Že odkar pomni, je bilo njegovo izražanje slikovno, danes brez tega ne more živeti. Jože Ovnik je letos postal prvojunijski nagrajenec, za njegovo nominacijo pa je vsaj tisoč razlogov.
Poleg izjemnih likovnih del, v katerih je pogosta prav rudarska, zasavska tematika, Ovnik veliko sodeluje z lokalnimi društvi, mladimi, s svojim delom pa pomaga tudi v raznih dobrodelnih projektih.
Izdelal je tarok karte, na katerih glavno vlogo igra Perkmandeljc, njegovo delo pa dobi tudi vsaka mlada trboveljska družina – poseben koledar.
Iz Trbovelj ste se kot otrok s starši odselili, zaradi takratnih razmer. Po dolgih letih pa ste se v rodni kraj vrnili, zakaj?
Razlogov je več. Mogoče izstopa ta, da sta naju starša stimulirala pri učenju s tem, da sva lahko šla z bratom na poletne ali zimske počitnice v Trbovlje na Terezijo k starim staršem …Janežičem ali pa Ovnikovim. To je bilo nekaj najbolj divjega, kar se nama je lahko zgodilo. Tu so govorili tako, kat naju je učila mama v Velenju, tu so peli iste pesmi, kot smo jih peli v Velenju …tu je bila doma svoboda, Lakonca, Dobrna, Kantina, Akacije, Terezija štolm, Kopalnica, krušne peči, drvarnice …v glavnem, tu je bilo vse drugače, svobodno. Poleg tega, pa sem tu našel tudi svojo življenjsko sopotnico.
Kdaj ste se začeli izražati slikovno?
Odkar so mi zrastli prvi zobje. In ta moja posebnost mi je v šoli, pa tudi kasneje marsikdaj prišla prav. Risanje in slikanje me je tako prijelo, da brez tega enostavno nisem mogel več živeti.
Prišlo je tako daleč, da je v osmem razredu osnovne šole prišla k nam domov, in to nenapovedano, profesorica likovnega pouka gospa Plazlova in očeta in mamo nagovarjala, da bi me vpisala na oblikovalno šolo v Ljubljani. Čeprav me je mama na skrivaj peljala na sprejemne izpite, ki sem jih opravil z odliko, šole nisem nikoli videl …Z eno rudarsko plačo šolanje res ni bilo mogoče.
Občutek drgnjenja prstov po papirju, občutek brušenja kože, ostanki mojega DNK-ja v papirju …znoj in odmaknjenost od časa in prostora, medtem, ko ustvarjam, me napolnjujeta s srečo in užitkom.
V svojih delih pogosto vključujete aktualno tematiko in ne skrivate svojega mnenja. Katera tematika vam je najbližje?
Zavito vprašanje, a sklepam da namigujete na karikaturo. Ja, karikatura, predvsem politična, mi predstavlja poseben izziv, ker lahko z njo na iskriv način v eni sliki izrazim, za kar drugi rabijo cel odstavek. Karikatura mi predstavlja poseben izziv, tudi mentalni če hočete, ne samo likovni, ker likovni pristop je na koncu koncev le tehnična zadeva. Učinek karikature kot obliko izpovedovanja resnice je neprimerno bolj učinkovit, včasih celo tako zelo, da zna zamajati družbo v njenih temeljih.
Zna pa se zgoditi, in tega sem najbolj vesel, da priletijo učinki karikature nazaj v obliki bumeranga. In to je tisto za kar se splača delati karikature. Ker le tako lahko kot njen avtor čutiš, da si z njo dosegel njen namen.
Rudarstva se dotaknete v večini svojih del, je to spomin, obujanje otroštva?
Tematika, ki sem jo v svojem življenju vedno oboževal, in s tem na nek način izkazoval spoštovanje do svojih prednikov, je zagotovo rudarstvo z vsemi dodatki. Slikanje teh tem, teh ljudi in okolij od koder izhajajo mi ni nikoli predstavljalo problemov. Celo obratno. Včasih sem se čutil prav poklicanega za to, da svoj čas in talent posvetim tem čudovitim ljudem.
Vse žrtve bi bile opravičene, če bi Perkmandeljca res srečal … bi vsaj vedel, zakaj sem jih 'fasu' …
Izpod vašega peresa je nastal tudi Perkmandeljc, simbol Zasavja. Kakšne spomine pa gojite na Perkmandeljca?
Kot sem že omenil, sem hodil za 'nagrado' k starim staršem na počitnice na Terezijo. Streljaj od naše hiše je v beli dan zijala črna luknja, Terezija štolm, in na nas otroke je delovala z neko nevidno silo. Vsi tisti ljudje, knapi, ki so prihajali in odhajali v njo in iz nje, vsi tisti hunti, cicke in lokomotive, nenehno dogajanje in življenje okoli tega vhoda so nas, mulce, privabljali v svojo bližino z neko neverjetno magično silo. Ali po domače, firbec je bil tako silen, da smo se vedno, če se je le dalo, čisto po naključju potikali tam okoli in bili vsem v napoto. Naši izleti pa seveda niso bili po godu našim staršem oz. starim staršem, pa so od nekod potegnili Perkmandeljca in nas z njim strašili z besedami:
,,Joško! na laz okol štolma! Boš vidu, č nouš pridn bo kr Perkmanlc pršu in te bo kr s sabo udpelu,,.
Učinek teh besed pa je bil ravno nasproten in enkrat sem se res skril v hunt, ki je bil namenjen v jamo. In kot se rado zgodi, ko je najmanj treba, sem se lepo odpeljal v rudnik. Cela Terezija me je iskala, ko se nekdo le spomni, da sem jo pa mogoče 'podurhu' v jamo. Kar pa ni bilo dobro za mojo zadnjico. Vse žrtve bi bile opravičene, če bi Perkmandeljca res srečal … bi vsaj vedel, zakaj sem jih 'fasu' …
Kar nekaj idej ste imeli tudi za turistični projekt Trbovelj, pa nikoli niso zaživele?
Ja, na idejo o projektu ,,Po poti Perkmandeljca,, sem prišel, ko sem risal po terenu po Trbovljah vse od Save do Gabrskega. Sčasoma se je teh likovnih motivov nabralo po celi dolini toliko, da sem opazil, kako tvorijo neko linijo, zaznamovano z štirnami, rudarskimi kolonijami, parlamenti, svinjskimi štalami, kurniki, gosposkimi in meščanskimi hišami, sakralnimi objekti, štajgerskimi kolonijami in rudniško tehnično zapuščino, kar je vse skupaj tvorilo neko čudovito rudarsko etnološko izročilo. Izjemno bogata dediščina, ki Trbovljam daje neko posebno dodano vrednost vredne vsake pozornosti.
Ne glede na dejstvo, da imamo v Trbovljah čudovit muzej, ki s svojimi sodelavci skrbi za ohranjanje naše zgodovine, se mi je zaradi vsega prej naštetega vedno znova vsiljevalo dejstvo, da so Trbovlje zaradi vsega prej naštetega en sam kulturno etnološki spomenik, ki mu pod soncem ni kmalu enakega. Trbovlje, mesto muzej. Pa ne v neki negativni konotaciji. Prej obratno. Problem je le v tem, da vsega tega, kar nam stoji pred nosom, mi ne vidimo. Vidijo pa zato to drugi. In tako sem prišel na idejo, da bi vse te zgodbe povezal v turistično pot.
Kaj vam pomeni prvojunijska nagrada?
Če sem iskren sem bil dokaj presenečen nad novico, da sem bil letos nominiran za to eminentno nagrado. Kaj mi pomeni? Ne vem, kaj mi pomeni, ta občutek se ne da opisati z besedami. Je nekaj neotipljivega, je posebne barve, žari, po drugi strani pa me navdaja z nekim zadovoljstvom, da so bile z njim odtehtane vse tiste neprespane noči, ko sem ustvarjal, medtem, ko je mesto spalo. Seveda sem vesel, nikoli pa si nisem mislil, da bo to moje delo, kdaj v prihodnosti deležno take in tolikšne pozornosti, da bi kot sin knapovskih korenin bil deležen tolikšnega priznanja.
Pripravljate kaj novega?
Seveda ustvarjam in pripravljam. Poleg likovnega ustvarjanja pripravljam tudi svoje tekste in ilustracije za otroke. Moj, torej najin skupni projekt z zagorskim pesnikom gospodom Vladom Garantinijem ,,FRPRUH,, je ravno v tisku. Vlado je prispeval pesniško zbirko, moje pa so ilustracije. Poleg tega me čaka prihodnje leto prvojunijska razstava, in bo zato potrebno trenutno mojo dokaj opustošeno likovno kolekcijo ponovno osvežiti, leto pa je hitro naokoli. Začela se je sezona Ex Tempor, zagotovo se bom katere udeležil, da se tako na najboljši možni način ponovno srečam s starimi prijatelji. S svojimi kariportreti bi želel razstavljati v Zagorju in Hrastniku, poleg tega pa me čaka še kakšna nepredvidljiva zadeva, tako, da mi dela nikakor ne bo zmanjkalo.
