Ninarije

Naša dojenčica je zelo dobrovoljen otroček. Malo jo ogovoriš pa se reži in smeji do roba njene brezlasne glave. Pravi dobrovoljček. Razen, kadar je lačna, žejna, pokakana, zaspana ali iz povsem neznanih razlogov. Ali kadar ji ne pustim, da v vročo juho vtakne roko. Ali, da si v usta zatlači peki papir. Takrat zna biti precej huda.

Pa kadar je božič. Ko se je naša družina zbrala pri babi Ivi na hribu, ko so se iz vsepovsod slišali nežni kraguljčki, ko je toplina sevala iz naših src in so lučke čarale prijetno čarobno vzdušje … se je iz naše hiše slišalo tuljenje. Ne tuljenje, grozovito rjovenje. Govorim o rjovenju, ki je zvenelo kot bi deset ranjenih in nesrečno zaljubljenih zverin nosila polna luna.

Koncert je trajal polni dve uri. Ob mojem tresenju, petju, postavljanju na glavo in švicanju. In obupani jokajoči spremljavi. Moji. Za hipec je dete od silovitih čustev zaspalo. Takrat sem začutila toplino v srčku, opazovala, kako lepa in mirna je, ko spi in ob prijetnem čarobnem vzdušju vase zmetala božično večerjo. Ravno, ko sem si v usta zatlačila še kos potice, se je repertoar ponovil. Še siloviteje in glasneje. Tako glasno, da so naju pošiljali na urgenco, ker je otroček bolan. Ušeska ima vneta. Trebušček jo boli. Sigurno jo nekaj črviči.

Pa sva šle s to ubogo, ubogo punčko domov. V pripravljenosti, da jo res odpeljem na urgenco, če bo potrebno. In ta uboga, res uboga punčka, se mi je v varnem zavetju domače dnevne sobe smejala z najlepšim brezzobim nasmehom na svetu, se muckala, stiskala in bila oh in sploh najbolj srečen otrok! Vse kaže, da bo zapečkar! In ob tem dejstvu moja potepuška duša ni preveč srečna. A prepričana sem, da bomo malo upornico ukrotili in postavili v prave – popotniške okvire. Prepričana! Ker mi se ne damo! In se ne pustimo! Nikoli!

Razen ob božiču …

in družinskih praznikih.

In ko se nam otrok smili.

In ko nas malo skrbi.

In še kdaj.

Sicer pa nikoli!!!

Na božični večer sva tako zamudili cel rompompom, ki ga je povzročil stric Samo, ki se je podpisal na VSA darila. Naša uboga Iva je še cel teden govorila, kako čudno je bilo, da je Božiček hotel obdariti samo njega. Da sicer je priden, ampak tako zelo pa tudi ne. In da ne verjame, da bi Samu pristajala otroška spodnja majčka in da se bo igral z Barbikami. Se je pa zelo razveselila svojih daril. In ko sem jo vsa navdušena vprašala, katero ji je bilo najbolj všeč, je kot iz topa izstrelila: »Tisto za prijatelja Maksa«. Bravo, Božiček. Švicanje po polnih trgovinah in puljenje las, kaj bi kupil, da bo otrok darilo sprejel z velikimi in na široko odprtimi očki … se je očitno splačalo. Za Maksa.

Ker sem bila zaradi že znanih vzrokov na božični večer odsotna, letos tudi Tomažu ni bilo treba paradirati v spodnjih gatah. Ni tako čudno, kot se mogoče sliši. Tomaž je nekoč v dar dobil res hude jelenje boksarice z rogovi, muziko, kraguljčki in vse kar spada zraven. In ker so bile res hude in zabavne, jih je bilo seveda treba pokazati še drugim. Vsaj jaz sem bila takšnega mnenja. On mogoče ne tako zelo. Pod manjšim pritiskom veh prisotnih pa je le popustil in pokazal del teh famoznih gat. Verjamem, da se je ob tem počutil izredno famozno! Letos se je ognil. Čeprav ga sumim, da jih je že preventivno vtaknil v žep. Kot sem rekla … ni tako zelo čudno, kajne?

Naše praznične dni je sicer zelo zaznamovala risanka, za katero sem prepričana, da starši še niste slišali: Ledeno kraljestvo. Z Ivo sva se ovijali v ogrinjala (kot Ana in Elsa) in cele dni nosili krone. Krono, na katero pozabiš, da jo imaš. In tako ti lastna hči, potem ko glasno oznaniš, da ne greš na konec sveta, ampak samo na wc, mimogrede navrže: »O, princeska gre kakat!« 

Tako … Za božič sva bili z dojenčico res večino večera sami. Smo pa zato na novoletni večer nepričakovano dobili partijo kolegov in cel žur. Žur, kjer smo plesali in peli Leeeet it gooooo, se igrali s punčkami, reševali nalogice in se nacejali z otroškim šampanjcem (Elsinim, seveda). Po polnoči pa sredi dnevne sobe še postavljali šotor iz dek in klinov, česar se je najbolj veselila prijateljica Neža, ki je sicer že ob devetih zvečer sanjala o postelji. Tako smo preživeli miren in lep prestop v novo leto. Le prijatelji so bili malce pod pritiskom, ker je Iva ves čas zahtevala od njih, da plešejo. Ker žurke brez plesa ni.

Aja, za novo let pa je le dobila najboljše darilo na svetu! Majhen jajc, ki ga postaviš v vodo in iz njega se čez tri dni izleže pingvinček. To neverjetno jajce nas je prisililo, da smo zgodaj vstajali in preverjali, če je živalca že zunaj. Hvala, pr’jatli! Je pa imelo status najboljšega darila samo do takrat, ko je Iva ugotovila, da se iz jajca dejansko ne bo izlegel živ pingvinček, temveč igračka. Na kar bi me mogoče moralo opozoriti že dejstvo, da jo je bilo ves čas strah, da se bo pingvin v vodi pokakal.

Če se bomo torej celo leto ovijali v ogrinjala – deko, s krono na glavi in se delali, da smo del muzikala …  Nam res ne bo težko.

Včasih sem si za silvestrsko noč kupila kakšno kul bleščečo majčko.

V študentskih letih smo prihod novega leta radi pričakali v kakšni tuji deželi. Kjer smo se imeli noro fajn. Ko smo se dva dni cijazili z avtobusi, kjer nas je nonstop tiščalo na wc. Ko smo prebivali v hotelih, kjer so imeli na vsakem voglu nastavljen strup za podgane – kar se nam je takrat zdelo neizmerno smešno. In ko smo zmrzovali sredi glavnega trga, kjer se moje nove bleščeče majčke ni videlo. Ali pa se drenjali v »najboljšem diskaču ever« (ki to ni bil), kjer je bila moja bleščeča majčka zelo kmalu bleščeče polita.

Noro fajn!!!

Ko sva se s Tomažem našla, se je tudi moje praznovanje novega leta iz norega žuranja prestavilo v mirno kočico s prijatelji. Vsaj mislila sem tako. V resnici so nam vsako leto stopile bleščice v glavo. Bleščice! Naj bo uradno, da se alkohola nismo dotaknili (ker te zapise bere tudi moja babi).

Prvo leto sva preživela s prijatelji iz Anglije. Angleži, ki so bili totalno navdušeni nad tem, da bodo končno lahko šli smučat. Čeprav nihče od njih ni znal smučati. In čeprav je bilo takrat prej pomladno kot zimsko vzdušje. Ampak smo vseeno šli. Smučat. V dežju! S celodnevno karto. Itak! Midva sva se po eni uri mokrote do gat, odločila, da imava dovolj surfanja. Angleži pa so se do zadnje minutke fijakali gor in dol in se lomili na smučišču. Na obrazu pa so imeli tako srečne izraze kot takrat, ko gledaš male luštne psičke. In tako so tudi izgledali. Le da so mali luštni psički veliko bolj stabilni.

Stalnica naših novoletnih druženj so bile karaoke. Vsako leto so postajale bolj izrazne in pogumne. Tako zelo pogumne, da se je bil kdo od nas ob prepevanju Jamesa Blunta – You’re beautiful – sposoben tako zelo vživeti v videospot, v katerem se James vrže v morje, da se je ta pogumnež zabrisal čez kavč. Skoraj nag – tako kot James.

Vsako leto smo postajali bolj domači drug z drugim. Nekaj zelo običajnega je bilo, je kdo od fantov… mislim, možatih moških… za dober tek razložil, kako super je delovala njegova prebava tisto jutro. V samih gatah.

Tekom let smo se malo umirili. Vsaj kar se tiče žuranja. Hodili smo v hribe, na bazen, se delali, da znamo drsati … Mentalno pa še nismo bili tam tam. Kar priča naš prijatelj pelikan Strešnik – govoreča škatla za čokolado. Strešnik je postal velik del nas, ob prihodu domov pa je dobil tudi prijateljico Strešnico. In nekaj filmčkov z glavno vlogo. In svoj fb profil. Popolnoma normalna scena za skoraj 30 letnike.

Prišlo je silvestrovo, ko sem bila prvič noseča, še čisto čisto na začetku. Tako na začetku, da še nisva upala povedati prijateljem. In tako me je tisto leto grozno, res grozno bolel zob in sem morala jemati antibiotike. In zato nisem mogla piti … soka. Seveda niso nasedli. Posebej zato, ker je Tomaž mislil, da se mu iztekajo zadnji prosti dnevi v življenju in da mora narediti še vse bedarije, preden postane resen in odgovoren oče. Tomaž je sicer najbolj odgovoren v družbi. On je tisti, ki vedno pazi na nas in na to, da kdo ne naredil kaj resnično bedastega. In ta Tomaž je na poti do bližnje dvorane, kjer so potekale prireditve, iz neznanega razloga splezal na drevo, se zvrnil na tla, strgal hlače do riti in se zelo pogumno odpravil naprej. Žuuuraaaat! Zelo kul se mu je zdelo tudi to, da je na srečelovu pokupil tristo petinšestdeset srečk. Med njimi tudi sedem praznih. Je pa res, da imamo doma še danes zavitih pet kap, tri brisače in nekaj nujnega za avto, za kar do danes še ne vemo točno, kaj sploh je. Nujnega!

Kakorkoli že… Nova trenirka že, bleščeča majčka pa ni pasala v kočico.

Letos bomo doma. Prijateljem bomo prizanesli in jim pustili malo miru. Mogoče bo še prišlo leto, ko se bomo spet skupaj tlačili v kočici in počeli prismodarije, mogoče ne. Vem pa, da bo Strešnik vedno tu, da nas spomni na tiste smešno bleščeče dni brez majčke z bleščicami.

Mogoče pa letos vseeno oblečem bleščečo majčko. Tako, ki se bo ujemala z bruhcem. Že komaj čakam. Da odpremo otroški šampanjec, pogledamo novoletno risanko, jemo čokoladne Božičke in skupaj zaspimo. Okoli osme ure zvečer.

Razen resen in odgovoren ati. Ta bo zaspal že deset do osmih.

Veliko bleščic želim tudi vam. Tistih ta najmanjših, a najbolj bleščičastih.

Cin, cin, cin…

Ste se v teh prazničnih dneh ozrli kaj proti Dobovcu? In zagledali nenavaden pojav: močen snop raznobarvnih lučk? To je naša hiša. Naša hiša, polna bleščic. Bleščice imamo po tleh, po mizi, po štedilniku, hrani, najbrž jih bomo tudi kakali. Je pa res, da od vseh, so najlepše na Tomaževem čelu.

December je tuuuuuu!

In ja, sem ena tistih, ki tiho posluša (in zavija z očmi), ko ljudje jamrajo, da je sredi poletja v trgovskem centru že postavljena smrečica. In sem ena od tistih, ki komaj čaka, da bo na radiu slišala kraguljčke. In ena od tistih, ki bi z največjim ponosom strpala družinske člane v grde božične puloverje (s Tomaževim namrgodenim čelom vred), jim nataknila bleščeče jelenje rogove, cel mesec izdelovala kičaste božične voščilnice – z veliko bleščicami, plesala in pela »Laaaaast christmaaaaass«.

In točno to tudi počnemo. Ker si VSI tega želimo. Mogoče si samo kdo na tihem želi, da ne bi imel bleščičastega čela in bleščičastega kakca.

To je tudi čas, ko si vsaj enkrat obljubim, da bo stanovanje čisto. Čisto v čisto vseh kotičkih. Tudi pod sedežno (o buh, kaj vse se najde pod sedežno). Predstavljam si, kako bomo družinsko, v soju svečk, sedli okoli smrečice in čutili toploto v srcu. Na pomitih in praznih tleh – brez leve noge, ki je nekoč pripadala barbiki, zapičene v eno ritnico.

Tako se vse tri punce lotimo pospravljanja. Vse tri zato, ker mora tamičkena štirimesečnica seveda aktivno sodelovati. Ker se sicer počuti izredno zapostavljeno. In ker točno takrat začuti neustavljivo željo po materini ljubezni: »tiški me ali pa se bom drla kot bleščičast ranjen jelen.«

Priznam, da sesanje in pomivanje tal z dojenčkom v rokah ni najlažja stvar na svetu, je pa precej pomirjujoče za moja ušesa. Še bolj pa za živce. Medtem pa Iva zelo pomaga tako, da se pridno in tiho igra s tistimi igračkami, ki sem jih zdrgnila in lepo zložila sekundo nazaj. Ali pa se ji po tleh polije kakav. Ali usujejo bleščice. Bleščice, zaradi katerih se atijevo čelo tako lepo praznično svetlika.

Na kar je najbrž ponosen tudi v službi. Sredi resnega in odgovornega dela.
Letos smo bile s puncami prvič povabljene na Dedka Mraza v Tomaževo službo. Da bo vse skupaj še bolj praznično in drugače, smo se v Ljubljano odpeljale z vlakom. Čisto same punce! In spet sem se počutila kot super ženska. Ker to zmorem čisto sama! In res je bilo precej praznično. Malo manj praznično je bilo samo takrat, ko je Ana sredi poti – tam nekje pri Kresnicah, napolnila pleničko. Previjanje pokakane riti na vlaku? Obkljukano! Srečanje z Dedkom Mrazom? Čarobno. Še posebej za Ano, ki je vse prespala.

Božični večer

Božični večer je bil zame že od nekdaj fajn. Ko sva bila mulca, sva se z bratom tradicionalno vsako leto skregala, kako bova okrasila smreko, vmešala še mami, rabila eno uro, da sva se pobotala in se potem imela spet rada. Ker Božiček gleda. Toplo družinsko ozračje kot se za božič spodobi.

Naša družina se vsako leto dobi pri babi na hribu. Babi že tri dni prej kuha, peče in se sekira, ker bo vsega premalo. Stric Samo pa se ves večer dere, da je čas, da odpremo darila. In se ne neha dreti. In nam ne preostane drugega, kot da se deremo z njim. Kar precej živcira babi, ki bi precej raje videla, da jemo.

Nato seveda odpiramo darilca in prepevamo Silvestrski poljub, kar precej živcira mojo mami. Zato jo zapojemo vsaj štiriindvajsetkrat. Vsako leto posnamem novo zgoščenko z božičnimi pesmimi in vsako leto nepojasnjeno izgine nekje sredi večera. Letos bom za vsak slučaj pripravila kar dve.

Ponavadi se odpravimo še k polnočnicam na Sv. Planino. Včasih peš, z baklami, včasih z avtom. Pred nekaj leti, ko sem bila še šofer začetnik, sem zaradi ledu obstala sredi hriba. Ob tem mi je uspelo tudi to, da mi je v situaciji pomagala moja babi. Babi, ki je sredi klanca rinila moj avto. In sestrična Sabina, ki je ravnokar prestala operacijo kolena. In je sredi klanca rinila moj avto – z berglami. Tako sem dobila svoj klanec »Ninin klanec« in prekrasno božično zgodbo, ki jo poslušam VSAKO leto!

Zadnja leta postaja tradicija tudi to, da s Tomažem na božični večer razglasiva prihod novega družinskega člana. Zgodilo se je že dvakrat. Tako gladko zmagava pri najboljšem darilu. Upam pa, da ljudje zdaj ne pričakujejo, da se bo to dogajalo vsak božič. Upam tudi, da bodo letos enako veseli velikega in bleščečega paketa, polnega wc papirja.

Tako je pri nas. Nikakor ne po regelcih, ni vse pospravljeno, nekateri pa ob prepevanju zelo fušajo… Ampak važno je, da smo skupaj. Želim si, da bi naši punci imeli lepe spomine na družinska druženja. In da bi vedeli, kako zelo ju imamo radi. Čisto vsi po vrsti.

In tudi, če se bomo zvečer posedli okoli smrečice s plastično nogo v ritnici. In tudi, če bo Ana poslinila vse bučke. In tudi, če bo Iva tečna, ker bo že utrujena in zaspana…
Bom vse tri tiškala in crkljala in lubčkala. Kot vsak dan. Le da bo tokrat to pred smrekico. Smrekico, katerih polovica poslinjenih bučk bo najbrž v skrivnih Ivinih kotičkih.

Naj bo lepo tudi vam.

Ko sem bila še majhna, me je takrat, ko sem zbolela, crkljala babica. Babi, ki mi je nosila čajčka, me silila jesti pržganko in me mazala s smrekovim mazilom. Čudežnim mazilom, ki pozdravi vse – angino, gripo, odrgnino, ureznino, drisko, glavobol ali menstruacijo. Po vsej verjetnosti tudi luknjo v avtu. Spomnim se, da je bil eno obdobje aktualen tudi kis. In čebula. Najbrž sem bila zato potem v izolaciji.

Na srečo sem se bolezni kar rada ognila. Me je pa položila v takšnih luštnih trenutkih, ki se jih naša družina še zdaj rada spominja. In me na njih večkrat opominja. Še posebej stric Samo. Moj Samo, ki ima sicer zelo rad otroke, malo manj pa otroške kakce. In bruhce. Zato mu je najbrž ostalo v prekrasnem spominu, ko sem mu nekoč pobruhala in podriskala cel avto. Po moji teoriji so bile krive tortice, ki sem jih jedla na obisku pri babici na morju. Prepričana sem, da so bile pokvarjene. Mami pa še danes ob tej zgodbi vsakič tiho pripomni, da mi jih mogoče ne bi bilo treba pojesti vseh 15.

Ni luštno, ko si bolan!

Kakorkoli že, ni preveč luštno, ko si bolan. Še posebej, če ti ob tem otroci skačejo po naročju in želijo, da se igraš. Da tekaš, se postavljaš na glavo, plešeš in se delaš, da si ponosen konj – oziroma zelo bled in »scagan« osel. In vse to seveda tudi delaš. Razen takrat, ko si res bolan. Takrat si zelo, zelo hvaležen, da imaš svojega zlatega moža, ki s temi hiperaktivnimi otroci odjaha stran od tvojega dometa (beri: dometa bruhca). Čeprav po kakšni uri že malo pogrešaš … Moža, ki bi ti kuhal čaj, te malo pobožal in ti govoril, kako si boga, boga.

Še manj luštno pa je, kadar ti zlobni majhni virusi (tisti, ne tako hudi) napadejo otroke. Srce se ti para, ko opazuješ te male glavice, ki morajo cel dan gledati risanke. In ves čas pošiljati starše po stvari, ki jih nujno, nujno potrebujejo. Vse v istem trenutku. »Mami, kakav bi; mami, bombone bi; mami,tisto igračko, ki je ostala v avtu, bi… «. In skakati po kavču kot da jim nič ni. Resnično se ti para srce.

Tako ubogi so, da jim obljubiš VSE, kar si želijo, kar so si kdajkoli želeli in kar še ne vedo, da si želijo.

Udarilo je …

Pri nas je udarilo prejšnji teden. Par dni pred družinskim praznovanjem. In tudi par dni pred mojim frizerjem, ki sem se ga veselila že en mesec. In ga nujno potrebovala. Ko si na porodniški, je obisk frizerja kot zmaga na Oskarjih.

Trebušna viroza je pokosila vse po vrsti. Iz hiše je grmelo in treskalo (in precej smrdelo). Kar naprej se je dogajalo, da se je kakšen od družinskih članov ekspresno dvignil iz omotice – kot surikata z izbuljenimi očmi, zaštartal proti najljubši destinaciji v tistih dneh – kopalnici, in bil boj s časom in svojimi črevi. Nekaterim ni uspelo. Včasih tudi zato, ker je bil na ciljni točki že kdo drug. Nekaj oblačil smo v tistih dneh raje kar zavrgli.

Le naša tamičkena je k sreči staknila samo manjši prehlad. Da smo lahko uporabili eno od tistih strašno kul zadev za dojenčke. Govorim o tisti strašanski napravi, ki jo dojenčku porineš v nos in izpihaš smrkelj ven. Strašno kul! Ni mi jasno, zakaj naši Ani to ni všeč? Ob tem mi je nekdo zatrdil, da gostega in veliko količinskega smrklja nikakor ne moreš potegniti v svoja usta. Ne bom nič izdajala kdo – samo namignila, da je poročen z menoj. In res imam iz dna srca rada svoje otroke. In njihovi kakci, bruhci, prdci in smrdci me prav nič ne motijo. Ampak njihov smrkelj pa res ni najbolj dobra stvar na svetu. »Kaj si aklih«, je rekel tisti, ki ga ne bom izdala.

Ker zelo radi delimo, smo bolezen razširili še na širšo družino. Da ja ni bilo živega človeka, ki bi bil sposoben popaziti na otroka, da bi lahko obiskala frizerja. Ki sem se ga veselila že en mesec! In nujno potrebovala.

A najpomembneje je, da smo do družinskega srečanja vsi ozdraveli. Kolikor toliko. Čeprav smo bili malo bledi. In čeprav smo nekateri imeli sračje gnezdo na glavi. In čeprav je nek zelo zelo lep otrok (zanikamo kakršnokoli vpletenost) med glavnim govorom moral kakat. In čeprav nimamo niti ene fotke, na kateri bi bili vsi. Ker so ljudje kar naprej nekam bledolično letali.

Pa smo se imeli vseeno lepo. Pa še mičkeno manj smo zapravili za hrano.

Smo se pa precej mazali s smrekovim mazilom.

PANIKA

V naši hiši je obsedeno stanje,

doktor pravi: »Iva ima vročino, svetujem mirovanje!«

In zdaj ati panično teka s termometrom naokrog,

mami stiska Ivo k sebi »ubogi, moj otrok!«

Mama kuha na litre kurje juhce in žalostno ihti,

ata potrto v svojem stolu molči in se mičkeno solzi.

Babice in tete na prvo pomoč hitijo,

Ivo zaskrbljeno k sebi tiščijo.

Iva pa (malo bolj vroča kot ponavadi) zadovoljno na udobnem kavču poseda

in cel dan najljubše risanke gleda.

Nikoli se nisem preveč obremenjevala s svojim videzom. Malo zaradi vzgoje, malo pa zaradi prijaznih prijateljev, ki so me prijazno pripravljali na življenje. Moj najboljši kolega mi je nekoč, ko sem jedla jabolko, dejal, da izgledam kot semafor: rdeči štrenasti lasje, rumeni zobje in zelena »japka«. V resnici vem, da me je imel neznansko rad, zato mu tudi nisem preveč zamerila. Tako je samo par dni hodil naokoli v modricah.

Malo krize sem doživela v petem razredu. Ravno na pragu pubertete, sem si namreč zlomila prekrasni manekenski nos (ja, manekenski!). Zdaj imam na mestu, kjer je prej kraljeval prefinjen in občudovanja vreden nos, prefinjeno kumaro. Pa sem se tudi s tem naučila živeti. In se fotografirati s pravilnega profila (Helena Blagne – totalno te razumem!). In tudi tokrat me je kolega prijazno potolažil. »Nina, v življenju se ti bo zgodilo še veliko, veliko hujšega kot je pa ta velik, ogromen, gromozanski nos sredi tvoje majhne glave.« Po tem sem se počutila veliko, veliko bolje.

Definira me tudi malce obarvan sprednji zob. Sprednji, itak. Zob, ki sem ga nekoč že skoraj dala prebarvati. Pa me je prijazna zobozdravnica prepričala, da sem zaradi tega prekrasnega zoba nekaj posebnega in da njej so prav takšni zobje najbolj všeč. Pa sem ga pustila. In se naučila fotografirati z zaprtimi usti. Razen kadar pozabim.

Rada se »naflosam« po obrazu. V bistvu se moram. Drugače ljudje mislijo, da sem bolna. Vedno! Na faksu sva s kolegico to sicer vzeli malo preveč zares in sva včasih hodili žurat s ful hudim zasenčenim makeupom. To pomeni, da sva izgledali kot dimnikarji. Ali kot da naju je nekdo spekel na učko.
S svojim telesom pa se nisem preveč obremenjevala. Razen kakšen dan, ko sem zvečer spustila pico ali špagete in šla teč. A me je kmalu minilo. Predvsem zato, ker mi nihče ni verjel, da sem tekla. Zakaj bi tekla, če se ne morem pohvaliti, halo? Je pa vseeno res, da gre z leti nekako takole:

• Ni celulita … ni celulita … ni celulita … Baaaaam: rit postane makadam cesta s pomarančnim prelivom.
• Ni sivih las … ni sivih las … ni sivih las … Baaaaaam: babi.
• Ni odvečne maščobe … ni dodatnih ki l… ni špehca … Baaaaaam: buhtelj.

Po prvem porodu sem jo dobro odnesla. Čeprav mi je kolega, ki je gledal naše poporodne fotke dejal, da so zelo lepe … če bi čez moj obraz nalepili smajlita. Tudi tokrat sem mu prizanesla. Ker sem bila prešibka, da mu ne bi. Sicer pa sem bila dejansko ena tistih, ki jih sovražiš, ker se skoraj ne vidi, da so rodile. Razen, da je Iva moji prefinjeni kumari kmalu dodala prefinjene podočnjake, na katere bi bil Kreslin grozno ponosen. In da mi je zaradi nje izpadlo precej las. Toliko, da je, ko sem se umila, počesala in jih pometla na kupček, izgledalo kot da imamo novega manjšega psa. Zelo kosmatega.

Tako sem seveda tudi pri drugi nosečnosti važno pričakovala, da bo trebuh čudežno izginil. In da bom spet lahko pomilujoče gledala tiste, ki se bodo še vedno kotalile naokoli ter ob tem uporabljala fraze kot so »Saj bo, saj veš… 9 mesecev gor, 9 mesecev dol«. No, tokrat se z njimi kotalim tudi jaz.

Presrečna sem bila, ko me je znanec, po tem, ko sem že rodila, vprašal, kdaj imam rok. In ko mi je kolegica ob obisku dejala, da zdaj sem pa res zelo materinska. Taka luštna – okrogla. Kot čisto prave mamice. In da mi tašča res dobro kuha (kar je sicer zelo zelo res!). In ko mi je Iva isti dan povedala, da se je tako luštno tiškat z mano, ker sem taka mehka. Presrečna!

Pa se raje ne bom preveč pritoževala. Prejšnji teden sem ob devetih zvečer, s čokolado v eni roki in čipsom v drugi, jamrala, da res ne vem, zakaj mi trebuha ne posrka not. Ni mi jasno! Ob tem sem Tomažu ponavljala zaobljube, ki mi jih je dal: v dobrem in slabem, v suhem in debelem! Da jih ja ne bo pozabil.

Pa so mi višje sile kmalu poslale odgovor v obliki trebušne viroze. Zelo na hitro je WC pogoltnil moj trebuh. Ki je v naslednjih dneh še hitreje prišel nazaj. Ni bilo nič luštno. In zdaj sem raje tiho. Z nutelo v roki.

In tako bom še malo počakala na čudež. Pa saj ni tako slabo, če človek izgleda materinsko. Moj krasni mož je prisegel, da me bo imel rad, tudi če bom mehka in udobna (naj ga še enkrat spomnim!).

Pa še Iva se rada tiška pri meni. Na mehkem in udobnem. Kako bi bilo to lahko slabo? To je ja prekrasno! Čudovito!

Sem čisto prava mamica – z obarvanim zobom, krivim nosom, mehka in udobna.

…

Se grem malo potolažit s pecivom,  ki ga je zlata tašča spekla pred pol ure.

Fino fajn je, ko lahko otroka začnete vlačiti na daljše sprehode. Če si želi, ali pa ne. Naju z bratom so celo otroštvo flancali, da gremo samo na nizek hribček. Pol urce lahkega sprehoda. Ki se je spremenil v celodnevno turo. Včasih tudi plezanje po skalah. In potem sva jim s teženjem pridno grenila ta kratko lahek sprehod. In da najini otroci slučajno ne bodo prikrajšani za takšne lepe spomine, zdaj midva isto počneva njim.

Kako je torej na sprehodu z malo večjim mulcem in dojenčkom v vozičku?

Predpriprave:

• Preden se resnično obujete in zavijete v pet plasti kot čebule (ker je zunaj samo 15 stopinj plusa!), vsaj petkrat podojite dojenčka. In potem na vratih še enkrat. Za vsak slučaj. Da bo potem pridno pančkal tri ure.
• Dobro naštudirajte, kje se na vaši poti nahajajo animacijska središča: igrala, kravice, ribnik … kup listja, v katerem se bo mulc (in vi) z veseljem povaljal. Ati pa bo stal ob strani in si mrmral nekaj o klopih.
  Odlično je, če mulce kaj podobnega čaka tudi na cilju. Mogoče (malo verjetno) boste lahko v tem primeru lahko v miru spili čaj in uživali na sončku. A bodimo realni. V resnici boste mame dojile dojenčka, ki ni pridno pančkal tri ure.
• Nujna oprema so tabletke za moč in pogum, ki so neverjetno podobne žele bombonom, ki jih otrok sicer je vsak dan … mislim, enkrat na teden.
• Vso opremo pripravite že zvečer. Vseh tistih pet nahrbtnikov, ki jih za dvourni pohod nujno potrebujete. Zvečer zato, da se boste odpravili res zgodaj. Že ob enih popoldne.

Med sprehodom:

• Sprostite se. Nikar ne mislite na to, da bo ljubek otrok v
  vozičku odprl ljubke oči in spustil ne tako zelo ljubko sireno. Ali kakec. Najraje na precej civiliziranih krajih, kjer ne občutite velike želje po tem, da bi ponosno razkazovali svojo dojko. Ali kakec.
  A bodite sproščeni. In ne mislite na to, da bo večji mulc vsak čas izjavil: »Nosi me!«. Najraje daleč od civilizacije. Kjer ni avtobusov.
  Lahko pa se zgodi vse naenkrat.
  A sprostite se.
• Zdaj imate ves čas na svetu za zelo konstruktivne debate. »Kaj vse je zeleno? Kakšne barve so listki? Kako ati smrči? Ko bomo šli na pokopališče, se ne bom kopala.«
  Mogoče boste ugotovili, da ima vaš otrok zelo zanimive načrte za prihodnost: »Ko bom velika, bom železnica«.
• Nabirajte zaklade. Prelepe listke, storže in palice. Dobro, da imate s seboj tudi voziček, kamor lahko vse nabašete (in vseh pet nahrbtnikov). Drva za zimo bodo tako priskrbljena.
  Pazite pa na »posebne« zaklade. Včasih se izkaže, da je bil tisti prelep in neskončno zanimiv kamenček, ki ga je mulc podtaknil pod voziček, vi pa ste ga le ošinili s pogledom in spodbudno pritrjevali, da je res prelep – posušen bel pasji kakec.
• Ko smo že pri kamenčkih. Bodite srečni in ponosni, kako vaša mala brihta najde prav vsak zanimiv kamen. Čisto vsak! In zanimivo vejico. In listek. In najmanjšo pikico nečesa nedoločljivega.
  In ko boste s ceste odstranjevati čisto vsako glisto, da je ja ne bi povozil avto, bodite ponosni na mulca, kako sočuten je. Čisto. Vsako. Glisto! (Prijazen nasvet: mogoče dan po dežju raje ostanite doma).

Na cilju:

Mogoče pohod z mulci ni tako zelo sproščen kot nekoč, ko ste v hribe, parke ali na sprehod po mestu vlekli samo sebe in svoje kile. Ampak nikoli niste bili tako zelo ponosni nase, kot ste na cilju ponosni na svojega mulca, ker mu je uspelo! Ker so njegove male nogice prehodile taaaa aaaaaa aaa aaaakooo oooooo ooooo neskončno dolgo pot. Tudi, če vam zlobni jeziki jezikajo, da pot od Pirana do Portoroža res ni transverzala leta.

Vaš otrok je car! Z glistami v nahrbtniku. In željo, da bo nekoč železnica.

Jaaaaaaaaaaa aaaaaaaaaaaaaaaa aaaaaaaaaaaaaaaaaaa aaaaaaaaaaaaaaa aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Noč čarovnic je ja zakon! Kako zelo luštno se lahko imaš s svojim mulcem, učenci in prijatelji na ta skrivnostno strašljivi večer!

Sama se ga začnem veseliti že tja proti koncu poletja. Skrbno in zlovešče načrtujem, kako bom prestrašila učence v šoli. Preden me kam prijavite ali mi podtaknete prisluškovalno napravo, naj razložim: Oblečem se v coprnico, pretiravam z malce nagravžnim coprniškim smehom, jih začaram v žabe in zajce in preberem strašno čarovniško buklo. In potem učenci tej strašni vešči prisežejo, da bodo pridno brali knjige (ker je tudi čarovniškim tršicam branje ena od najpomembnejših stvari na svetu!).

Z Ivo pa izdelujeva strahce in rezljava buče. No, midve si zamisliva grozljivo in straaaašno bučo, Tomaž pa jo nato mora izrezati. Včasih si ob tem nekaj mrmra v brk, čeprav ne razumem, kaj je tako težkega na tem, da iz debele buče izrezljaš čarovniško hišo, muco, ki gleda v luno in postavnega vampirja s skodranimi lasmi.

Pa večer s prijatelji!

Treba je pripraviti grozljive igre, dekoracijo in najbolj pomembno: razmisliti v kakšne grozne maske se bomo našemili! Ker odločitev med okostnjakom, vampirjem in čarovnico resnično zahteva veliko premisleka in organizacije.

Lahko bi trdila, da je Tomaž prav tako zelo entuziastičen okoli tega. Čeprav to precej skriva. In čeprav mi vsako leto že kakšen mesec prej namiguje, da bo mogoče moral ravno tisti dan ostati dlje v službi. Zaradi tega je precej potrt. A k sreči se navadno uredi. Prijazni šefi mu prijazno dovolijo, da preživi čas s svojo prijazno soprogo. Potem sicer ne deluje več tako zelo entuziastično kot prej, a najbrž samo ne zna pokazati pravega veselja. In tudi, ko ga pacam po obrazu in napravljam v super frajerskega vampirja, si včasih nekaj nerazumljivega mrmra v brk. Predvidevam, da je navdušen nad mojimi spretnostmi ličenja.

Letos pa bo najbrž žalosten, ker zaradi dojenčice ne bomo ponočevali in strašili po lokalnem diskaču. Pa ravno letos, ko že sedaj ve, da mu ne bo treba delati na tisti večer.

Prejšnje leto je bilo eno boljših!

Bili smo resnično kul in med mladimi petnajstletniki našemljeni samo mi – tridesetletniki. Edini tridesetletniki, ki so se sploh pojavili v disku. Kako kul je to?!? Zelo kul je bilo tudi takrat, ko nas je varnostnik spustil naprej pred gručo (mladih) ljudi, ker je že na daleč ugotovil, da nam ne bo treba pregledovat osebnih izkaznic. Zelo kul! In najbrž si je točno to tudi Tomaž mrmral v brk.

Zvečer bomo torej doma.

In vem, da je razočaran, saj je že parkrat omenil, da je res hecno, kako mu ravno letos ne grozi služba ob tem dnevu. In ob tem si ni prav nič mrmral v brk. Lahko bi trdila, da se je celo malce nasmihal.

A brez skrbi! Komaj čakam, da ga presenetim in pokažem kostume družine čarovnikov, v katere se bomo Jelenčki našemili. Stavim, da bo skakal do stropa od navdušenja.

Zvečer pa si bova vseeno vzela čas zase. In za tiste starše, ki vas čaka podobna usoda (ubogi, ubogi mi!), sem pripravila kratek seznam najbolj strašnih filmov, ki si jih lahko ogledate v čarovniški noči.

TOP NAJSTRAŠNEJŠIH, NAJGROZLIVEJŠIH IN SRHLJIVIH GROZLJIVK ZA STARŠE

• Krik v trgovini.
• Krik v knjižnici.

(Obstaja še več delov Krikov – najpogosteje na javnih krajih)

• Srhljiva noč pleničke, ki je prepustila
• Groza ob izginuli dudi
• Nema tišina (podnaslov: Ne vem, kaj se ta trenutek dogaja v otroški sobi)
• Skrivnost potrganih rož ali pobesneli sosed
• Zelena pošast na beli majici
• Kamikaza na poganjalčku
• Pozabljena previjalna torba
• Demonski smrad v šolski torbi
• Mrtev pralni stroj
• Plenice izginile iz prodaje

Dragi starši … pomirite se! Saj veste, da se le hecam.

Omenjeni filmi v resnici ne obstajajo. Ker so:

1. Preveč resnični.
2. Ker ste starši in nimate časa gledati grozljivk … ali kakršnihkoli drugih filmov.
3. Tudi, če bi dejansko imeli večer zase, bi zaspali pri uvodni špici.

Lahko pa se danes vseeno malo pohecate in si na obraz narišete vsaj mičkenega pajka! Pa z mulcem preberite kakšno strašno čarovniško knjigo (govori čarovniška tršica). Priporočam Donaldsonovo: Bi se gnetli na tej metli? Ali Roald Dahlovo: Čarovnice. Ali zmešajte kak strašen čarovniški urok. Recimo … začarajte atkote v žabe. Prepričana sem, da bodo svojim ljubim otročkom želeli pričarati skrivnosten večer, zato se bodo z veseljem potrudili in skakali po sobi.

Tudi mi bomo čarali in čarali. In vsi člani družine se tega neznansko veselimo. Prav vsi!

Škoda le, da tastaredva ne moreva zvečer u lajf! Tomaž bo razočaran!

Še dobro, da bodo kmalu maškare!

Ker smo dobili novega otroka, je bilo nujno treba dobiti še nov (star) avto. Baje je to nenapisano pravilo, ki ga pozna vsak moški in ga moramo ženske brez ugovarjanja razumeti in podpreti.

Naj samo že nekaj izbere, da bo mir …

Priznam, da nisem bila najbolj vzorna žena in me ni zadela kap od navdušenja ob vseh 354 super kul avtih, ki jih je Tomaž našel na spletu. Verjamem pa, da je vseeno čutil mojo podporo in ljubezen ob besedah, da naj samo že nekaj izbere, da bo mir.

Kakorkoli, prišel je dan, ko smo se morali odpeljati po ta super kul, nujno potreben avto. In jaz sem seveda morala biti prisotna in biti del tega neverjetnega dogodka… Predvsem zato, ker so me potrebovali za podpis papirjev.

Svečana predaja se je zgodila v Kranju. Vem, da vam zdi blizu. Tudi meni se je. Nekoč. Ko sem se še sama usedla v avto, nabila muziko in se delala, da nastopam v šovu Slovenija ima talent – finalna oddaja, itak! Včasih se mi tudi Pariz ni zdel daleč. Do tam sem imela že čisto pravi samostojni koncert. Moj sopotnik – bratranec Lovro – ob tem ni bil najbolj srečen. Tokrat pa se nisem v avto usedla sama. Našo enomesečno Ano je prvič čakala taaaaaaako dooooolga vožnja. Vožnja na drugi konec sveta.

Zvečer sem pripravila prtljago, ki smo jo punce nujno potrebovale s seboj (približno 5 kufrov). In ponoči zaradi vznemirjenja in pričakovanja zelo slabo spala.

Še dobro, da smo se zbudile že ob sedmih zjutraj, da smo bile do enih že skoraj pripravljene na odhod, tako kot smo se dogovorili in ob dveh dejansko šle. In bilo je neverjetno. Ana in Iva sta spali kot dva mala luštna knedeljčka. Moj glasbeni performance je bil sicer mnogo mnogo tišji kot včasih, a skoraj tako sproščujoč.

Kupili smo avto. Punci sta spali.

Tokrat sem bila vzorna žena in sem navdušeno hvalila avto in Tomaža. Punci sta spali.

Tomaž se je domov odpeljal z našim starim avtom, jaz pa kot kraljica v novem. Punci sta spali.

Ko smo bili že skoraj, skoraj na cilju, jaz pa v najpomembnejšem trenutku svoje pevske kariere – solo visoki C in ko sem ravno dosegla bučen aplavz in sijala v lepoti … je dete ugotovilo, da je lačno. Zelo lačno! Zelo naglas! Bolj glasno kot visoki C. Punci nista več spali.Moja lepota pa je sijala samo še v -“švicu”.

Punca ima talent!

Po parih minutah čiste arije (punca ima talent!), smo stvar rešili v restavraciji hitre prehrane – zelo zelo »zdrave” za doječo mater in otroke. In ko smo vsi štirje (precej prepoteni in z eno dojko na svobodi) sedeli in grizljali pomfri, so si okoli nas sveži, mladi in neprepoteni ljudje najbrž mislili »Kako lahko otroka pripeljejo sem? Pa še dojenčka!«.

Ampak mi smo bili totalno kul. Z novim avtom.

Novim avtom, katerega prepis bi z notarskim potrdilom lahko opravil tudi Tomaž sam (res škoda, da v družini nimamo notarja… razen moje mami!!!)

Totalno kul, čeprav me je Iva nazaj grede prosila, če lahko neham pet, ker sem smešna.