Sem Ana
Sem Ana. In sem že velika punca. Pri Jelenčkih bivam celih šest mesecev. Lahko bi se reklo tudi, da jim kraljujem, saj naredijo točno tisto, kar želim. Ali pa vsaj, kar mislijo, da želim. Včasih jim ne uspe. In to jim tudi jasno povem.
Moje družinske člane ni težko vrteti okoli prsta. Vse, kar naredim, se jim zdi prisrčno in luštno. Malo se nasmejčkam, rignem, prdnem ali ljubko zazeham, pa so vsi čisto paf in vzhičeni. Morali bi jih videti zadnjič, ko sem se prvič prekucnila iz hrbta na trebuh. Kakšno histerijo so zganjali! Ati je jokal od ponosa, čeprav se je delal, da ne. Mami pa je letala naokoli s kamero. Ampak takrat zanalašč nisem hotela ponoviti podviga.
Ker so bili tako srečni, se zdaj zavrtim na trebušček isto sekundo, ko me postavijo na tla. In vsakič znova se spomnim, da na trebuščku ni tako zelo fajn. In se potem strašno jezim. Moji dragi pa me morajo pobirati in obračati nazaj. Vsake pet sekund!
Pa saj so kar pridni tile moji sostanovalci.
Najraje imam sestrico Ivo. Tako zelo smešna je, ko pleše in skače po stanovanju. Ali pa, ko pleše in skače po atijevem trebuščku. Človek ne more, da se ne bi na glas režal. Še bolj smešno pa je takrat, ko za njo skače tudi mami, ki jo želi preobleči, Iva pa ji beži. Takrat sta obe zelo ljubki. Mami pa je zelo ljubko zaripla v obraz.
Mami in ati me kar naprej lubčkata.
Kar n.a.p.r.e.j! Kar mi je sicer zelo všeč. Še posebej, ko sem nagec in me cmokata po trebuščku pa za vratom, kjer zelo žgečka. Rada lubčkata tudi moje nogice. Te srčkane male ljubke nogice. In včasih pozabita, da sem jih pet minut pred tem položila v svojo polulano pleničko.
Tudi Iva me zelo rada lubčka in mečka. Sem in tja se mi dozdeva, da takšno mečkanje sicer ni čisto primerno za dojenčke, ampak njej ne zamerim čisto nič.
Uživam, kadar z mamico in Ivo beremo knjigico. No, mami in Iva jo poskušata brati, jaz pa jo poskušam pojesti. Hranjenja res ne razumem. Včasih plešejo, pojejo, se igrajo aviončke in se ob tem zelo umetno široko smejijo, da bi pojedla tisto žlico brokolija, spet drugič pa mi nikakor ne pustijo, da bi v usta vtaknila plastično folijo. Pa ravno plastično folijo, ki je najbolj dobra stvar na svetu!
Rada se igram na svoji igralni podlogi. Če je z mano vsaj en družinski član, ki me z nasmehom na ustnicah občuduje, me pri igri spodbuja in kar naprej hvali. Bog ne dej, da bi me zapustili za tri četrtinke sekunde. Takrat jim zelo glasno povem, da ne verjamem v samostojno igro!
Vem, da mamica brez mene ne more. Zato ji delam uslugo in skupaj raziskujeva skrivnosti sveta. Svojih lahkih osem kil udobno namestim v njeno naročje in tako se strašno zabavava. Sesava, kuhava, ustvarjava, jeva, se igrava z Ivo, enkrat sem šla celo z njo na wc. Seveda je priletela še Iva, da je bil hec večji. Je pa res, da sem včasih polna drobtin, ki letijo iz mamičinega sendviča.
Naredim se, da spim.
Sem in tja sem navihana. Naredim se, da spim. Ko mami skoči pod tuš pa jo z navdušenjem kličem, vriskam in čakam, da me malo objame. Če ne prileti v sekundi, pokličem še malo bolj na glas. V primeru, da bi bila mami takrat pri sosedih. Mami je pri sosedih sicer zelo redko, a nikoli se ne ve.
Pri svojih letih sem ugotovila, da se vztrajnost poplača. Zvečer se vsaj trikrat naredim, da spim. Ko pa me položijo v posteljico, veselo pobrcam, na široko odprem oči in roke, da me še malo potiškajo. Ko to naredim približno sedemkrat, obupajo in me vzamejo v ta veliko posteljo. Tam pa človek spi kot klada.
Vsaj eno uro. Ker potem sem že malo lačna.
Razmišljam o pevski karieri. Zato vsako jutro, okoli štirih zjutraj, za vse prisotne družinske člane pripravim pravi pevski spektakel. Z vriskanjem in divjim plesom vred. Prepričana sem, da so ponosni name.
Znam precej neverjetnih stvari. Kot recimo: zatlačiti si celo pest v usta in jo z užitkom žvečiti. In ob tem proizvajati na hektolitre sline. V usta si lahko zatlačim tudi stopalo. Moje ljubko malo srčkano stopalce. Jaz sem ob tem zelo ljubka, moji družinski člani, ki me želijo oponašati in preverjajo, če to še zmorejo, pa ne tako zelo.
Pa saj so res kar v redu tile Jelenčki.
Včasih so malo prismojeni in hecni, a vem in čutim, da me imajo neskončno radi. Zato jim bom z veseljem še naprej prepevala, jih cukala za lase, pljuvala dudo v bermudski trikotnik v stanovanju, jih malo pobruhala in se jim ob vsem tem ljubeče in najlepše na svetu smehljala.
Ker človek ne more, da jih ne bi imel rad.
Prejeli lijak za ravnotežje, socialne igre, senzorično steno …
V 100 letih za 80 centimetrov
Potrebna hitra sanacija mikro plazu pri cerkvi
pripravila šola ob pomoči moderatorke Polone Siter Drnovšek. Okrogla miza se je pričela z nagovorom ravnateljice Aljaše Urbanije in javljanjem Nastje Starčič, ki živi in dela v Dublinu, nato pa so o delu v prihodnosti spregovorili tudi gostje, Drago Kopušar iz Doma starejših v Hrastniku, Soniboj Knežak iz Steklarne Hrastnik, Renee Vozelj iz Pivovarne Knap ter Saša Pegan iz Območne obrtne zbornice Zagorje. Nastja Starčič je spregovorila o svojih izkušnjah na področju digitalnega marketinga in študiju naturopatske medicine, hkrati pa izpostavila pomembnost izkušenj, ki jih lahko dijaki pridobijo tudi v tujini.
Trud namesto ‘jamranja’
Naslednjega dne se nam je v šolski telovadnici pridružila gospa Anja Štefan, pravljičarka, pesnica, pripovedovalka in zbiralka ljudskega blaga. Najmlajše otroke je začarala s svojo neposrednostjo, odkritostjo in igrivostjo; z veseljem so ji prisluhnili, urica z njo je prehitro minila. Starejšim učencem je razložila, da je del njene »službe« iskanje pozabljenih ljudskih pripovedi, vraž, verovanj, ki jih išče na terenu in v starih rokopisnih zapisih. Pripovedovala jim je pravljice za »odrasle«, v katerih smo se vsi lahko prepoznali in se iz njih tudi kaj naučili. Učenci so jo poslušali z odprtimi očmi in ušesi. Veseli smo, da je prišla k nam v goste.
Preranih obljub ne želi dajati, saj za takšen projekt trenutno denarja ni. Vrednost po prvih ocenah znaša okoli 400.000 evrov, v parkirni hiši pa bi imeli okoli 40 parkirnih mest.