Tinkara Anžur je simpatična mladenka iz Hrastnika, ki se je kot študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike odločila, da bo del svojega prostega časa namenila otrokom, ki žalujejo. To so otroci, ki so izgubili nekoga bližnjega in jim v društvu Hospic namenjajo skupino Levjesrčnih, kjer mesečno izvajajo delavnice, srečanje in pogovore. Da od nje otroci dobijo vsaj pol toliko, kot ji dajo, si Tinkara želi za skupino Levjesrčnih.
Kako je biti prostovoljec v Hospicu, katerega osnovni namen je pomagati ljudem, ki žalujejo in tistim, ki odhajajo, je Tinkara izvedela na fakulteti na enem izmed predavanj zunanjih predavateljev. Navdušena nad delom, ki ga opravljajo, a takrat ni imela časa, da bi se odpravila na usposabljanje in tudi sama stopila v prostovoljske vrste. »Niti nisem bila prepričana, ali sama to zmorem ali sem dovolj sposobna, da bi lahko kaj takšnega počela.« Pa je epidemija prinesla izobraževanja na daljavo, kar je Tinkari pri fakultetnih obveznosti in oddaljenosti od Ljubljane omogočilo, da je opravila usposabljanje in se po odprtju družbe priključila celjski enoti, ki pokriva tudi zasavsko regijo.
Prihodnji teden predstavitev v Zasavju
Usmerila se je v skupino, ki je namenjena žalujočim otrokom in zdaj že dve leti redno sodeluje kot prostovoljka. Lani se je udeležila tudi tabora Levjesrčnih, kjer pridejo otroci iz vse Slovenije. »Na taboru je zelo intenzivno. Otroke razdelimo po starosti in vsak ima možnost, da izpove svoja čustva, govori o zgodbi, ki se je zgodila ali pa se še dogaja …veliko je solz, objemov in močnih čustev. Vsak govori takrat ko želi in kar želi. Tudi prostovoljci se vsak konec dneva sestanemo in pogovorimo, da olajšamo tudi svoja čustva.« Kot pripoveduje Tinkara se zgodbe logično dotaknejo tudi prostovoljcev in je normalno, da sočustvujejo. Ves čas imajo na voljo tudi strokovno pomoč.
Najprej moraš biti sam ok, da lahko drugim pomagaš.
Kot prostovoljec se lahko vedno in kadarkoli odločiš, da je to zate preveč. Da morda potrebuješ čas. Če imaš v nekem obdobju morda preveč vsega, lahko odstopiš. In tudi vrneš se lahko. Mladenka iz Hrastnika se je osredotočila na program, ki deluje z žalujočimi otroki in tudi to ji odgovarja časovno. Enkrat mesečno so srečanja, kar lahko uskladi s svojimi obveznostmi na fakulteti.
Pravila o tem, kako otroci sprejemajo izgubo bližnjih, ni, nam pojasni sogovornica. »Veliko je odvisno od karakterja ter kakšen odnos je otrok z osebo imel. Vsaka situacija je drugačna. Tudi način, kako je nekdo umrl.« Drugače je, kadar imajo svojci čas, da se poslovijo ali kadar pride do nenadne smrti. Veliko je tudi samomorov, kar po izkušnjah Tinkare, otroci še težje sprejmejo. »Ker gre za družbeno manj sprejemljiv način, kot če nekdo umre zaradi bolezni, je otroke, sploh starejše, velikokrat tudi sram«.
Otroci zelo hitro zaznajo, da imajo starši težave in tudi, če se trudijo skrivati, otroci to občutijo. »Če je nekdo žalosten ni treba to skrivati. Vsak žaluje po svoje, ni prav in narobe. Toliko enih dejavnikov vpliva …«
V celjski skupini so otroci različnih starosti. Najmlajši je trenutno tik pred šolo, sprejmejo pa otroke vse do polnoletnosti. Tinkara vsem svojim »levjesrčnim« pove: »Ok, če si jezen. Ok, če si žalosten in ok, če te je sram. Tudi je ok, če nisi žalosten.« Otrokom v Hospicu želijo povedati, da je vse kar občutijo normalno. Tudi, če je od izgube minilo že dalj časa. Prav nič redko ni, da so določeni dogodki, datumi, ki tudi še po več letih spodbudijo razmišljanje o izgubi.
Hrastniški študentki delo z žalujočimi nikoli ni predstavljalo obremenitve, ji pa je dalo povsem drugačen pogled na življenje. Prepričana je, da zdaj vidi, kako so določene stvari nepomembne in nevredne obremenjevanja. »Bolj ceniš to, kar imaš,« je prepričana mladenka, ki prejme tudi kak začuden pogled vrstnikov, kadar pove kaj v prostem času počne, a je to nikakor ne zmoti. »Neverjetno je, kako so otroci modri. Ko ti 9-letnik pove, da je čutil da bo očka umrl …« V zadnjih dveh letih, še doda prostovoljka, sem vsekakor razvila veliko mero empatije do vseh ljudi v mojem življenju.
Ne obsojaj, ker ne veš kaj se skriva v ozadju
Tinkara Anžur se trenutno loteva tudi pisanja diplomske naloge, v kateri bo obdelala žalovanje oseb s posebnimi potrebami. Po zaključenem študiju pa upa, da ji bodo delovne obveznosti omogočale, da bo kot prostovoljka še pomagala v Hospicu. Ob pogovoru za naš portal pa vsem bralcem pravi: »Ne obsojaj, ker ne veš kaj se skriva v ozadju. Morda srečaš zmedeno mamo, ki s svojim 5-letnikom kupuje kruh in ti gre na živce, ker je vsa zmedena, otrok pa neobvladljiv. Na zunaj nič posebnega. A ne veš, kakšno bitko bije.«
ZGODBA: Po dolgih letih žalovanja za sinom, zdaj javno spregovorila
