Pa kaj, ko pa sem v vsaki stvari videla nekaj dobrega. To seveda ne pomeni, da nisem bila kritična. Morda le malo preveč razumevajoča za svet novinarstva. Če mi je na primer nekdo od odločevalcev pojasnil svoj pogled na to, kaj je vse dobrega naredil za ljudi, sem mu seveda verjela. Če mi je predstavil projekt, za katerega je menil, da bo nekaj prinesel skupnosti, sem najprej videla to. Dobro namero. Idejo in trud. Človeka, ki je želel narediti nekaj dobrega.
In čeprav bi kdo temu rekel naivnost, se pravzaprav še danes precej dobro počutim v vsej svoji naivnosti. Še vedno se me da prepričati v dobre namene.
Se je pa vmes spremenilo nekaj drugega
Nekoč sem moji mentorici, izkušeni novinarki v pregled poslala enega od mojih člankov. Bila sem namreč med dvema odločevalcema, ki sta vsak predstavila svojo plat iste zgodbe. In v obeh sem prepoznala dobre namene. Da ne omenim, da sta oba predstavila podlago istega zakona in ga predstavila vsak po svoje. No, vsebina niti ni bistvo tega prispevka. Navsezadnje v njem razgaljam sebe … Takrat mi je torej Ivelja dala nasvet, ki si ga še danes večkrat ponovim. “Če si v dilemi, na katero stran se postaviti, je odgovor precej preprost – postavi se na stran ljudi.” In sem zgodbe začela gledati še bolj iz njihovega zornega kota. Kaj je v resnici zanje dobro? Kaj je bilo slabo? Kaj bi lahko bilo drugače? Predvsem pa, po mojem stilu – kaj bi lahko bilo storjeno bolje in bi zato imeli ljudje od tega še večjo korist?
To je precej spremenilo moj pogled.
Danes lahko iskreno cenim trud, projekte in ideje ljudi, ki odločajo o skupnostih ali delajo nekaj za bolj kvalitetno življenje v Zasavju. Lahko razumem, zakaj so nekaj naredili tako, kot so. Lahko verjamem, da so imeli dobre namene. Hkrati pa lahko vidim, da bi bilo marsikje lahko drugače. Še bolje. Če bi za to obstajala tudi iskrena želja. Želja po ustvarjanju in razvoju za ljudi – ne samo za projekt, položaj, točko v poročilu ali celo osebno korist.
In potem pridejo zamere
Hja. pa smo spet tam. Nikakor ne more biti vedno za vse dobro. Zdaj gledam iz perspektive ljudi. Zasavk in Zasavcev. Ali zato večkrat zapišem kaj bolj pikrega? Seveda. Res pa je, da sem še vedno zelo nežna z besedami in vedno rada predstavim tudi dobre plati. In tudi to je res, da sem človek in da nekatere zamere zmotijo moj zen. Pa saj večkrat slišim iz različnih virov, da se zaradi tega ne smem obremenjevati, pa vseeno. Zamera zaradi resnice? Mogoče me pa niti ne boli toliko sama zamera, kot to, da je totalno brez veze. Popolnoma nepoštena.
No, da zaključim. Še vedno ostajam optimistka. Še vedno z veseljem verjamem vsem, ki mi povedo, da želijo narediti nekaj dobrega za skupnost. Le da danes pred pisanjem članka naredim še en korak. Pogledam, kaj to pomeni za ljudi. In če se izkaže, da bi lahko bilo bolje ali da nekaj res ni bilo prav, potem tako tudi napišem.
Pa da ne bom preveč pametovala. Zavedam se, da najbrž sama vedno ne vem čisto vsega. Mogoče je še kaj v ozadju, kar sem spregledala. Kar ne veš, ne boli, pravijo. Resnica pa včasih kar zapeče. Kot bo zapekel grenadirmarš po ZONovsko, ki ga bomo v soboto popoldne kuhale v trboveljskem parku. Tako kot resnica bo lahko tudi ta malo zapekel vse, ki bodo želeli dodati našo skrivno – lokalno sestavino.
Še rajši pa vidim, da z nami v soboto malce poklepeta. Da nas spozna brez vmesnega ekrana. Nam osebno pove, kaj bi lahko bilo drugače. Mogoče bomo kakšno stvar videli z druge perspektive tudi mi. Grenadirmarš bomo pa tako ali tako začinile po svoje. Pa naj zameri, če želi.
