Če res ni nujno, punci ne vlačiva po trgovinah. Nekako se kar strinjam, da tiste luči in vrvež po nakupovalnih centrih niso nekaj, kar bi si naša mala dojenčica želela. Nakupe opravi kar Tomaž.
In sproti nabavi še nujno potrebne stvari:
– reflektor – ki je že eno leto na vrhnji polici omare.
– blazino za stol – samo za en stol! Blazino, za katero sicer on trdi, da je odcejalnik za kozarce (uporabljamo pa pomivalni stroj).
– tisoč in en šrauf, ki se izvrstno zmeša z ostalimi šraufi v predalu, kjer je vse.
– sokovnik, ker smo ga nujno potrebovali, ko sem prvič zanosila. Uporabili smo ga trikrat.
– nekaj nepojasnjenih stvari za avto. Veliko takšnih stvari za avto. Ki jih dejansko imam potem v svojem avtu, ampak ne vem, kaj so.
– in na tisoče nogavic in gat. Na tisoče!
– in še kaj. In še precej kaj!
Če bog ne daj, zmanjka čokolade …
Pa je res nuja… če, bog ne daj, zmanjka čokolade … potem pa se tudi punce spodstopimo in samozavestno zakorakamo proti trgovini. No ja, korakamo samo dve. In od tega je samo ena samozavestna. Druga pa upa, da opravi, kar se mora in to čim hitreje. Če je le možno brez posebnih dogodkov.
A brez posebnih dogodkov pri nas ne gre. Z Ivo imava precej lepe spomine na najina prva nakupovanja. Tako lepe, da že zdaj držim pesti, da jih bo nekoč tudi sama doživela s svojimi otroki. Zelo, zelo držim pesti!
Ko je bila še mali malček, sem jo v trgovini vtaknila v nakupovalni voziček, kjer je zelo uživala. Prijazno se je smejala, se dobrikala, prepevala in vriskala. Tak lušten mali srečko. Če se je začela dolgočasiti, sem »zabubububububula« proti njej, pa se je spet neskončno zabavala. Jaz pa sem med »abububububu« malo občudovala svojega prelepega, srečnega otroka, malo pa metala stvari v voziček.
In ko je le za trenutek zavohala, da nisem čisto zbrana, je ta ljuba, srečna deklica zgrabila mojo majico in mi jo z modrcem vred potegnila do popka. Zelo ljubek in srečen je bil tudi gospod, ki je nakupoval nasproti nas.
Kdo ali kaj je to? Na vseh štirih kleči, rit v zrak moli, v trgovini – polni ljudi. Vse se ji skrivaj smeji.
V istem tednu je v isti trgovini, moja draga ljuba hči zabrisala igračko, brez katere ji živeti ni, globoko pod police. Ni mi preostalo drugega, kot da se uležem na tla in se po vojaško splazim pod stalažo. Izpod polic je tako kukala samo moja rit. Imam občutek, da se ji je dogodek zdel precej zabaven, saj je bila videti tako srečna in luštna. Tako kot mladi prodajalec, ki se je zelo trudil ostati resen. Malo manj srečna in luštna sem bila jaz.
Nekaj časa sem se izogibala tiste trgovine. In kot sem že povedala … držim pesti.
Odkar smo tri, so stvari postale še bolj luštne.
Čeprav z Ivo natančno izračunava, kdaj moramo po fasungo, da bo Ana takrat spala, se to nikoli ne zgodi. Nasprotno. Naša mala dojenčica si sredi nakupovanja želi objemov in toplega naročja mamice. Tako po trgovini potiskam voziček, v katerem je lupinica. Prazna lupinica.
Ana je namreč zelo srečna v naročju, ker sicer javno – ne preveč srečno protestira. Še dobro, da imam voziček, da lahko v njem vozim lupinico. Iva se medtem s čisto svojim vozičkom igra moto GP po trgovini.
Tako jaz s praznim vozičkom in Ano v naročju tekam za njo in skrbim, da zvozi vse ovinke. Pa mečem stvari v njen voziček. Ker v mojem je pač lupinica. Res dobro, da imam ta voziček.
Naš šoping traja pet minut in pol
Naš šoping traja pet minut in pol. Kupimo pa stvari, ki jih ne potrebujemo tako zelo. Prejšnji teden sem na blagajno polagala vse drugo kot riž, po katerega sem dejansko prišla. Z eno malo vreščačko v rokah in ta drugo vozičkarko kamikazo na drugi strani.
Prodajalki sem se malo kislo nasmehnila: »ja, tole je kar izziv«, in ta prijazna gospa … raje kar angel … mi je v tistem trenutku izrekla zlate besede: »ampak vam gre zelo dobro.«
Gospa ne ve, kakšno srečo je imela, da je nisem objela in pocmokala. In zaradi nje zapustila trgovino zelo prepotena, a tudi zelo samozavestna. Totalno kul!
Šoping pa vseeno raje prepuščamo atiju. Ker je res luštno, ko nam prinese kakšne nove stvari, ki jih nujno potrebujemo. Četudi ne vemo, kaj so.
Me tri pa se raje doma igramo trgovino.
Tristo petinšestdesetkrat na dan.


Iva spi zelo mirno … za gimnastičarko. Akrobatko, ki čez dan nujno rabi pomoč pri sezuvanju čevljev, v spanju pa brez problema izvede dvojni preval z iztegnjeno nogo na moji arkadi.
In dragi starši, še ena pesmica za lahko noč:
Tekom let smo se malo umirili. Vsaj kar se tiče žuranja. Hodili smo v hribe, na bazen, se delali, da znamo drsati … Mentalno pa še nismo bili tam tam. Kar priča naš prijatelj pelikan Strešnik – govoreča škatla za čokolado. Strešnik je postal velik del nas, ob prihodu domov pa je dobil tudi prijateljico Strešnico. In nekaj filmčkov z glavno vlogo. In svoj fb profil. Popolnoma normalna scena za skoraj 30 letnike.
Božični večer

Preden se resnično obujete in zavijete v pet plasti kot čebule (ker je zunaj samo 15 stopinj plusa!), vsaj petkrat podojite dojenčka. In potem na vratih še enkrat. Za vsak slučaj. Da bo potem pridno pančkal tri ure.
Sprostite se. Nikar ne mislite na to, da bo ljubek otrok v
Na cilju:
Sama se ga začnem veseliti že tja proti koncu poletja. Skrbno in zlovešče načrtujem, kako bom prestrašila učence v šoli. Preden me kam prijavite ali mi podtaknete prisluškovalno napravo, naj razložim: Oblečem se v coprnico, pretiravam z malce nagravžnim coprniškim smehom, jih začaram v žabe in zajce in preberem strašno čarovniško buklo. In potem učenci tej strašni vešči prisežejo, da bodo pridno brali knjige (ker je tudi čarovniškim tršicam branje ena od najpomembnejših stvari na svetu!).
Lahko bi trdila, da je Tomaž prav tako zelo entuziastičen okoli tega. Čeprav to precej skriva. In čeprav mi vsako leto že kakšen mesec prej namiguje, da bo mogoče moral ravno tisti dan ostati dlje v službi. Zaradi tega je precej potrt. A k sreči se navadno uredi. Prijazni šefi mu prijazno dovolijo, da preživi čas s svojo prijazno soprogo. Potem sicer ne deluje več tako zelo entuziastično kot prej, a najbrž samo ne zna pokazati pravega veselja. In tudi, ko ga pacam po obrazu in napravljam v super frajerskega vampirja, si včasih nekaj nerazumljivega mrmra v brk. Predvidevam, da je navdušen nad mojimi spretnostmi ličenja.
Bili smo resnično kul in med mladimi petnajstletniki našemljeni samo mi – tridesetletniki. Edini tridesetletniki, ki so se sploh pojavili v disku. Kako kul je to?!? Zelo kul je bilo tudi takrat, ko nas je varnostnik spustil naprej pred gručo (mladih) ljudi, ker je že na daleč ugotovil, da nam ne bo treba pregledovat osebnih izkaznic. Zelo kul! In najbrž si je točno to tudi Tomaž mrmral v brk.
Tudi mi bomo čarali in čarali. In vsi člani družine se tega neznansko veselimo. Prav vsi!
Seveda je družina na prvem mestu, ampak resno sva se bala, da bodo ljubi kolegi brez naju popolnoma izgubljeni. Le kako se bodo znašli v tem divjem, norem svetu?