Drage mamice. Včasih, ko takole vohunim za vami po družabnih omrežjih, si mislim: Kako vse to zmorete?
Nekatere od vas:
-Kuhate.
Moja mami je na moji poroki govorila takole:
»Priznam, da sem pri Nini na tem področju kot mati odpovedala. Nine kuha preprosto ni zanimala. Njeno kuharsko znanje ni segalo dlje od špagetov. Še kupljeno pizzo ni znala dobro speči. Pospravljati ja in pomiti posodo, kuhati pa ne. Ko sta si s Tomažem opremila kuhinjo, jo je kuha začela zanimati. »Mamiiii, kako se naredijo zrezki v omaki?« je bil nujen telefonski klic. »Ja, zrezke povaljaš v moki…«, ji začnem razlagati. »Ne, mami, čisto na začetek greva. Kakšno ponev je treba imeti in na katerem oddelku v trgovini se kupi meso …«.
Naj povem, da sem nekoč res zažgala špagete. Enkrat pa sem v maso za pecivo namesto 0,3 dcl vlila 3 dcl ruma. Bolj, ko sem ga poskušala, bolj luštno mi je bilo pri srcu. Potem je Tomaž rekel, naj grem raje spat.
Ko sva uredila kuhinjo, sem se odločila, da bom postala filmska ženička, ki bo dobro skrbela za prazne želodčke. Še danes se mi ubogi tast in tašča smilita, ker sta sodelovala pri projektu. In še danes sem jima hvaležna, ker se naši prazni želodčki lahko prislinijo na kosilo spodaj.
Sem pa pri svojih 32ih letih prvič skuhala juho. In se potem s tem javno pohvalila. Itak sem bila zelo ponosna nase! Drugi pa ne tako zelo.
Sem bila pa jaz ponosna (in ljubosumna) na mamico, ki je za svojega sinčka spekla petnadstropno tortico s tremi okusi. Le kako to zmorete in znate?
-Šivate.
Spomnim se, da me je nekoč babi učila prišiti gumb. Ker je to nekaj, kar moram nujno znati! Saj ga zašijem … z estetskim pridihom dvoletnega otroka.
In potem moja kolegica, ki prvič drži šivanko v roki, sešije pet ličnih kompletov. Takih, ki ne razpadejo. Kaaaaaaaaj? Le kako to zmorete?
-Imate pospravljeno stanovanje.
Sama ….
Eh. Le kako to zmorete?
-Ste lepe in urejene.
Moj stil je klasika. Klasika brez stila. Vedno dve leti za modo. Tri leta sem potrebovala, da sem iz kavbojk na zvonec prešla na ozke. In se potem počutila neizmerno moderno in šik. Čeprav je bil v modi takrat že sedemosminski kroj ali kakršenkoli že pač to je.
Celo zimo hodim naokoli brez gumba na bundi. Ok, no, če sem čisto iskrena … gumb je odpadel že lani. Vrnimo se nazaj k rubriki o šivanju.
Zadnjič sem šele doma opazila, da sem si za ven naličila samo eno oko.
Kar pa je bilo precej uspešno, saj ponavadi moja ličila izginejo še preden pridem ven. Preuredi jih Ana. S svojimi poljubčki. Ki so precej mokri in slinasti. V bistvu jé moj obraz.
Le kako to zmorete?
-Skrbite za zdravo prehrano, za vrtiček, kuhate zelišča in ste prave male Pehte
In na tem mestu vas vprašam: Zakaj, hudiča, je čips po deseti uri zvečer tako zelo dober?!? In zakaj lahko pico ješ za zajtrk, malico, kosilo in večerjo? V enem dnevu, seveda.
Sicer pa se lahko pohvalim, da sem tudi jaz priložnostni kmetovalec. Ko je treba pobirati krompir, jabolka, slive, grabiti listje ali mrvo. Kar pa se tiče vzgajanja novih rastlinic … Tomaž mi je na drugem zmenku podaril kaktus. Že takrat je vedel, da potrebujem nekaj nezahtevnega. Kaktus je crknil. Po enem tednu. Kaktus.
Torej… Kako zmorete?
In potem pride ena takšna mamica:
-vsa sijoča (lepa polt zaradi zdrave prehrane),
-diskretno našminkana (po obeh očeh!),
-v trenirki – ja, trenirki, ampak ne takšni z luknjo in ni siva, ki je bila nekoč črna. Ne, ta trenirka je kul in šik,
-s čistim vozičkom (kar napeljuje, da je čisto tudi njeno stanovanje),
-s kolerabo v roki, ki jo bo uporabila pri kuhi juhe (ok, mogoče malo pretiravam),
-njen otrok se naokoli podi v hlačkah, ki se ujemajo s kapico (ki jih je seveda sama sešila),
-ob tem pa naredi nekaj profesionalnih fotografij, ki apelirajo na to, da sta njen otrok in ona prava modela. Otrok ni slikan v hrbet. In ne zgleda kot bi ravnokar žvečil limonine olupke.
In potem ta mamica pravi: »Nina, kako ti to vse zmoreš?«
Za crknit!
