| Zgodovina in zgodbe na enem mestu. V podjetju Dewesoft so sestavili serijo vsebin, ki smo jih povzeli tudi mi in jih bomo postopno objavljali na našem portalu z oznako Od rudnikov do tehnologije. “Le ktjer Zasavc pa ne bi rd vedu vč u zguduvin Zasavja?” |
Z razcvetom industrije in rudarstva so se v zasavske kraje naselili ljudje z različnih koncev Slovenije in tudi Evrope, zato ne preseneča, da se je v približno dvesto letih izoblikovalo čisto posebno, zasavsko narečje. Duh rudarja pa je ob tem rasel skozi težaško in nevarno delo, kar je posplošeno rečeno naredilo človeka močnega, trdnega, tudi strogega, v svoji notranjosti pa vseeno srečnega. In prav SREČNO je med besedami osrednja rdeča nit, zapisana tudi nad vhode v rudnike.
Duh in besede, pa tudi z rudarstvom povezane prireditve so tisto, kar nekoč cvetočo panogo, danes pa le še spomin, ohranja živo. Takšen je denimo “Skok čez kožo”, slovenska rudarska tradicija, ki so jo uvedli tudi ob praznovanju praznika 3. julija – dneva rudarjev v spomin na petdnevno gladovno stavko, ki so jo na ta datum leta 1934 začeli zasavski rudarji. Po tej navadi iz 16. stoletja so morali rudarji – začetniki najprej preskočiti rudniški jašek. Ko so odprtine postale preširoke, je skok čez gred zamenjal skok čez (običajno telečjo) kožo. Turistično društvo Ruardi v Zagorju ob Savi še danes organizira Perkmandelčev pohod in izvaja protokol preskakovanja kože. Tako spomin tudi med mlajšimi generacijami ne zbledi.
Stroji pretežno ukrajinske in nemške izdelave, ki so olajšali delo rudarjem, so jim v rudnikih po drugi strani “izkopali” še več dela, a ker niso prinesli popolne avtomatizacije, je bilo ročno delo še vedno najbolj koristno, potrebno in izvajano.
Delo v jami ni bilo enostavno in nevarno delovno okolje je terjalo tudi nesreče, ki so na ljudeh puščale trajne posledice in žal tudi nesreče, ki so terjale življenja – marsikdo je v temi globine izgubil “kumarata”. Tudi zato je bil prigaran kruh še toliko bolj cenjen in spoštovan.
Izrazi jam, tovarn in kolonij soustvarili zasavsko narečje
Mešanica jezikov, slovenskih in tujih narečij ter kopice besed, katerih izvor je nemški, je skozi čas izoblikovala govorico, ki je prepoznavna na prvo slišanje. Izrazi iz delovnega okolja so se postopoma prepletli z vsakdanom in tako je rudarska govorica počasi postala del zasavskega narečja.
Knapušna je bila življenjska zgodba zase. Cele dneve švicat v jamah in v šohtih, na koncu šihta pa z aufcugom gor. Ampak če so bili kumarati ta’ pravi in štajgarji vsaj malo popustljivi, je bilo lažje. Življenje je bilo skromno. Na mizi je bil za južno večkrat ajmoht kot kak šnicl – ti so bili na mizi kdaj po colngi ali pa za praznike. Ko je imel knap mir pa cajt, si je rad prižgal fajfo. Treba je bilo fejst šparat, če si hotel kaj ustvarit. Pač ne moreš spraviti na kup dovolj denarja, če ženska v ror velikokrat daje prufton mesa namesto da kuha ajmuhte. Pa je bil zaradi tega pri hiši kdaj tudi kak štrajt. Najbolj veselo je bilo pa, ko se je začel urlaub; takrat si je knap odpočil in čas izven jame je bil sladek – da še kufeta ni bilo treba cukrat.
Nekateri s tem, ko gredo v svet, svoje narečje in s tem poreklo najraje prikrijejo in poskušajo biti nevtralni pri govoru, nemalo pa je takih ki guvurijo po zasausk. In tega se ni potrebno sramovati; ravno nasprotno, pokončna drža, ki so jo v miselnost zasavskih ljudi vsadili prav rudarji, živi naprej kot nesnovna dediščina in opozarja tudi sedanje in bodoče rodove na bogato večstransko zapuščino rudarske dejavnosti.
Če vas zanima še več –> https://dewesoft.com/sl/company-news/od-rudarstva-do-visoke-tehnologije
SORODNI ČLANKI:
Od rudnikov do tehnologije #1: Trbovlje so bile peto največje naselje v Sloveniji
