02. 07. 2024

“Zgodb, ki jih doživljam v službi ne nosim s seboj domov,” nam je zaupal zdravnik specialist splošne medicine Franc Novak, ki pravi, da drugače ne bi mogel zdržati vseh teh 43 let dela v medicini. Zdravnik je že od začetka svoje kariere tudi na urgentni medicinski pomoči, kjer je doživel in videl že marsikaj. “V prsih stisne, ko mi povedo, da gre za nesrečo motorista,” je povedal Novak, ki niti sam ne pozna razloga za to. Pa je poudaril, da doma nima nihče motorja. Druga stvar, ki ga močno gane pa je smrt otroka. “Oživljal sem že dve leti starega otroka ob prisotnosti njegove mamice. Pa mi ni uspelo,” je o težki zgodbi povedal Novak, ki se po vseh letih še vedno sprašuje, kako povedati staršu, da njegovega otroka ni več. So jih v karieri učili tudi pravilnih reakcij, ki pa v tako težkih primerih ne pomagajo.

Prva posredovanja z defibrilatorjem

Franc Novak

Pri tem se v pogovoru z zdravnikom vrneva v same začetke nujne medicinske pomoči v Zagorju. Spominja se, kako so prepričali takratnega direktorja Zdravstvenega doma Zagorje, da je kupil defibrilator. Že kmalu po tistem so z njim rešili življenje delavcu, ki je vozil premog na bivši separaciji. “Umrl je 3 ali 4 leta nazaj, star blizu 90 let,” je znal povedati zdravnik. V spominu mu je ostala še ena uspešna reanimacija moškega, ki ima danes dva otroka.

Franc Novak, ki v Zasavju šteje že 43-letno kariero je bil eden prvih, ki je organiziral nujno medicinsko pomoč v Zasavju, v kateri je aktiven še danes. Za svoje delo, ki pa ne obsega samo dela v medicini, bo 1. avgusta letos prejel najvišje zagorsko priznanje – postal bo častni občan. “Ljudje zmotno mislijo, da bom priznanje dobil zaradi svojega dela v zdravstvu, ampak to ni vse,” je pojasnil Novak, ki je bil v življenju aktiven in delal pomembne premike na različnih področjih, kot so izobraževanje, sodelovanje z Rdečim križem in gasilci iz Lok in še kaj bi se našlo.

Je to konec dobrih del?

O prvi reakciji Novaka na novico o prejemu nagrade smo že pisali TUKAJ. Med pogovorom nam je priznal, da se mu je dotična nagrada vedno zdela kot oskar za življenjsko delo. “Zdaj je pa konec,” si je mislil takrat, ko je prešel prvo reakcijo. Pa je kar kmalu prisegel, da se ga “tako hitro še ne bomo znebili”. Še vedno ima v načrtu kar nekaj dejavnosti. Prva seveda ostaja delo v zagorski zasebni ambulanti, kjer bo opozarjal na pomanjkanje prostora ter nujni medicinski pomoči. Pri slednji, pravi, da ima toliko izkušenj, da ga vprašajo, kaj misli in kako bi on kaj naredil. Če pa ga ne, pove kar sam. “Še vedno bom tudi sodeloval z Rdečim križem, kjer bomo izobraževali in ozaveščali ljudi o preprostih domačih rešitvah v zdravstvu. Opažam namreč, da marsikdo ne ve, kdaj potrebuje zdravnika in kdaj ne,” je še poudaril Novak.

Gasilstvo – poglavje zase

Na eno poglavje v svojem življenju je zdravnik še posebej ponosen. Že odkar ga je tast vpeljal v gasilstvo, je član v Prostovoljnem gasilskem društvu Loke. Z njimi sodeluje kot del upravnega odbora in kot zdravnik s svojim znanjem in izkušnjami. “Sam pa sem vpeljal še svojo družino. Eden od otrok in žena sta že gasilca, mlajša hči je na dobri poti, da to postane. Tradicija se nadaljuje,” je ponosno razložil Novak. Sam meni, da brez prostovoljcev v Sloveniji ne bi bilo pravega gasilstva.

Sicer pa med pogovorom ni “šparal besed” na račun slabe organizacije zdravstva v Sloveniji. Naštel je, da primanjkuje zdravnikov in prave strategije za prihodnost. Trenutno, je prepričan, da so zdravstveni delavci izkoriščani s strani države. “Že samo podatek, da imamo za polovico manj zdravnikov glede na število prebivalcev kot ostala Evrope je alarmanten,” je opozoril in dodal, da bi tisti na oblasti morali gledati bolj dolgoročno in zmanjšati socialne transfere, ker jih sistem ne bo več vzdržal. Sam pravi, da je zagovornik dobrega starega “je treba delat”, kar ga je naučila njegova babica, on pa se trudi, da to vrednoto predaja naprej. Na koncu pa je še enkrat omenil vse tiste ljudi, ki se ne izpostavljajo pa so vseeno zaslužni za dobre spremembe. “To so tisti, ki jih srečaš pri svojem delu in veš, da so nekje zadaj in da brez njih ne bi šlo – pa si ne pišejo zaslug”.

Sorodni članki:

Znano je, kdo so letošnji nagrajenci