Prireditev, kjer je bilo zbranih preko 300 ljudi, so z živahnim signalom odprli lovski rogisti. Praznično ozračje pa so s slovesnim korakom in prapori dopolnili praporščaki. Vse zbrane je uvodoma pozdravil starešina Edvard Čop, ki z neusahljivo energijo in diplomacijo vodi družino že celih 19 let. V svojem govoru se je z globokim spoštovanjem spomnil vseh pokojnih članov ter se ozrl na mogočno pot trenutno 44-članske družine, ki se je začela pisati takoj po vojni, leta 1946.
Iz skromnih korenin do velike skrbi za naravo
Starešina se je z nasmehom spomnil starih arhivskih zapisov iz leta 1946, ko so si morali prvi zagorski lovci puško risanico celo sposoditi, da so lahko opravili prvi odvzem srnjadi. Kako čudovito pa se je zgodba razvijala skozi desetletja, najlepše dokazuje gams. Z modro odločitvijo in večletnim moratorijem so zagorski lovci uspeli to plemenito divjad ne le ohraniti, temveč omogočiti, da se danes ponosno širi po celotnem lovišču.
V svojem nagovoru je Čop poudaril, da slovenski lovec že dolgo ni več le nekdo, ki gre v gozd s puško, temveč predvsem neposredni varuh narave: »Zavedamo se, da upravljamo z naravo in divjadjo, ki je last vseh nas, vseh državljank in državljanov. Naše delo se ne začne in ne konča s predpisi. Največ naredimo tiho in stran od oči – s postavljanjem solnic, urejanjem krmnih njiv, vzdrževanjem stez ter skrbjo za živali v mrazu in snegu.</em> Tudi puška je naše orodje za vzdrževanje ravnovesja, a v rokah lovca je uporabljena izključno humano, strokovno in z globokim spoštovanjem do življenja.«
Lovski starešina tudi ni pozabil na poklon družinam lovcev, ki z neizmerno potrpežljivostjo in razumevanjem sprejemajo nevidno silo, ki lovca žene v gozd, v naravo in med tovariše.
Lovski dom Klančiše v novem sijaju in domača toplina
Prav zadnje desetletje je za zagorsko družino pomenilo čas izjemnega razcveta. Lovski dom na Klančišah je doživel popolno preobrazbo. Prenovili so notranje prostore, uredili kuhinjo in sejni sobi, postavili prelepo brunarico, zamenjali čistilno napravo ter zgradili najsodobnejšo zbiralnico divjačine.
Po podelitvi odlikovanj najbolj prizadevnim članom so lovci pripravili še lepo presenečenje za svojega starešino Edvarda Čopa. Priklonili so se mu za skoraj dve desetletji neprekinjenega in srčnega vodenja.
Veselje, ki se je razlegalo čez gozdove
Ko je bil uradni del pod streho, se je praznovanje prevesilo v pravo domače slavje. Ob dišečem lovskem golažu, bogatem srečelovu, dobri kapljici in poskočnih vižah ansambla se je sosedsko klepetalo in plesalo pozno v noč. Zagorski lovci so s tem jubilejem pokazali, kako trdne so njihove korenine. Pa tudi kako svetlo in pogumno zrejo v prihodnost, ko delajo skupaj. Naj še dolgo odmeva njihov pozdrav: Dober pogled, ravne cevi ter naj živi zagorsko tovarištvo!
Avtor: Domen Pociecha
