Ker smo dobili novega otroka, je bilo nujno treba dobiti še nov (star) avto. Baje je to nenapisano pravilo, ki ga pozna vsak moški in ga moramo ženske brez ugovarjanja razumeti in podpreti.
Naj samo že nekaj izbere, da bo mir …
Priznam, da nisem bila najbolj vzorna žena in me ni zadela kap od navdušenja ob vseh 354 super kul avtih, ki jih je Tomaž našel na spletu. Verjamem pa, da je vseeno čutil mojo podporo in ljubezen ob besedah, da naj samo že nekaj izbere, da bo mir.
Kakorkoli, prišel je dan, ko smo se morali odpeljati po ta super kul, nujno potreben avto. In jaz sem seveda morala biti prisotna in biti del tega neverjetnega dogodka… Predvsem zato, ker so me potrebovali za podpis papirjev.
Svečana predaja se je zgodila v Kranju. Vem, da vam zdi blizu. Tudi meni se je. Nekoč. Ko sem se še sama usedla v avto, nabila muziko in se delala, da nastopam v šovu Slovenija ima talent – finalna oddaja, itak! Včasih se mi tudi Pariz ni zdel daleč. Do tam sem imela že čisto pravi samostojni koncert. Moj sopotnik – bratranec Lovro – ob tem ni bil najbolj srečen. Tokrat pa se nisem v avto usedla sama. Našo enomesečno Ano je prvič čakala taaaaaaako dooooolga vožnja. Vožnja na drugi konec sveta.
Zvečer sem pripravila prtljago, ki smo jo punce nujno potrebovale s seboj (približno 5 kufrov). In ponoči zaradi vznemirjenja in pričakovanja zelo slabo spala.
Še dobro, da smo se zbudile že ob sedmih zjutraj, da smo bile do enih že skoraj pripravljene na odhod, tako kot smo se dogovorili in ob dveh dejansko šle. In bilo je neverjetno. Ana in Iva sta spali kot dva mala luštna knedeljčka. Moj glasbeni performance je bil sicer mnogo mnogo tišji kot včasih, a skoraj tako sproščujoč.
Kupili smo avto. Punci sta spali.
Tokrat sem bila vzorna žena in sem navdušeno hvalila avto in Tomaža. Punci sta spali.
Tomaž se je domov odpeljal z našim starim avtom, jaz pa kot kraljica v novem. Punci sta spali.
Ko smo bili že skoraj, skoraj na cilju, jaz pa v najpomembnejšem trenutku svoje pevske kariere – solo visoki C in ko sem ravno dosegla bučen aplavz in sijala v lepoti … je dete ugotovilo, da je lačno. Zelo lačno! Zelo naglas! Bolj glasno kot visoki C. Punci nista več spali.Moja lepota pa je sijala samo še v -“švicu”.
Punca ima talent!
Po parih minutah čiste arije (punca ima talent!), smo stvar rešili v restavraciji hitre prehrane – zelo zelo »zdrave” za doječo mater in otroke. In ko smo vsi štirje (precej prepoteni in z eno dojko na svobodi) sedeli in grizljali pomfri, so si okoli nas sveži, mladi in neprepoteni ljudje najbrž mislili »Kako lahko otroka pripeljejo sem? Pa še dojenčka!«.
Ampak mi smo bili totalno kul. Z novim avtom.
Novim avtom, katerega prepis bi z notarskim potrdilom lahko opravil tudi Tomaž sam (res škoda, da v družini nimamo notarja… razen moje mami!!!)
Totalno kul, čeprav me je Iva nazaj grede prosila, če lahko neham pet, ker sem smešna.
