Šestdesetkratni zmagovalec profesionalnih kolesarskih dirk Primož Roglič se bo v soboto poročil, je zagorski župan Matjaž Švagan danes zaupal njegovim zvestim domačim navijaćem.
Množica je kolesarskega asa, tako kot je že v navadi, bučno pospremila. S svetlobnimi efekti, glasbo in navijaškim vzklikanjem so se ob rdečo preprogo postavili Zasavci in Zasavke, ki redno spremljajo kariero mladega uspešnega kolesarja.
“Najprej je bila samo šala, ki je prerasla v dobro idejo. Ideja pa je dala načrt, ki je pripeljal do izvedbe. In tako je nastala gozdna šola,” povedo na trboveljski PŠ Alojza Hohkrauta, kjer se v tem šolskem letu iz učilnic selijo na travnik in v bližnji gozd. Vključili so se namreč v projekt Mreže gozdnih šol Slovenije in bodo vsaj enkrat mesečno pouk izvajali zunaj.
Z aktivnimi metodami pouka po principih gozdne pedagogike želijo v učencih prebuditi radovednost, vedoželjnost, samozaupanje in ustvarjalnost. Verjamejo, da bodo v zavetju dreves (za)slišali tudi otroški smeh: tisti pravi, ki se rodi globoko v trebuhu, zažubori po grlu navzgor in poleti v svet svoboden kot ptica. »Ugotovili smo, da narava nima sten in nam pred (nad) nosom ponuja neskončno učilnico z vsemi potrebnimi viri in opremo, le videti jo moramo.« navdušeno dodajajo učitelji in učiteljice šole, ki se že neizmerno veselijo novega načina poučevanja.
Delo zunaj so preizkusili tudi že v praksi. Izvajali so različne dejavnosti in na terenu spoznavali učne vsebine, ki bi jih sicer v razredu. Učenci so nad novim pristopom učenja navdušeni, saj se preko raziskovanja okolja in spoznavanja naravnih materialov učinkoviteje učijo in tudi naučijo novih vsebin.
Poleg kinestetične učilnice, ki je svoja vrata odprla v začetku tega šolskega leta, je to še en projekt s področja šolstva v naši občini, ki sledi sodobnim trendom poučevanja in podajanja snovi.
NOVO: Presenečenje razkrito – v Trbovljah imajo svojo prvo kinestetično učilnico
Prvo lutkovno predstavo so si Hrastničani v Kulturnem domu Konzum ogledali pred 74 leti. Hrastniški lutkarji so tri desetletja aktivno delali in uprizarjali simpatične zgodbe. Potem je sledil premor – vse do pred desetletjem, ko je sedanja postava Društva Marionetno gledališče Jurček marionetno dejavnost na pogorišču knapovskega lutkarstva ponovno oživela. Tik pred nastopom od 10. jubileju, smo jih obiskali na vaji.
Jože Bovhan
Društvu Marionetno gledališče Jurček deluje v Muzeju Hrastnik, knapovske marionete pa so male umetnine – edinstvene lepotice v razstavnih vitrinah. Te bi ostale le muzejski eksponati, če jih “Jurčki” ne bi znova in znova oživljali na odru in skoznje pričarali pravljično vzdušje.
Rdeča kapica je bila tista predstava, ki je leta 2010 na odrskih deskah napovedala preporod lokalnih lutkarjev. Kup drugih je sledilo, ob tem pa Jože Bovhan poudarja, da klasične pravljice (kot so Sneguljčica, Trnuljčica, itd.) žal izginjajo.
V zadnjih letih so mojstri iz Hrastnika za številne predstave izdelali tudi lutke. Njihovi daleč najbolj priljubljeni predstavi sta Žogica Nogica in Zvezdica Zaspanka, igrajo pa še igre Butalci, Mizica pogrni se, Volk in trije prašički.
Predstava Trije prašički in volk je prva, ki so jo odigrali odprto – to pomeni, da vodiči niso očem skriti, torej osebe, ki vodijo marionete so vidne občinstvu, saj so ob marionetah na odru. “Ne znamo še povsem dobro, moramo se še naučiti pravega premikanja, da ne bo izpadalo kot da so vodiči napoti marionetam,” o novosti pripoveduje Bovhan: “Naš oder je majhen in v dvorani ne vidijo vsi vsega in zato bomo morali delati tudi na pristopu odprtega odra.” Odprti oder pa zahteva tudi drugačno, ne splošno reflektorsko osvetlitev dvorane, pač pa je potrebno prilagoditi svetlobni park, kar je tudi svojevrsten izziv, dodaja režiser Matej Kaiser. Posebnost nedeljske predstave ob 10-letnici Društva Marionetnega gledališča Jurček je tudi obisk robotke Eve (Speculum Artium) iz Trbovelj.
Špela Ulaga
S pripravo posamezne marionetne igre dela nikakor ni malo. Po tem, ko se najde ustrezna gledališka predloga, jo zaradi zakonodaje s področja avtorskih pravic najprej priredijo, sledi izdelava scene in lutke ter navezava le-teh na vrvice, da postanejo marionete. Za vsako predstavo je potrebno izdelati nove lutke, pove Špela Ulaga, ki se je leta 2013 vključila v program preko katerega se je naučila posebnih veščin izdelave lutk. Ohranila je dobre odnose v Lutkovnem gledališču Ljubljana in z dovoljenjem vodstva pri njih izdela vse lutke, rekvizite in scenske elemente, ki jih potrebujejo za svoje predstave.
Marioneta potrebuje 80 do 100 ur dela, preden zaživi v vsej svoji posebnosti; lahko pa ima od le 8 vrvic, kadar samo hodi in tudi do 18 vrvic, če izvaja kakšne posebne gibe. Ko je lutka narejena, ji Jože Bovhan nadene še oblačila. “Prašički pač ne smejo biti goli,” hudomušno pripomni, potem jih je potrebno še navezati in vaje se lahko začnejo.
Zrelim letom navkljub je družina hrastniških lutkarjev razposajena in v sebi nosi mladosten duh, četudi sami sebe v šali, kot njihove lutke in marionete, štejejo med muzejske eksponate. Društvo Jurček, ki nosi ime po njihovi maskoti, glavni osebi večine starih lutkovnih iger, od samega začetka vodi predsednica društva Jerica Ulaga. Po vaji pred nastopom ob njihovem jubileju se skupinsko pošalijo: “Tam po dopolnjenem 40-em letu ljudje, ki jih vsaj malo ta dejavnost zanima, pridejo in se vključijo, a obvezno morate pripeljati še nekoga, tu smo vsi v parih: Jože in Mojca sta zakonca, Jerca in Špela sestri, Melita in Urška sosedi, …”
Povprečna starost članov se giblje krepko čez 60 let, zato si upravičeno želijo pomlajenih, novih moči. Še vedno se niso sprijaznili, da so v zadnjih letih izgubili kar štiri svoje člane. Letos so se odločili, da pomen kulturne dediščine predstavijo mlajšim rodovom, zato se bodo podali med učence in Špela jim bo predstavila, kako izdelati marionete in lutke ter samostojno uprizoriti predstavo.
Po tem, ko je bila s preureditvijo in prenovo pokritega dela hrastniške tržnice prvega dela projekta ‘Prenova tržnice Hrastnik’ zaključena, se počasi nasmiha že nadaljevanje del, katerega predmet bo predvsem ureditev okolice.
Župan Občine Hrastnik Marko Funkl to potrjuje: “Druga faza je pripravljena, je izrisana,” in nadaljuje, “je pa res, da bo povezana z urejanjem državne ceste in z ministrstvom za infrastrukturo imamo načrt, da ta projekt naslednje leto umestimo v državni proračun. Enako velja tudi za izgradnjo krožišča in ko se bo le-to umestilo v sam prostor, bomo seveda nadaljevali z drugo fazo.”
Projektantska ocena vrednosti del znaša 250 tisoč evrov, hrastniški župan pa se ob tem nadeja uspešnega sodelovanja na katerem izmed evropskih razpisov.
Tržnica Hrastnik
Sedaj, ko je projektantska dokumentacija zaključena, morajo preprosto počakati umestitev krožišča v samo območje, ki pa je pomembno tudi, ker naj bi cesta iz enega od izvozov vodila proti bodočemu domu starejših na Leši (kar je tudi eden od prioritetnih projektov Občine Hrastnik) ter predstavljala eno od dostopnih poti do težko pričakovanega objekta. Župan ocenjuje, da bo prav krožišče še dodatno poživilo sam center Hrastnika. Z Direkcijo RS za infrastrukturo se bo potrebno prehodno uskladiti glede načrtovanega krožišča na tržnici, preden pristopijo k sami izvedbi projekta – predvidoma v letu 2022.
V sklopu projekta je predvidena zunanja ureditev ploščadi pred objektom, kjer se nahaja tržnica, ter zamenjava dotrajane nadstrešnice ob objektu, sporočajo iz hrastniške Občine, in dodajajo, da bo potrebno izdelati novelacijo projekta za izvedbo del (PZI), zaradi povečanja cen na trgu za gradbena in instalacijska dela.
“Vidim, da je tržnica resnično postala prostor, ki ga ljudje obiskujejo in mislim, da so tudi kmetje kot ponudniki izdelkov zadovoljni, da delujemo v smeri razvoja in nadgradnje preko prenovljene podobe tržnice,” sklene Funkl.
| Zgodovina in zgodbe na enem mestu. V podjetju Dewesoft so sestavili serijo vsebin, ki smo jih povzeli tudi mi in jih bomo postopno objavljali na našem portalu z oznako Od rudnikov do tehnologije. “Le ktjer Zasavc pa ne bi rd vedu vč u zguduvin Zasavja?” |
Z razcvetom industrije in rudarstva so se v zasavske kraje naselili ljudje z različnih koncev Slovenije in tudi Evrope, zato ne preseneča, da se je v približno dvesto letih izoblikovalo čisto posebno, zasavsko narečje. Duh rudarja pa je ob tem rasel skozi težaško in nevarno delo, kar je posplošeno rečeno naredilo človeka močnega, trdnega, tudi strogega, v svoji notranjosti pa vseeno srečnega. In prav SREČNO je med besedami osrednja rdeča nit, zapisana tudi nad vhode v rudnike.
Duh in besede, pa tudi z rudarstvom povezane prireditve so tisto, kar nekoč cvetočo panogo, danes pa le še spomin, ohranja živo. Takšen je denimo “Skok čez kožo”, slovenska rudarska tradicija, ki so jo uvedli tudi ob praznovanju praznika 3. julija – dneva rudarjev v spomin na petdnevno gladovno stavko, ki so jo na ta datum leta 1934 začeli zasavski rudarji. Po tej navadi iz 16. stoletja so morali rudarji – začetniki najprej preskočiti rudniški jašek. Ko so odprtine postale preširoke, je skok čez gred zamenjal skok čez (običajno telečjo) kožo. Turistično društvo Ruardi v Zagorju ob Savi še danes organizira Perkmandelčev pohod in izvaja protokol preskakovanja kože. Tako spomin tudi med mlajšimi generacijami ne zbledi.
Stroji pretežno ukrajinske in nemške izdelave, ki so olajšali delo rudarjem, so jim v rudnikih po drugi strani “izkopali” še več dela, a ker niso prinesli popolne avtomatizacije, je bilo ročno delo še vedno najbolj koristno, potrebno in izvajano.
Delo v jami ni bilo enostavno in nevarno delovno okolje je terjalo tudi nesreče, ki so na ljudeh puščale trajne posledice in žal tudi nesreče, ki so terjale življenja – marsikdo je v temi globine izgubil “kumarata”. Tudi zato je bil prigaran kruh še toliko bolj cenjen in spoštovan.
Mešanica jezikov, slovenskih in tujih narečij ter kopice besed, katerih izvor je nemški, je skozi čas izoblikovala govorico, ki je prepoznavna na prvo slišanje. Izrazi iz delovnega okolja so se postopoma prepletli z vsakdanom in tako je rudarska govorica počasi postala del zasavskega narečja.
Knapušna je bila življenjska zgodba zase. Cele dneve švicat v jamah in v šohtih, na koncu šihta pa z aufcugom gor. Ampak če so bili kumarati ta’ pravi in štajgarji vsaj malo popustljivi, je bilo lažje. Življenje je bilo skromno. Na mizi je bil za južno večkrat ajmoht kot kak šnicl – ti so bili na mizi kdaj po colngi ali pa za praznike. Ko je imel knap mir pa cajt, si je rad prižgal fajfo. Treba je bilo fejst šparat, če si hotel kaj ustvarit. Pač ne moreš spraviti na kup dovolj denarja, če ženska v ror velikokrat daje prufton mesa namesto da kuha ajmuhte. Pa je bil zaradi tega pri hiši kdaj tudi kak štrajt. Najbolj veselo je bilo pa, ko se je začel urlaub; takrat si je knap odpočil in čas izven jame je bil sladek – da še kufeta ni bilo treba cukrat.
Nekateri s tem, ko gredo v svet, svoje narečje in s tem poreklo najraje prikrijejo in poskušajo biti nevtralni pri govoru, nemalo pa je takih ki guvurijo po zasausk. In tega se ni potrebno sramovati; ravno nasprotno, pokončna drža, ki so jo v miselnost zasavskih ljudi vsadili prav rudarji, živi naprej kot nesnovna dediščina in opozarja tudi sedanje in bodoče rodove na bogato večstransko zapuščino rudarske dejavnosti.
Če vas zanima še več –> https://dewesoft.com/sl/company-news/od-rudarstva-do-visoke-tehnologije
