Osnovna šola v Hrastniku ima pred glavnim vhodom večje dvorišče, ki je zaprto za vozila – razen dostavo in šolske prevoze. A problem ni v vozilih, težava je, ker je asfaltirano dvorišče neravno, polno lukenj in posledično v dežju nastane pravo jezero, zaradi katerega imajo otroci ob vstopu v šole pošteno mokre čevlje, tudi nogavice. Da o času, ko se topi sneg, sploh ne govorimo.
Dvorišče, januar 2023.
Šola se je skupaj z Občino Hrastnik lani novembra pohvalila z učilnico na prostem, kjer so postavili nekaj klopi, dreves ter tudi mizo za namizni tenis. Le dva meseca po tistem pa so prav na istem dvorišču otroci stopili v mlako (na fotografiji), ker dvorišče še zdaleč ni urejeno.
Takole so takrat zapisali na Občini: “Načrti za preureditev obsežne asfaltirane površine v prostor za učenje in druženje vseh uporabnikov različnih starostnih skupin so bili namreč na mizi že nekaj časa, letos pa je šoli skupaj s partnerjema Turističnim društvom Hrastnik in podjetjem Sito Print v sklopu 5. javnega poziva Partnerstva LAS Zasavje uspelo pridobiti sredstva za prenovo v vrednosti približno 50.000 EUR.” Zraven pa dodali še, da je občina primaknila še 16.000 evrov.
Stanje na taistem dvorišču pred dvema dnevoma v spodnji fotogaleriji:
Rešitev preprosta in brezplačna, a brez posluha
Ravnateljica Polona Dolanc
Žal fotografije ne prikazujejo globine luž in poti do glavnega vhoda, na kateri se je nemogoče izogniti vodi. Rešitev bi bila preprosta. Odprtje vhoda pred rampo, a na hrastniški šoli tega ne želijo. Kot pravi ravnateljica Polona Dolanc ta vhod ni bil nikoli namenjen vstopanju v šolo: “Vhod, ki ga omenjate, nikoli ni bil namenjen vstopu v šolo, saj se nahaja v neposredni bližini ceste in mesta, kjer ustavljajo šolski prevozi, tako bi bilo nevarno in neprimerno, da bi se tam zadrževali učenci in vstopali v šolo.” A resnica je drugačna, saj šolski prevozi ustavljajo bliže glavnemu vhodu kot spornemu vhodu in se zapeljejo na šolsko dvorišče. Vhod na predmetno stopnjo – ta je brez težav odprt – je v bližini glavne ceste, vhod, ki ga šola ne želi odpreti pa ob slepi ulici, ki pelje zgolj do stadiona in bazena, med cesto in vhodom pa je še zelenica.
Kot nadalje pojasnjuje ravnateljica Polona Dolanc ima šola 4 vhode. Poleg glavnega vhoda, do katerega pelje uničeno dvorišče in vhoda v neposredni bližini, ki ga šola ne želi odpreti – sta še en vhod le nekaj metrov od glavne ceste, namenjen predmetni stopnji in četrti vhod na povsem drugi strani mimo bazena, šolskega zobozdravnika, telovadnice in nato do učilnic.
Vhod, ki ga ne želijo odpreti.
“Šolsko dvorišče je v primeru obilnih padavin mokro oziroma snega zasneženo, vendar že v jutranjih urah poskrbimo, da do glavnega vhoda vodi očiščena pot, da lahko učenci v šolo vstopajo nemoteno in predvsem varno,” je še povedala ravnateljica, kakšno je dejansko stanje pa najbolje odražajo fotografije.
Problema se na občini, za razliko od šole, očitno zavedajo. “S strani občine lahko podamo odgovor, da je bil prvi korak za rešitev te problematike že narejen – na šolskem dvorišču so se lansko leto uredili oziroma poglobili jaški za lažje odtekanje vode. Edina prava in celovita rešitev pa bi bila preplastitev z novim asfaltom in ureditev odvodnjavanja, k čemur bo treba pristopiti strateško.”
… še vedno pa problem ob vsakem dežju in snegu ostaja.
Del dvorišča odslej učilnica na prostem, “pingpong” miza ter koš in goli
Tokratni Litijski tek bo potekal v različnih kategorijah in razdaljah od centra Litije po slikoviti naravi ob reki Savi proti Pogoniku in nazaj. Dolžina proge bo odvisna od kategorije, od 200 metrov (promocijski tek predšolskih otrok) pa vse do 10 kilometrov za bolj izkušene tekače. Organiziran bo tudi tek za osnovnošolce. Ti bodo v različnih kategorijah tekli na razdaljah od 400 do 1000 metrov, srednješolci pa na razdalji 3600 metrov. Organiziran je tudi skupinski tek ekip na razdalji 5600 metrov. Osrednji dogodek dneva bo tek na 10 kilometrov za vse starostne kategorije. Vsi udeleženci teka dobijo praktično nagrado, najboljši prejmejo medalje, najboljša ekipa in šola pa tudi prehodni občinski pokal Litijskega teka.
Vzdušje na dogodku bodo soustvarjali plesalci in plesalke Športnega društva NLP, ki bodo izvedli plesno točko pred vsakim posameznim štartom. Poleg njih bodo – kot vselej doslej – glasne tudi navijaške skupine ekip društev, zavodov in podjetij. Na prireditvenem prostoru v starem mestnem jedru Litije bo poskrbljeno tudi za dodatno ponudbo. Na stojnicah se bodo predstavili različni ponudniki izdelkov in storitev, povezanih s tekom in zdravim načinom življenja. Za slednjega boste lahko poskrbeli tudi tako, da si boste na stojnici Društva diabetikov Litija in Šmartno pri Litiji izmerili krvni sladkor in vsebnost kisika v krvi.
Kako je biti prostovoljec v Hospicu, katerega osnovni namen je pomagati ljudem, ki žalujejo in tistim, ki odhajajo, je Tinkara izvedela na fakulteti na enem izmed predavanj zunanjih predavateljev. Navdušena nad delom, ki ga opravljajo, a takrat ni imela časa, da bi se odpravila na usposabljanje in tudi sama stopila v prostovoljske vrste. »Niti nisem bila prepričana, ali sama to zmorem ali sem dovolj sposobna, da bi lahko kaj takšnega počela.« Pa je epidemija prinesla izobraževanja na daljavo, kar je Tinkari pri fakultetnih obveznosti in oddaljenosti od Ljubljane omogočilo, da je opravila usposabljanje in se po odprtju družbe priključila celjski enoti, ki pokriva tudi zasavsko regijo.
Kot prostovoljec se lahko vedno in kadarkoli odločiš, da je to zate preveč. Da morda potrebuješ čas. Če imaš v nekem obdobju morda preveč vsega, lahko odstopiš. In tudi vrneš se lahko. Mladenka iz Hrastnika se je osredotočila na program, ki deluje z žalujočimi otroki in tudi to ji odgovarja časovno. Enkrat mesečno so srečanja, kar lahko uskladi s svojimi obveznostmi na fakulteti.
V celjski skupini so otroci različnih starosti. Najmlajši je trenutno tik pred šolo, sprejmejo pa otroke vse do polnoletnosti. Tinkara vsem svojim »levjesrčnim« pove: »Ok, če si jezen. Ok, če si žalosten in ok, če te je sram. Tudi je ok, če nisi žalosten.« Otrokom v Hospicu želijo povedati, da je vse kar občutijo normalno. Tudi, če je od izgube minilo že dalj časa. Prav nič redko ni, da so določeni dogodki, datumi, ki tudi še po več letih spodbudijo razmišljanje o izgubi.