Ninarije

Ko je bila Iva še nekje daleč med načrti za prihodnost, je bilo najino življenje malo drugačno …

Veliko sva potovala, se družila s prijatelji, žurala do jutra, včasih sva se cele nedelje crkljala in poležavala. Zvečer sva šla spat in neprekinjeno spala kakih 7, 8 ur, nisva se zbujala vsake pol ure, da bi si malo prepevala. Pot v spalnico ni vodila mimo predmetov, nastavljenih kot na minskem polju. V postelji sva spala mirno drug ob drugem. Nihče ni sredi noči vzel zaleta zato, da bi se z glavo zaletel v najini glavi, se ti usedel na nos ali pa ti v usta porinil nogo.

Čez dan sva se pogovarjala o svetovno pomembnih stvareh –  na najinem seznamu vsekakor ni bilo kovanje strategij uspavanja otroka, ki ne delujejo.

V trgovino sva se odpravila brez izdelanega potovalnega plana in še dodatnega evakuacijskega načrta v primeru nepričakovanega dogodka, kot je npr. glasna sirena ali nenavaden smrad iz vozička.

Večino časa se nisva počutila kot drevo na katerega nekdo ves čas poskuša splezati.

Nihče naju ni grizljal, plezal po glavi ter se nama pri tem drl v uho.

Zjutraj sva si vedno umila zobe pred 12. uro, se oblekla v čista, nepopackana oblačila, se celo malo namazala in počesala (vsaj eden od naju – tisti, ki dejansko ima lase).

Na WC sva šla v miru, s telefonom, časopisom ali celo knjigo. In najpomembneje – ob tem naju ni nihče gledal.

Ko sva jedla katerikoli obrok, zraven nisva potrebovala sto in enega animacijskega pripomočka, ki bi si ga ob tem metala v glavo. Po drugi strani pa, ko sva jedla piškote, nihče ni tvegal življenja, da bi se dokopal do njih.

Knjigo, ki nama je bila všeč, sva navadno prebrala enkrat ali dvakrat in ne približno tisočkrat na uro. Prepevala sva si vse vrste pesmi – en in edini škratek Memo ni bila ena izmed njih.

Dnevna soba ni spominjala na precej založeno igralnico v vrtcu.

Sploh nisva opazila, da nama škripajo tla in da imava najglasnejša vrata na svetu.

Opazovanje krav ni bil najpomembnejši dogodek dneva.

Po tleh se nisva flosala, mirno in udobno sva sedela na kavču in si od začetka do konca pogledala film.

Ampak pred Ivo …

… se nama niti sanjalo ni, da na svetu obstaja tako čudovita stvar, s tako lepimi nogicami in rokicami in lički in očmi in noskom … popolna! Nisva vedela, da je najlepši občutek dati svojemu otročku poljubček na mehka lička. In kako lepo je, ko te objame, stisne, poboža, te prime za prst, čeprav te isti trenutek še malo ugrizne.

Nihče nama ni povedal, da bova včasih opazovala spečo Ivo v svoji posteljici (čeprav so ti trenutki zelo redki) in si na tihem želela, da bi se zbudila, da bi jo lahko dala bližje k sebi.

Nisva poznala občutka, kako ponosen si, ko ugotoviš, da je tvoja dojenčica najbolj pametna dojenčica na svetu, ko spremljaš njen napredek in kako z vzdignjeno glavo hodiš po svetu zato, ker si je uspela v usta zatlačiti banano.

Nikoli si nisva predstavljala, da bova malo zajokala od ponosa, ko se ji bo uspelo prevaliti s hrbta na trebuh.

Pred Ivo še nisva poznala najlepše glasbe na svetu – njenega smeha in nisva vedela, kako bova pokala od sreče, kadar bo srečna ona.

Preden se je Iva rodila, nisva imela pojma, kako zelo, močno in brezpogojno jo bova imela rada. S svojimi poljubčki, smehom, živahnostjo in ljubeznijo nama je podarila najlepše trenutke v življenju.

Nina Jelen

VIDEO: Zasavski otroci za pravičnejši svet

Odprli smo novo rubriko. Čisto navadno rubriko, v kateri piše čisto navadna punca, ki ima čisto navadne težave in čisto navadno življenje. A vse navadno opiše na sila zabaven način, ki se prikupi še najzahtevnejšem bralcu. Ninarije.

_________________

Sem Nina. Čisto navadna punca. Ja, punca in ne gospa! Sicer stara že 33 let, a se imam še vedno za mladenko. Čeprav se mi je že nekaj časa nazaj zgodilo, da sem imela študentko na praksi. Zelo luštna punca. Pa sem se považila pred njo, da sem tudi jaz čez vikend zažurala s puncami – kot prava študentka. Ta prijazna in lušna punca, pa vpraša: “Aja? Kam pa zahajate, vi- ta starejši?” Po mojem si ni prav zares želela narediti prakse pri meni …

Čisto navadna punca, torej. Vedno nekje v zlati sredini: povprečne postave in videza (prava lepota, a z malce krivim nosom in velikimi stopali); delovna, ampak mi gre tudi lenarjenje in spanje zelo zelo dobro od rok; rada tečem in plavam, a se nekako ne spomnim, kdaj sem nazadnje to počela; rada imam svoje delo, a s prav enako (ali še malo večjo) vnemo čakam na počitnice; obožujem karaoke, vendar ne vem, zakaj me prijatelji še niso prijavili na Slovenija ima talent; videla sem precej sveta, a ga je še tooooooliko za raziskat; trudim se, da bi jedla zdravo (včasih si tudi kaj izmislim), a kaj ko mi pica prinaša srečo in zadovoljstvo v življenju. Rada imam glasbo, koncerte, knjige, prijatelje, rada pišem …

Pač dolgočasno povprečje. Imam pa nadpovprečno postavnega, lepega in krasnega moža Tomaža (ki bo najbrž prebral ta zapis) in dve luštni mali škratki – Ivo in Ano. Prva je stara tri leta in je v fazi »zakaj, zakaj, zakaj, zakaj…«, jaz pa ob tem intenzivno razmišljam, da bi vpisala še en faks, da ji bom znala odgovoriti. Druga pa je ravnokar prikukala na svet.

Najini punci sta seveda kopija njunega atija. Kar mi je načeloma všeč, saj je atko res prekrasen in čudovit (in bo najbrž res prebral ta zapis). Edino, kar sem si želela, da bi podedovale po meni, so moji lasje. Tomaž ima namreč redke, a zato izredno tanke lase in vse kaže, da dekleti ne bosta naredili kariere kot modeli za pričeske. Vse po atiju – s karakterjem vred (ki je seveda čudovit in krasen). Sem pa – po temeljitih raziskavah – ugotovila, da ima Ana vseeno vsaj mičken delček mene. Kadar jo zjutraj pretihotapim v najino posteljo (ki že nekaj časa ni več samo najina) in se mi ugnezdi v kotiček med ramo in brado … tja, nekam pod vrat; in če čisto, čisto tiho poslušam njeno dihanje, prisežem, da slišim, kako ji narahlo piska nos! Tako kot mamici. In na to sem izredno ponosna. J

Kadar nisem na porodniški in ne strašim po vasi, se kdaj tudi malo uredim, našminkam in grem v službo. Sem učiteljica razrednega pouka in učim na majhni podružnični šoli, ki je skoraj kot moj drugi dom. Zaradi otrok, sodelavcev in prijazne, sončne vasice … Imam najboljšo službo na svetu!

To sem torej jaz. Mogoče vam bom všeč, mogoče ne. Mogoče boste prebrali še kaj, kar bom napisala, mogoče ne. Mogoče se boste kdaj našli v čisto povprečni punci. V punci, ki upa, da vas malo nasmeji in razvedri.

Do takrat pa … luštno se imejte.

Nina

VIDEO: Posnetek, ki je obnorel Zasavje!