Začelo se je novo šolsko leto in ponovno je bilo treba v šolske klopi “spraviti” tri otroke. Pa ne bom o prazni denarnici, ki je že leta septembra v torbici le za okras. Večkrat sem se vprašala, kje je tista družinska idila in ali smo mi čudni.
Po dveh mesecih žuranja in kreganja pozno v večer, je bilo na zadnji avgustovski dan kar naenkrat treba v posteljo bolj zgodaj. Trije pari presenečenih očk so me gledali, kot bi padla z lune. “Ja jutri je šola,” sem jih spomnila. In ob tem pomislila, kaj jim ni jasno. Saj vendar že od sredine avgusta odštevajo zadnje dneve počitnic. No vsaj dva. Ena pa, kolikokrat mora še spat, da se šola začne. In jaz – priznam, sem na njeni strani.
Komaj čakam konec šole, po enem tednu že konec počitnic
Pa se prestavimo v lansko šolsko leto. Eden je iz dneva v dan potreboval motivacijo, druga ne potrebuje nič, ker vse zna in ve, tretja ima že dosti zgodnjega vstajanja in velikega mesta. Jaz pa – služba, gospodinjstvo in še mojster motiviranja. No ja, včasih ali pa velikokrat pa tudi tisti nestrpen: “pač je treba”. Skratka, komaj smo čakali na konec šolskega leta. In če smo imeli na začetku merila še malo višja, smo jih proti koncu že precej znižali. Samo, da je bil razred narejen. In nato težko pričakovane počitnice. In moja predstava o čudovitem družinskem času, ki ga bomo preživljali skupaj. Saj veste: lepa jutra, skupna kosila, prijazni pogovori, enkratni izleti, družabne igre polne smeha, morje polno dogodivščin …
Slika prenese vse
Ob tem se spomnim vseh tistih družinskih slik in posnetkov na raznih portalih in omrežjih. Sama idila. Tisto, ko se cela družina fotografira z lepim ozadjem, vsi nasmejani in po možnosti enako oblečeni. Sama pocukrana idila. Pa si mislim, pri nas bi se dva že takoj skregala, ker bi želela biti na istem mestu, ena se ne bi slikala, enemu bi bilo itak vseeno. Na koncu bi nastala fotografija, na kateri se dva grdo gledata, ena kislo smeji ali pa sploh ne, enemu je vseeno, meni pa bi se ob očitno zaigranem nasmehu tudi na fotki videla tista utripajoča jezna žila na vratu. Kaj potem – ali to pomeni, da mi nismo čisto normalni? Ali so vsi ti momenti na družabnih omrežjih totalno zaigrani, realnost pa približno takšna kot pri nas?
Nazaj k počitnicam. Zdaj je mogoče že vsem jasno, da ni bilo tako, kot sem si predstavljala. V službi pač počitnic nimamo. Pa je bilo treba organizirati varstvo. Pa saj so že dovolj veliki, da so lahko sami doma, bi marsikdo rekel. No, ne bom se spuščala v to, lahko se le smejim. V glavnem – varstvo. Babica, kajpak. Že po enem tednu totalno naveličana energijskih bomb, ki so vsak dan eksplodirale v njenem stanovanju. No, saj smo tudi naloge za delo po hiši razdelili. In se nato vsako popoldne kregali, zakaj ni narejeno. Pa omejevanje telefonov in televizije, znova motiviranje za delo in druženje s prijatelji, organiziranje praznovanja rojstnega dne … Uff.
Juhu, 1. september je tu!
Mogoče se mednaslov zdi neka otročja fraza, ampak je prišla od mene. Končno spet šola. Pa nove predstave, kako se bodo letos pa res sproti učili, vključevali v projekte, iz katerih se bodo dejansko kaj naučili, delali domače naloge in se vzorno vedli (ob tem se sama sebi smejim, saj imam o tem tudi kar izdelano osebno mnenje). Glede na pretekle izkušnje vem, da sama sebi lažem. A lahko vsaj upam. Vsaj septembra.
Pa da se vrnem na tisti 31. avgust. Kar se tiče otrok, sem kar jokica. Večinoma v tistih čustvenih trenutkih. Vem, da smo se že večkrat prej pogovarjali, da se bo znova začel pouk. Nabavljali šolske potrebščine (brez enega, ker se mu pač ni ljubilo – znova ena razblinjena predstava o idealnem družinskem šopingu za šolo, kot jo lahko vidimo v reklamah), jih podpisovali, urejali torbo in prali tisto opremo za šport, ki je bila dva meseca zmečkana na dnu torbe. Pa vseeno. V ponedeljek zvečer sem ugotovila, da si nisem zanje vzela časa, se umirila, jih pogledala v oči in se z njimi pogovorila o občutkih. In od teh so prekipevali. Od navdušenja, pričakovanja, strahu, pri enem tudi upora.
Pa sem se spomnila na res lep zapis, ki ga je ena “kul” učiteljica za otroke in njihove starše objavila na našem ZON-u in pri katerem je do izraza prišla tista jokica v meni.
Pa smo se usedli in ga skupaj prebrali. Se vmes še malo pogovorili in nasmejali. “Mami, tale učiteljica je pa res kul,” sta mi rekla mlajša. “Kar slay mulci je napisala.” Hočem povedati, da sem ta večer za nekaj minut končno doživela tisto idilo, čeprav je ena manjkala. In ugotovila sem, da jima je ravno to manjkalo. Vzela sem si čas, skupaj smo se umirili, pogovorili in smejali. A od vsega pričakovanja vseeno tisto noč nismo spali.
TO je pismo zasavske učiteljice, ki bi ga moral pred začetkom šole prebrati vsak šolar
