Prejšnji mesec sem bila mati samohranilka. Tomaž je službeno odšel v Nemčijo za en mesec. Tega sicer nisem javno oznanjala (samo mamici sem jokala na ramenih), saj sem se bala, da bi se okoli hiše nagnetlo preveč mladeničev. Ker jih sigurno precej hrepeni po mamici v neurejeni trenirki.
Tomaž je odšel v mesecu, ko naj bi izšla moja slikanica (na tem mestu si bom vzela prostor za en: jeeeeeeeeee eeeeeeeeeeee eeeeeeeeeee eeeeeeeeee eeeeeeeeeeej!).
In ker z malima frčafelama res ni bilo dovolj dela, sem se pametno spomnila, da bi knjigico lahko predstavili z igrico. Zelo zelo pametno. Še danes ne vem točno, kaj sem rekla kolegom, da so privolili v to mojo pametno idejo. Nekaj sem klepetala o pici in o pivu, o tem, da pri naših letih potrebujemo nekaj novega v življenju, da moramo rasti, da rabimo zgodbe, ki jih bomo pripovedovali svojim vnukom … In bili so za! Človek se vpraša … Včasih uporabim vse svoje pogajalske spretnosti ter vohunske sposobnosti (ki jih ni malo), da vse dobim na kup. A na igro so prišli vsi. Brez najmanjšega problema.
Dobivali smo se dvakrat tedensko. Kar je bilo kar v redu, saj sem zato morala vsaj dvakrat na teden pospraviti stanovanje. Kar ni tako lahko kot si človek predstavlja. Je pa to pomenilo, da smo bili na dobri poti, da bo Tomaž še prepoznal stanovanje, ko se vrne.
Iva je bila nad vajami navdušena. Zelo rada je sodelovala z nami. Plesala, prepevala, dejansko pozna celo igro na pamet. Celotno besedilo cele ekipe. Razen moj del. Toliko o tem, kako pozorno posluša svoje starše. Še raje pa je imela naše rekvizite. Te smo namreč vsakič iskali med njenimi punčkami. Med njimi je bil tudi njen avto, ki smo ga potrebovali za igro. In s tistim avtom se je zelo rada odpeljala s scene.
Ana pa je v varstvu zdržala točno petnajst minut. Tistih petnajst minut, ko seveda še nismo začeli z igro. Potem je prijazno sporočila, da hoče biti del tega pomembnega dogodka! Malo kasneje pa še malo manj prijazno. Tako se je vrtela z mano, grizljala moje lase in bila na moč zadovoljna. Bila je najbolj reden član ekipe. Manjkala ni niti na eni vaji! Niti enkrat! Niti za pet minut.
In kako je, ko se stari kici spravijo igrati otroško igrico? Resni odrasli ljudje (recimo …), so kar naenkrat morali prdeti, rigati, se po odru sprehajati z eno nogavico in pripovedovati o tem, da so debeli in da si že dolgo niso postrigli nohtov na nogi. Pa prepevati. In se dejansko naučiti besedilo. Nekateri od nas so do zadnje vaje znali samo: »Pozdravljeni, pozdravljeni… pa nasvidenje«, čeprav je bilo vmes še precej daljšega teksta.
Niti ene vaje nismo izpeljali tako kot bi morali. Niti enkrat, brez da bi se vmes smejali. Na tistih delih, kjer se ne bi smeli. Na tistih delih, kjer bi morali jokati. Itak! Na tistih delih nas je popadel smeh, ki te popade samo med poukom, ko se spomniš na nekaj smešnega. Kot takrat, ko si na faksu in si profesor medtem, ko cel razred bere, tlači svinčnik v nos. In to opazi tudi tvoja najboljša prijateljica. In potem ne moreta razmišljati o ničemer drugem. In se tako smejiš, da jokaš. In te profesor pošlje ven. Dragi moji učenci … to se nikakor ni zgodilo meni!
Kakorkoli že … Igrica in dan, ko je izšla slikanica, je bil zame eden tisti ta najlepših. O katerem bom pripovedovala svojim vnukom. In bom vsa važna. Ker je bila moja skupina prijateljev neverjetna. Ker je tudi tisti, ki je do zadnje vaje znal samo »Pozdravljeni, pozdravljeni… pa nasvidenje«, znal vse tipi topi. Ker se nismo režali, takrat ko bi morali jokati. Ker so bili smešni, zabavni in ker so rignili in prdnili za čisto petico! Meni in svoji mami v ponos!
Ponosen je bil tudi Tomaž, ki se je do takrat vrnil iz Nemčije. Malo bolj ponosen bi najbrž bil, če bi igro dejansko videl. A je takrat raje preživljal dragoceni čas s svojo ljubo Ano, ki je glasno protestirala, ker je nismo vključili v glavno prireditev. Pa tako pridno je vadila z nami.
Ano smo potolažili, pico smo pojedli, pivo so (!) popili, čestitke smo sprejeli. Od prijateljev smo se poslovili, moji trije junaki pa so utrujeno popadali v posteljo.
In jaz?
V miru sem šla na wc.
Potem pa sem se tiho usedla za kuhinjsko mizo in prelistala svojo čisto prvo slikanico. Od prve črke do zadnje prekrasne ilustracije.
In bilo mi je fajn. Čisto, čisto zares fajn!
