Ko si na porodniški, je najpogostejši stavek, ki ga slišiš: »Kako pa kaj spite?«.
Ja, halo! Itak, da je! Kaj me bodo pa drugega vprašali? »Do kdaj sem bila v soboto v Mesečini?« Kar je bil najpogostejši stavek v študentskih letih. Mimogrede – nihče ni vprašal »če« sem bila. Če me kdaj slučajno ni bilo, mi je mami morala napisati opravičilo.
Mimogrede slišiš, da obstajajo dojenčki, ki prespijo noč. Mamice jih poljubčkajo, položijo v posteljice, dojenčki pa mirno pančkajo do zjutraj, ko se vsi dobrovoljni in nasmejani zlijejo v mamičin objem. Po tem, ko so že spile kavico, si obrile noge in pojedle zajtrk, seveda. Mit ali resnica? Priznam, da so nekatere mame res vedno videti kot rožice. Čeprav to ni merilo. Spomnim se sebe na absolventu, ko smo spali na krovu ladje. Zjutraj sem bila kot povodni mož z razmazanimi ličili, ki ga je ravnokar zadela strela. Gospodična, ki je žurala na istem žuru in spala na istem krovu ladje, pa se je prebudila kot sveža morska deklica, ravnokar od frizerja. Da bi jo okoli ušes!
Torej. Če nekje na svetu res obstajajo dojenčki ali otroci, ki noč prespijo … pri nas jih pač ni.
Pri nas je spalni red malo drugačen. Iva že od tretjega meseca spi pri nama. Ker je bila takrat zelo, zelo bolna (trikrat je kihnila). In jo je bilo treba nujno imeti ob sebi, da bo ja čutila vso materinsko gorečo ljubezen, ki naj bi jo pozdravila. In res. Iva se je v dveh dneh pozdravila, brez goreče ljubezni pa ji ni bilo več spati.
Ampak, če sem čisto, čisto iskrena … meni je tako fajn. Ne bi si želela biti prikrajšana za crkljanje s svojimi mulci. Saj tudi sama ne maram sama spati. In tu se bom sklicevala še na drugi najpogosteje uporabljeni stavek na porodniški: »Otroci tako hitro odrastejo. Ena, dva, tri, pa bodo zapustile naše gnezdece.« Tomaž pa ob tem doda: »Ali pa se nam bo pridružil še tamlad. Ali dva.«.
Poleg Ive spi z nami še slonja družina. Kar je veliko bolj prijetno kot takrat, ko spijo z nami barbike. Se je pa zgodilo, da smo spali tudi s plastičnim jedilnim priborom. Ker bi se Iva rada tiškala z njim. In darilno vrečko. Ker se je nanjo zelo navezala.
Iva spi zelo mirno … za gimnastičarko. Akrobatko, ki čez dan nujno rabi pomoč pri sezuvanju čevljev, v spanju pa brez problema izvede dvojni preval z iztegnjeno nogo na moji arkadi.
In Iva ne verjame v tradicionalno spanje – glava na blazini, telo pod odejo. Verjame pa, da je treba menjati položaje na pet minut. In to je treba storiti precej dramatično. S konjskimi brcami in suvanjem v rebra.
Precej zanimivi so tudi njeni športni podvigi. Ko se sredi noči – brez opozorila – dvigne, vzame zalet in prevca na naju. Tako kot Prevci, je tako tudi ona že pridobila pokal – buško sredi čela. Mojega.
Ampak, ko spi, je kot prekrasna speča kraljična. Vseh pet minut skupaj.
V drugo boljše … hmmm …
Pred rojstvom Ane sva zopet modro modrovala, da bova v drugo bolj uspešna pri navajanju na samostojno spanje. V resnici sem že takrat vedela, da lažem. Tamičkena se enkrat sredi noči pojavi v naši postelji. To se zgodi precej zgodaj. Lahko bi tudi rekli, da je še večer. Ampak … Le kdo bi rad zamudil tiškanje z dišečim dojenčkom, ki ti zleze takole pod brado in se namesti nekam pod tvoj vrat in tiho, tiho prede?
Čeprav včasih ta ljubeči in dišeči dojenček ponoči mimogrede začne cuzati tvoj nos ali pa ti z mahanjem spraska obraz.
Noč ima svojo moč. Tudi pri dojenčkih. Posebej pri dojenčkih. Ponoči lepše pojejo. Ponoči več jedo. In ponoči lažje kakajo.
Pa podnevi? Podnevi pa lepše spijo, itak. Po štiri ure skupaj, če je treba.
Imamo ogromno posteljo. Na kateri bi brez težav spali štirje ljudje. Zelo na komot. A ker si je treba tudi ponoči izražati ljubezen, smo mi nagužvani na enem delu postelje. Ponavadi na tistem delu pri atiju. Lahko bi se tudi reklo, da vse tri spimo na atiju. Ki ima potem glavo na nočni omarici in vsaj eno nogo na tleh.
Edina (!) težava, ki se pojavi, ko se takole tiškamo je, da nikoli ne vem: h kateri od punc naj se obrnem? H kateri tišim svoj obraz? Katero bom prikrajšala za gorečo materinsko ljubezen? Zato se uležem v ležeči položaj šprinterja: čez Ano položim eno roko, čez Ivo s hrbta – drugo, ena noga iztegnjena, druga se rahlo dotika Ivinih stopal, lica izmenično pritiskam malo h eni in malo drugi …
Še dobro, da se celo noč zbujata izmenično in se vsaka lahko enakovredno tiška z menoj. Kaj ni to lepo?
»Kako torej kaj spimo?«
Zelo lepo. In ljubezni polno.
Res pa je, da ob tem zgledam kot povodni mož, ki ga je ravnokar zadela strela. Še dobro, da nimam časa še za ličila.
In dragi starši, še ena pesmica za lahko noč:
LAHKO NOČ
Lahko noč, mamica, lahko noč, atek,
lahko noč, sestrica in moj copatek.
Lahko noč, babi in lahko noč, dedi,
naj lepo sanjajo dobri sosedi.
Lahko noč, tete in lahko noč strički,
lahko noč, punčke in lego možički.
Lahko noč, ljubki, utrujeni malčki,
lahko noč, kravice, pujski in zajčki.
Lahko noč, medo in prav vse igračke,
lahko noč, kuža in skuštrane mačke.
Lahko noč, lahko noč…
Tiho, tiho, Iva spi,
diha, v sanjah se smeji.
