12. 11. 2021

Jože Ovnik je v zasavskem kulturnem in zgodovinskem prostoru dobro znan, saj je podpisan pod številna dela, katerim je bodisi sam vdihnil življenje bodisi je pri njih sodeloval. 66-letni Jože, ki danes že uživa zasluženi pokoj, izhaja iz knapovske družine, njegovo celotno življenje pa poleg rudarske dediščine tesno zaznamuje tudi izjemna povezanost z družino in ustvarjanje na vseh področjih, kamor ga je vodilo srce – od pisane besede, kiparjenja, poezije vse do likovnega izražanja. Njegovo najbolj sveže delo je Ribič in riba, s pomočjo katerega se bomo sprehodili skozi njegov bogat ustvarjalni opus.

Spremno besedo h knjigi je napisal Tone Partljič

Komu je knjiga namenjena in koliko časa vam je vzelo pisanje ter tudi grafični del, za katerega ste poskrbeli sami?
Pravljica Ribič in riba je počasi nastajala pet let, v času koronavirusa, ko smo bili izpostavljeni bolj ali manj strogim zaprtjem javnega življenja, pa sem to obdobje izkoristil za piljenje podrobnosti. Predvsem zadnji dve leti je to piljenje podrobnosti potekalo, da je danes knjiga na voljo bralkam in bralcem v obliki, kakršni je – besedno in slikovno.

Kdor vsebino prebira med vrsticami, pravzaprav kaj kmalu uvidi, da je pravljica namenjena odraslim. V 18. stoletju so pravljice pisali izključno za odrasle, v novodobnih časih pa je obveljala ta fama, da pravljice povezujemo skoraj strogo z najmlajšimi. V Ribiču in ribi so osrednja sporočila povezana s častjo, poštenjem, dano besedo in zavedanjem, kaj pomeni, če le-te ne izpolniš.

Kje ste poiskali navdih zanjo?
Ribič in riba je zgodba, ki ima svoj izvor v času, ko so bili moji otroci še majhni. Od vseh zgodb in pravljic, ki sem jim jih pripovedoval, se je prav ta najbolj prijela, vsedla se jim je v spomin in nedvomno tudi v srce. Zasluge za moje pisateljevanje gredo mojemu očetu, ki je bil izvrsten pripovedovalec z bujno domišljijo preko katere je znal svoje zgodbe prepričljivo podajati med poslušalce, jaz pa sem to njegovo spretnost k sreči podedoval ali se je navzel ter znal dobro posredovati naprej. Bili so to časi, ko so med ljudmi in v družbi veljale in bili cenjene povsem druge vrednote kot danes.

In so se tudi na veliko bolj človeški način izkazovale.
Natanko tako. V času moje mladosti, očetove in dedove pa še toliko bolj, je držalo kot pribito, če sta si dva ob kozarčku segla v roko in jo en drugemu stresla v znak potrditve dogovora. Dogovor iz oči v oči je imel veliko težo in nikomur ni prišlo niti na pamet, da bi besedo snedel, saj bi s tem omadeževal ne le svojo, ampak čast celotne svoje družine. Menim, da je danes prisotnega vse premalo zaupanja, dana beseda skorajda nič ne velja, pač pa mora biti vse podpisano in še potrjeno z žigom.

Po kakšnem ključu je ustvarjalec, prežet s knapovsko dediščino, pravljico umestil v (ob)morsko okolje?

V Jožetu bije knapovsko srce, v sebi pa nosi še ljubezen do morja

To kuliso sem namenoma uporabil iz povsem preprostega razloga. Rad imam morje. Bil sem tudi mornar. To pripadnost morju sem občutil že kot mlad fant, ko sem 18 mesecev preživel v vojni mornarici – bil sem maršalov mornar v času vladavine Josipa Broza Tita. Poznam ladijske strojnice, vse v povezavi z ladjami, ni mi tuja nočna orientacija po morju, kot tudi ne preračunavanje vozlov (morske dolžinske mere) veslanje in vezanje vozlov. Vse to me je spodbudilo, da sem pravljico postavil v območje slanih prostranstev in jo na ta način tudi likovno opremil.

Med vsemi deli, katerih avtor ste ali ste pri njih sodelovali, vam je kakšno še posebej ljubo? 
(smeh) To je pa povsem enako, kot če bi me vprašali, katerega izmed svojih otrok imam najraje. Na to vprašanje ne morem odgovoriti. Povsod, tudi tam kjer sem prisostvoval anonimno, v vsem je del mene, del moje duše in ko denimo danes pogledam nazaj, pa najsi gre za tekste ali slike, uživam v tem, kar vidim. Ni me strah, da bi kjerkoli našel napako, ker vem, da sem se vsakemu delu res posvetil, ga dodeloval vse do popolnosti (kakršna je v mojih očeh).

Če že res moram kaj izpostaviti, bi dejal le, da mi je bilo posebej pri srcu sodelovanje z Vladom Garantinijem, saj sem se od njega ogromno naučil. Veliko mi je dal z osebnostnega vidika, tudi skozi soustvarjanje pri pesniški zbirki kmečke narave, poimenovani Amfore, pri kateri sem sodeloval kot ilustrator. Zbirka Frpruh pa je, kot že samo ime pove, v vsej svoji biti in z vseh koncev čisto knapovska, in pri nastajanju le-te sem seveda izhajal iz rudarske tradicije, v duhu katere sem odraščal. Vesel sem, da je bila izvrstno sprejeta pri ljudeh.

Rudarski škrat v Ovnikovi kiparski upodobitvi

Je pa prav iz vašega otroštva tudi “rojen” Perkmandeljc, kajne? 
Hja, pa smo spet pri mojem očetu. (smeh) Perkmandeljc je laž mojega očeta, ki je rad zagrozil: “Joško, če ne boš priden, bo prišel Perkmandeljc in te bo odvlekel v temno jamo!” Sprva je bil ob tem stavku prisoten strah, potem pa vse bolj goreča radovednost. Nekega dne sem celo ves pogumen šel do vhoda v jamo na Tereziji ter čakal in čakal, ali ga bom kje zagledal, tega znamenitega očetovega Perkmandeljca in od samega čakanja naposled v hunti (v jamskem vozičku) zaspal. Pa so me, brez da bi vedel, da spim v hunti, odpeljali v jamo, in ko sem se sredi teme pojavil v remizi sem bil jaz tisti, ki sem prisotnim knapom nagnal strah v kosti. No, ta šola je, jasno, terjala pedagoške žrtve v obliki batin. A to ni pomembno.

Portret Jožeta Ovnika; njemu ljub fotospomin s snemanja dokumentarne oddaje Adijo, knapi

Po neki vesoljni energiji sem bil izbran, da Perkmandeljca oživim tudi za ostale. Sprva so se smejali, češ, kdo bo pa sploh bral knjigo o jamski podgani, a danes je to vsebina, ki jo že otroci v vrtcih in osnovnih šolah berejo in poznajo kot del domoznanskega zavedanja – to je zame velik kompliment in štejem si v čast in zadovoljstvo, da je tako. Zanimivo pa je tudi, da ko se je pred leti snemal film Adijo, knapi in se na samem začetku še ni najbolj natančno vedelo, kakšen naj bi bil scenarij, se je vse skupaj začelo z opisom doline v povezavi s Perkmandeljcom. Ko sedaj pogledam nazaj, smo ustvarjali pravo futuristično zgodbo; marsikaj hipotetično predstavljenega, se je še nedolgo zatem kar uresničilo. Tudi ali pa predvsem zaprtje zasavskih rudnikov.

Še malo se pomudiva skozi vaš življenjski tok. Kdo je Jože Ovnik od rojstva pa do danes? 
Preprosto sem bil, kot marsikdo v teh revirjih pravi knapovski otrok. Imam še brata. Oče je bil rudar, mama pa gospodinja. Trbovlje so moje rojstno mesto in po nekaj selitvah danes znova v trboveljskem okolju hodim po poteh svojih dedov. Kot otrok sem z bratom in starši nekaj časa živel na Tereziji, nato na Posetju, potem pa je leta 1958 prišel veliki štrajk. Da so tedaj »letele glave« ni potrebno posebej poudarjati. Nekateri knapi so morali oditi, nekateri so bili kazensko premeščeni. In tako sem do svojega 25. leta rasel v Velenju, v počitniškem času pa prihajal na počitnice k starim staršem na Terezijo in v rodnih Trbovljah z zanimanjem opazoval luštno punco, ki je kasneje postala moja žena in mama najinih treh otrok, dveh hčerk in sina. Da me vseh pet vnukov pomlajuje v srcu, kljub temu, da štejem komaj 66 jeseni, pa razume vsak(a), ki je že dedek ali babica.

SORODNI ČLANKI:

Ko bi vsaj srečal Perkmandeljca