Včasih sem si za silvestrsko noč kupila kakšno kul bleščečo majčko.
V študentskih letih smo prihod novega leta radi pričakali v kakšni tuji deželi. Kjer smo se imeli noro fajn. Ko smo se dva dni cijazili z avtobusi, kjer nas je nonstop tiščalo na wc. Ko smo prebivali v hotelih, kjer so imeli na vsakem voglu nastavljen strup za podgane – kar se nam je takrat zdelo neizmerno smešno. In ko smo zmrzovali sredi glavnega trga, kjer se moje nove bleščeče majčke ni videlo. Ali pa se drenjali v »najboljšem diskaču ever« (ki to ni bil), kjer je bila moja bleščeča majčka zelo kmalu bleščeče polita.
Noro fajn!!!
Ko sva se s Tomažem našla, se je tudi moje praznovanje novega leta iz norega žuranja prestavilo v mirno kočico s prijatelji. Vsaj mislila sem tako. V resnici so nam vsako leto stopile bleščice v glavo. Bleščice! Naj bo uradno, da se alkohola nismo dotaknili (ker te zapise bere tudi moja babi).
Prvo leto sva preživela s prijatelji iz Anglije. Angleži, ki so bili totalno navdušeni nad tem, da bodo končno lahko šli smučat. Čeprav nihče od njih ni znal smučati. In čeprav je bilo takrat prej pomladno kot zimsko vzdušje. Ampak smo vseeno šli. Smučat. V dežju! S celodnevno karto. Itak! Midva sva se po eni uri mokrote do gat, odločila, da imava dovolj surfanja. Angleži pa so se do zadnje minutke fijakali gor in dol in se lomili na smučišču. Na obrazu pa so imeli tako srečne izraze kot takrat, ko gledaš male luštne psičke. In tako so tudi izgledali. Le da so mali luštni psički veliko bolj stabilni.
Stalnica naših novoletnih druženj so bile karaoke. Vsako leto so postajale bolj izrazne in pogumne. Tako zelo pogumne, da se je bil kdo od nas ob prepevanju Jamesa Blunta – You’re beautiful – sposoben tako zelo vživeti v videospot, v katerem se James vrže v morje, da se je ta pogumnež zabrisal čez kavč. Skoraj nag – tako kot James.
Vsako leto smo postajali bolj domači drug z drugim. Nekaj zelo običajnega je bilo, je kdo od fantov… mislim, možatih moških… za dober tek razložil, kako super je delovala njegova prebava tisto jutro. V samih gatah.
Tekom let smo se malo umirili. Vsaj kar se tiče žuranja. Hodili smo v hribe, na bazen, se delali, da znamo drsati … Mentalno pa še nismo bili tam tam. Kar priča naš prijatelj pelikan Strešnik – govoreča škatla za čokolado. Strešnik je postal velik del nas, ob prihodu domov pa je dobil tudi prijateljico Strešnico. In nekaj filmčkov z glavno vlogo. In svoj fb profil. Popolnoma normalna scena za skoraj 30 letnike.
Prišlo je silvestrovo, ko sem bila prvič noseča, še čisto čisto na začetku. Tako na začetku, da še nisva upala povedati prijateljem. In tako me je tisto leto grozno, res grozno bolel zob in sem morala jemati antibiotike. In zato nisem mogla piti … soka. Seveda niso nasedli. Posebej zato, ker je Tomaž mislil, da se mu iztekajo zadnji prosti dnevi v življenju in da mora narediti še vse bedarije, preden postane resen in odgovoren oče. Tomaž je sicer najbolj odgovoren v družbi. On je tisti, ki vedno pazi na nas in na to, da kdo ne naredil kaj resnično bedastega. In ta Tomaž je na poti do bližnje dvorane, kjer so potekale prireditve, iz neznanega razloga splezal na drevo, se zvrnil na tla, strgal hlače do riti in se zelo pogumno odpravil naprej. Žuuuraaaat! Zelo kul se mu je zdelo tudi to, da je na srečelovu pokupil tristo petinšestdeset srečk. Med njimi tudi sedem praznih. Je pa res, da imamo doma še danes zavitih pet kap, tri brisače in nekaj nujnega za avto, za kar do danes še ne vemo točno, kaj sploh je. Nujnega!
Kakorkoli že… Nova trenirka že, bleščeča majčka pa ni pasala v kočico.
Letos bomo doma. Prijateljem bomo prizanesli in jim pustili malo miru. Mogoče bo še prišlo leto, ko se bomo spet skupaj tlačili v kočici in počeli prismodarije, mogoče ne. Vem pa, da bo Strešnik vedno tu, da nas spomni na tiste smešno bleščeče dni brez majčke z bleščicami.
Mogoče pa letos vseeno oblečem bleščečo majčko. Tako, ki se bo ujemala z bruhcem. Že komaj čakam. Da odpremo otroški šampanjec, pogledamo novoletno risanko, jemo čokoladne Božičke in skupaj zaspimo. Okoli osme ure zvečer.
Razen resen in odgovoren ati. Ta bo zaspal že deset do osmih.
Veliko bleščic želim tudi vam. Tistih ta najmanjših, a najbolj bleščičastih.
