11. 02. 2021

Bahtiar Aljaf je iraški Kurd, rojen v Kirkuku. Pred več kot štiridesetimi leti je prišel v tedanjo Jugoslavijo, kjer je študiral v Beogradu. Nekaj časa je bil dopisnik Okaz newspaper-ja iz Savdske Arabije, sodelavec časopisov Slovenec in Republika, glavni urednik Sarajevskega magazina v arabskem jeziku ter glavni urednik bosanskega Povratka. Poznamo ga tudi kot enega od ustanoviteljev mednarodnega Inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije IFIMES v Ljubljani, kjer je direktor. Z družino živi v Zagorju.

Če želite kaj več izvedeti o aktualnih dogodkih, ki so predvsem vezani za Balkan in Bližnji vzhod, je Bahtiar Aljaf prava oseba. Seveda njegovo znanje in poznavanje temelji med drugim tudi na dobri osnovi iz zgodovine, še posebno glede na njegovo poreklo. Je pravi poliglot, saj aktivno govori pet jezikov: slovenščino, angleščino, srbohrvaščino, kurdščino in arabščino. Poleg dela v IFIMESu, je tudi sodski tolmač za arabski, kurdski in slovenski jezik. Dobro razume tudi turkmenski jezik.

Begunska kriza in covid 19. V senci epidemije, ki je zajela svet smo malo zapostavili migracije in begunsko krizo. Se strinjate?

»Seveda, nekdo bi pomislil, da krize ni več ali pa da obstaja v manjšem obsegu. Begunska kriza se nadaljuje z enako intenziteto, le v medijih ni prevladujoča tema. Na dolgi poti begunci doživijo marsikaj neprijetnega. Skoraj vsi pa pohvalijo delo srbske in slovenske policije.«

Kot sodski tolmač, verjetno malo bolj poznate begunsko tematiko. Kje in kaj običajno prevajate?

»Moje delo večinoma poteka na sodiščih, kjer se sodi tihotapcem, ki mastno zaslužijo s prevozom beguncev. S tem poslom se ukvarjajo različni ljudje iz različnih držav, tudi iz Slovenije. Cene takšnih uslug begunce stanejo bogastvo, kako in kdaj pa bodo prispeli do želene destinacije se pa nikoli ne ve. Je pa to proces, ki traja, se ne prekinja.«

Kaj menite o integraciji?

»Integracija je pomemben dejavnik, ki omogoča dobro organizacijo življenja v novi domovini. Koliko je uspešna, je odvisno od posameznika in države, v katero je emigriral. V integraciji so nekateri bivši begunci (ali pa so to bili njihovi predniki) zelo uspešni, saj marsikje sodelujejo tudi na političnem in gospodarskem področju nove domovine. Na primer, londonski župan je poreklom iz Pakistana od koder so prišli njegovi starši. Takšnih primerov je vse več. Še posebno uspešni so posamezniki, ki se pretežno sami prebijajo naprej, se izobražujejo, naučijo jezik, sprejmejo način življenja. Žal pa obstajajo tako imenovani geti, kjer je koncentracija teh ljudi večja in vpliv nove domovine manjši. O tej problematiki sem že spregovoril na svojem predavanju Slovenija (moj) novi dom – Globalizacija, begunska kriza, integracija.«

So migracije predvsem pogojene z željo po boljšem življenju?

»Večinoma da. Zato med migranti srečujemo veliko moških, ki bodisi želijo nekaj zaslužiti in se vrniti domov ali pa kasneje, ko se situirajo, pripeljejo še družino. Nemčija, Belgija tudi Italija in severne dežele še vedno potrebujejo delovno silo. Če so migranti izobraženi še toliko bolje, ker ni potrebno veliko vlagati v njihovo izobrazbo.«

“Osebno nimam slabih izkušenj, mislim, da je to odvisno od posameznika. Če se prilagajaš, najdeš delo, spoštuješ novo domovino, potem se nimaš kaj bati.”

Kakšni smo Slovenci do tistih, ki pridejo k nam od drugod?

»Osebno nimam slabih izkušenj, mislim, da je to odvisno od posameznika. Če se prilagajaš, najdeš delo, spoštuješ novo domovino, potem se nimaš kaj bati. Ni pa povsod po Sloveniji enako. Recimo na Primorskem so ljudje, veliko bolj prizanesljivi do beguncev, ker so tudi sami v preteklosti na lastni koži občutili begunstvo.«

In Zasavci? Zasavje je konglomerat narodov bivše Jugoslavije.

»Zasavci so v redu ljudje. Malce posebni, bolj trdi, a dobri. Med njimi sem našel številne prijatelje, še posebno v Zagorju, kjer sem tudi aktivni član Rotary kluba Zagorje Kum. Ta druženja so neprecenljiva.«

Kako pa kaj zasavska kulinarika v primerjavi z iraško?

Tu vas pa moram razočarati. Sem veliki ljubitelj fast fooda! Ne vem kaj je vplivalo na to. Mogoče trenutna situacija in način življenja (veliko potujem doma in po svetu). Ko sem še študiral v Beogradu, sem bil navdušen nad pleskavico v lepinji (še vedno sem), potem pa so se pojavili hamburgerji … tudi po več jih zmažem naenkrat.

Tudi glede hrane obstaja globalizacija. Iraška, sirijska, arabska, turška, balkanska kuhinja imajo precej skupnega tako v načinu priprave kot tudi v sestavinah. Delno je to zasluga Otomanske imperije. Baklave so našle pot do Balkana, pa kebab, ki je priljubljen recimo v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, ne pa na Balkanu. Tudi v Sloveniji se vse več uporablja humus, čičerika, bob in številne začimbe. Italijani recimo poznajo čičeriko že zelo dolgo, še iz časa Marca Pola. Odlične so čičerikine polpete, ki so zelo priljubljene v Italiji in Iraku pa tudi drugod.«

Imate radi glasbo?

»Vsekakor, vendar kvalitetno umirjeno glasbo. Nisem ravno ljubitelj novodobne glasne glasbe. Seveda poznam nekaj dobrih slovenskih narodnih ansamblov. Narodno glasbo in njene značilnosti moraš nekako povezati z narodom in njegovo preteklostjo. Vsi poznajo bosanske sevdalinke, malce otožne ljubezenske pesmi. Verjetno pa ne vedo, da izhajajo z Bližnjega vzhoda.«

Prosti čas?

»Sprehodi do Save ali do Kisovca. Do železniške postaje Zagorje in nazaj so štirje kilometri. Do Kisovca in nazaj sedem, pa še položna pot je. Do Izlak se pa že težje pride, ni nekih stranskih poti skozi dolino. Veliko sedim. S športom se ne ukvarjam. S pravo družbo bi se z veseljem udeležil tudi kakšnega pohoda.«

Pozdrav Zasavju v arabskem jeziku in pisavi.

Vas je Zagorje prepričalo, da tu tudi ostanete?

»Seveda, v Zagorju se imam lepo, tu imam družino in dveletnega vnuka (moja primarna družina je v Iraku). Ljubljana me ne privlači. Če bi pa zadel na lotu, bi se z veseljem preselil nekam na Obalo v kakšno manjše mesto. Od večjih mest bi izbral Koper ali Trst.«