razstavljene slike prodala, izkupiček pa namenila Rdečemu križu Zagorje. Če kdo želi, lahko še vedno kupi kakšno od Verinih slik v Galeriji Medija, kar bo povečalo kupček, namenjen dobrodelnosti.

Vera je del svojega bogatega življenja tudi zapisala. Hčerki bosta njen rokopis spremenili v bolj sodobno digitalno različico, še izvemo.

Vera se bliža devetdesetem rojstnem dnevu. Vedra je in nasmejana. Načrtuje odhod v dom za starejše. Tam bo imela oskrbo in dobro družbo. In ne samo to, veseli se novih izzivov.