28. 05. 2024

Urh in Barbara. Mlad skromen par čudovitih vrednot, ki imata v svoji preprostosti neskončno idej, kaj vse bi lahko naredila v Trbovljah – zase, za svojo družino, za Zasavce in za vse, ki bi prišli v te kraje.

Urh Kapelar je izjemen chef. V njegovih kreativnih jedeh se prepletajo osnove francoske in angleške kuhinje s slovenskimi tradicionalnimi recepti. Njegovo mojstrstvo v hrani so pomagale izoblikovati predvsem tri osebe: londonski chef slovenskih korenin Oliver Lešnik, ki je vodil kuhinjo restavracije L’Escargot (londonska najstarejša francoska restavracija), chef Jorg Zupan iz ljubljanskega Ateljeja, tretji pa je njegov stric, ki se ga mnogi še spomnite – Jure Kapelar, ki je kuhal celo za angleško kraljico, svoja zadnja leta življenja pa za zaposlene Dewesofta in Katapulta.

Ko je Urh še kuhal na posestvu Pule, je spoznal sedanjo partnerko Barbaro. Kjerkoli je delal, je potreboval močno vizijo, biti del neke večje zgodbe in občutek, da se ob tem lahko razvija tudi sam. Ko tega nikjer ni več našel, sta z Barbaro začela ustvarjati lastno skupno zgodbo.

»Odkar se poznava, je govoril, da hoče nazaj v Trbovlje.«

Od gradu v Laškem do Kranjske Gore, od Hrvaške do Londona, od prestižne posesti na Pulah, do … Trbovelj. Lahko bi bil bi chef skoraj da kjerkoli na svetu, in od vsega sveta si je izbral prav – Trbovlje. Zakaj?

»Odkar se poznava, je govoril, da hoče nazaj v Trbovlje,« pravi Barbara, ki sicer prihaja z Otočca na Dolenjskem. “Nekaj je res na teh Zasavcih, da imajo v sebi posebno pripadnost in ljubezen do domačih krajev. Ker tu marsikaj še manjka, se nama je zdelo, da je tudi veliko možnosti. Zdelo se nama je, da bi tudi mestu to veliko pomenilo.”

Dolgo sta pogledovala lokacijo nekdanje slaščičarne s stoletno tradicijo na Ulici 1. junija, potem pa še eno leto do potankosti razlagala svoje načrte o nekakšnem ‘pariškem dnevnem bistroju’. Lastnica se je namreč želela prepričati, da prostor predaja v prave roke. Želela si je, da prostor spet zaživi.

Ko so si končno podali roke ob prepisu pogodbe, sta precizno zasnovala prostor. »Malenkosti so ključne,« pravi Urh. Ko boste naslednjič stopili v Bombino, si naprimer poglejte osvetlitev. Da televizija nikakor ne sodi v restavracijo, je Urh posebej poudaril. »Glasba. Ta mora biti na točno določeni glasnosti.« Več mesecev je izbiral pravo kombinacijo pesmi, da je še inšpektor iz SAZAS-a pohvalil izbor. Pa vse do barv, udobja, prijetne domačnosti … Kaj bi razlagali – pojdite na malico in si poglejte.

Od kod ime Bombina?

»Kako brezveze bi bilo dati ime Gostilna Urh, Bistro Urh …« Kot vedno inovativna, sta iskala nekaj bolj … zanimivega. Posebnega. Tako je Barbara prišla na idejo: »Kaj pa če bi bila Bombina?« Urha so v Angliji prav zares klicali ‘bombina’, kar je latinsko ime za nižinskega urha, torej žabca.

To je to, Bombina bo. Da vse skupaj zaokroži celotno zgodbo, je Andraž Krslin porisal stene s prikupnim žabcem, ki kakšno modro tudi pove. Sicer govori po hrastniško (poglejte napis pri vhodu – Trboveljčani boste takoj razumeli), a naj vas to ne zavede – žaba je čistokrvna Trboveljčanka. Ali sta načrtno tako povezovala ti dve dolini Zasavja, pa niti nismo spraševali.

Januarja 2023 sta začela z obnovo. 27. novembra sta prvič odprla vrata za obiskovalce.

Zanimivo, da Urh, chef kuhinje, dokaj težko stopa pred stranke. Rad je v kuhinji, rad ustvarja. Želi si, da bi se restavracije ocenjevale predvsem po kvaliteti hrane in ne toliko po osebi, ki vodi to restavracijo. »Naj bo hrana tisto, zaradi česar ljudje hodijo v gostilno.« Pa vendar se zaveda, da se posel gradi bolj na osebnosti kot na hrani. Zato se včasih pokaže tudi pred strankami – v kar ga ponavadi zvleče prav Barbara. Nasmejana in spretna skrbi za pogostitev in nasploh prijetno počutje vseh gostov. S celostno zgodbo, marketingom in nasploh ustvarjanjem večje vizije se ukvarjata kar oba.

»Vsak poslovni začetek je težak,« priznata. »Če bi bil glavni motivator denar, se tega nikdar ne bi lotila. To je branža z izjemno nizko dodano vrednostjo.« Ker sta dva, je lažje. Ker vidita smisel v svojem delu, jima ne zmanjka motivacije. Ker dobivata čudovite odzive zadovoljnih strank, vesta, da nekaj delata zelo prav.

Hrana v Bombini je posebna, ker je kuhana. Kako, prosim?!

»Velikokrat podvomiš ali se je smiselno matrati z malenkostmi. Naprimer – jaz vedno natočim pijačo. Urh vedno zelo lepo pripravi hrano na krožnik, tudi ko gre za dnevne malice,« ga pohvali Barbara. »Saj ne vzame veliko časa, da lično zložiš na krožnik. A morda pa komu to veliko pomeni,« jo dopolni Urh. »Potem pa pride kdo, ki to opazi in ceni. To da res veliko volje za naprej.«

Po čem je hrana v Bombini posebna? »To, da je kuhana.« Sprva nesmiseln odgovor je dobil svoj pomen ob razlagi: »Naj se še tako butasto sliši, je res tako. Ne pregrevam, ne pogrevam, vse sproti skuham. Vedno skrbiva za to, da imamo svežo zelenjavo, čeprav bi bilo ceneje in hitreje, če bi vnaprej narezala ali kar že kupila zmrznjeno – a tega v moji kuhinji ne bo.«

Ves čas pa lovita ravnotežje med znanjem vrhunske kulinarike in obenem hrane za vsakodnevno malico tako za izbrane goste iz tujine kot tudi fizične delavce.

»No, enkrat sva šla malo predaleč.« Ja? »Naredil sem sladico iz rabarbarinega biskvita in s kremo črnega čaja.« Menda nekako ni šlo v promet, saj so si zaželeli kaj bolj običajnega, recimo torto, štrudel. Urh naredi tudi to.

Zakaj ne bi bilo prav za Zasavce najboljše?

In ko ob odlični kulinariki kdo pokomentira: »Ah, to je preveč, saj za Zasavce je vse dobr’ ..,« se Barbara kar razhudi: »Ne! Zakaj ne bi bilo prav za Zasavce – najboljše?!«

Prav v tem najdeta največ motivacije – dajmo mestu več novosti, dobre hrane, prostorov za druženja in posebna doživetja. Urh si nadvse želi, da bi Bombina postal tudi prostor, kjer se ob večerih srečajo prijatelji in klepetajo ob kozarcu dobrega vina ter izbrani kulinariki.

Kako dalje? »Uf, idej je neskončno …« Pekarna, slaščičarna, dogodki, širitve, žive ulice … »Idejno se dobro dopolnjujeva,« pravi Urh. »Barbi ima stalno željo po širjenju, ima te velike ideje, kaj vse bi. Ne more biti pri miru. Jaz imam tudi veliko idej in želja, vseeno pa sem tisti, ki vse to bolj vkaluplja v realnost. Potem pa jaz malo popustim, pa ona malo popusti, pa je.«

»Jaz ne popustim,« se prav prešerno nasmeje Barbara, Urh pa z njo.

Preveč idej, premalo časa. Vse pa se vrti okoli – oživljanja Trbovelj in dobri, kvalitetni hrani.

Prispevek je oglasno sporočilo.

FOTO: Mitja Ličar