15. 05. 2023

V Zasavju imamo več rejniških družin, ki vsake toliko pod okrilje svojega doma vzamejo otroke različnih starosti. Daša Dolenc iz zagorske enote CSD je pripravila pogovor z rejnikom iz Zagorja in predstavila njihovo zgodbo, da bi k rejništvu spodbudili še druge. V Sloveniji namreč rejnikov drastično primanjkuje. 

“Sem rejnik, ki prihaja iz Zagorja ob Savi. V rejništvu imava z ženo trenutno dva osnovnošolska otroka, ki sestavljata našo družino že nekaj let. Otroka imata s svojo biološko mamo občasne stike. Ob začetku izvajanja rejniške dejavnosti so se srečanja izvajala v živo, sedaj pa mama že nekaj let živi v tujini in stiki potekajo le preko telefonskih pogovorov. Z otrokoma se redno pogovarjamo o bioloških starših in njunih koreninah. Obema z ženo se zdi pomembno, da se obnašava kot navadna starša in marsikdo ne ve, da sta otroka pri nama v rejništvu. Ker sta otroka z nama že tako dolgo, naju z ženo kličeta z besedama ati in mami, kljub temu pa poznata tudi svoj izvor.”

Kako ste se odločali za izvajanje rejništva in kako je zorela odločitev za ta korak?

Z ženo sva imela težave pri tem, da bi imela svoje otroke, zato sva se najprej odločila, da bi bil najboljši korak posvojitev. Vpisala sva se na tečaj glede posvojitve, kjer sva pridobila veliko informacij o razvojnih obdobjih otrok, kakšne so posebnosti posvojenih otrok ter otrok v rejništvu. Pridobila sva tudi informacije glede zakonodaje, ki jo morava poznati na omenjenih področjih. Ker je postopek posvojitve precej dolgotrajen, sva želela že v vmesnem času varno okolje ponuditi otrokom, ki to potrebujejo in zato sva se odločila, da bova postala rejnika. Vedela sva, da imava na tem področju že nekaj znanja, razumela sva tudi, da je rejništvo le začasna možnost, dokler se razmere v matični družini ne spremenijo do te mere, da gredo otroci nazaj v družino. Kmalu po tem, ko sva pridobila dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, sva v svojo družino sprejela kar dva otroka – bratca in sestrico, ki sta bila takrat stara dve in tri leta. S strani centra za socialno delo sva prejela podatke o otrocih in se spoznala z njuno mamo. Sprva nismo imeli kontaktov z biološko mamo, kasneje pa je sodišče dodelilo stike, ki so potekali dvakrat tedensko. Stiki so bili pol leta nadzorovani s strani CSD, nato pa pogosto mama ni prišla in ni sporočila, da je ne bo. Otroka sva morala že vnaprej pripraviti že na možnost, da mama zanju kdaj ne bo imela časa.

Ko sva postala rejnika, sva si vzela večmesečni dopust – tudi zato, da smo bili veliko skupaj in se hitro navezali drug na drugega. Prve navezave smo naredili že celo pred tem, ko sva nekajkrat odšla na obisk v krizni center, kjer sta bila otroka začasno nastanjena pred sprejemom v našo družino. 

Nisva imela hudih strahov, saj sva bila na to odločitev pripravljena in sva o njej veliko razmišljala.

Ste imeli ob tem kakšne pomisleke ali strahove?

Za rejniško dejavnost sva se odločila zelo hitro, ko se je ponudila priložnost za namestitev otrok. Nisva imela hudih strahov, saj sva bila na to odločitev pripravljena in sva o njej veliko razmišljala. Edino, kar je bilo takrat prisotno, je bil povečan občutek odgovornosti, saj v rejništvo ponavadi sprejmeš otroka, ki ni več dojenček in ima svojo čustveno prtljago. Po drugi strani pa je takoj, v tistem trenutku, ko ga sprejmeš v svojo družino, odvisen od tebe.

Spominjam se, ko smo se z otrokoma vračali iz kriznega centra, sem se po avtocesti peljal zelo počasi, ker me je skrbelo, da se ne bi kaj zgodilo na cesti. Potrebovala sva tudi kar nekaj časa, da se je občutek pretirane zaskrbljenosti in odgovornosti nekoliko zmanjšal. Na začetku namreč skrbiš za otroka, za katerega prej ni bilo poskrbljeno in moraš sedaj kot rejnik zanj veliko bolje poskrbeti. Ker sta imela otroka slabe izkušnje iz preteklosti, sva menila, da si zaslužita več pogovorov, čim več nege in ljubezni ter več skupnega časa.

Pomislekov nisva imela, ker sva prišla v določena leta, ko sva si želela družino in sva res veliko razmišljala o otrocih. Zato sva bila pripravljena na nov korak, pripravljala pa sva se sproti. Ko sva pripeljala otroka domov, sva se sproti tudi učila, kako pogosto ju previjati in hraniti, kako se igrati in ukvarjati z njima. Pri tem nisva imela večjih težav, saj sva imela določene informacije že od prej. Zadnje tri leta sem veliko doma z otrokoma, kar je zanju zelo dobro, saj jima lahko ponudim veliko časa, pozornosti ter jima pomagam pri šolskih obveznostih. 

Ali lahko opišete najlepše izkušnje, dogodke ki ste jih doživeli tekom izvajanja rejništva?

Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko sem zvečer v temi razmišljal v različnih stvareh in sem kar naenkrat začel razmišljati o tem, kako imam otroka, ki sta pri meni v rejništvu, zelo rad in kako močna je ta ljubezen. Veliko sem razmišljal tudi, kako ju zaščititi, da bi bila varna in se jima ne bi kaj zgodilo.

Kot rejnika sva z ženo zelo zaščitniška – kadar sta otroka zunaj ali obiskujeta obšolske dejavnosti sva z njima redno v kontaktu. Lahko rečemo, da je bil pri nas primer dobre prakse, saj sta bila otroka v kriznem centru zelo malo časa, preden sta prišla k nam v rejniško družino, prav tako sva dobila z ženo vso podporo vrtca pri vključitvi otrok v družbo. Otrokoma so omogočili, da sta bila najprej v isti skupini, nato pa smo imeli tudi pogovore glede tega, kdaj bi bil primeren čas za to, da nadaljujeta obiskovanje vrtca vsak v svoji skupini. Pri vseh strokovnih službah sva dobila veliko pomoči in podpore. V šoli jima omogočijo različne vsebine in dejavnosti, kjer se vključujeta v družbo in učita novih stvari, o katerih se nato pogovarjamo tudi doma. 

S kakšnimi pastmi in izzivi izvajanja rejniške dejavnosti ste se srečali?

Pasti pri izvajanju rejniške dejavnosti je lahko več, spoštujem tiste, ki sprejmejo otroke s posebnimi potrebami, saj je potreben še pogostejši nadzor in pomoč takšnemu otroku. Prav tako lahko pride v rejniško družino otrok s hudimi psihološkimi težavami, s težko problematiko iz otroštva (npr. hudo zapostavljanje, nasilje, spolno zlorabo), kar ni lahko. Za takšne otroke bi morali biti vsi bolj usposobljeni in imeti daljši tečaj, kjer večkrat dobiš informacije o tem, kako delati s takšnimi otroki. Najina otroka nista imela takšnih težav. Ko sva bila midva na usposabljanju mi je bilo všeč, da smo se tudi po končanem izobraževanju udeleženci družili na skupinah in se pogovarjali o konkretnih težavah, s katerimi se soočamo. Skupine za rejnike so dragocene, saj je dobro, da se pogovarjamo o problemih, ki jih imamo vsi in skupaj pridemo do rešitev. Obisk podobnih interesnih skupin bi priporočal tudi osebam, ki imajo svoje otroke, saj moramo biti do sebe iskreni in prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Ker v rejništvo pridejo otroci, ki so bili pogosto zapuščeni, imajo lahko težave tudi kasneje in je nujno, da jih kot rejniki prepoznamo. Zavedati se moramo, da se bodo morda pojavile tudi psihične stiske ter kako se z njimi soočiti. 

Imeli smo tudi nekaj izzivov, ko sta otroka prišla v družino.

Pridobiti sta morala rutino, ki je prej nista bila navajena, dobiti sta morala zaupanje v naju, hkrati sta se morala počutiti tudi sprejeto s strani razširjene družine. Prav tako sta morala začutiti sprejetost sosedov, prijateljev in družbe nasploh. Midva sva imela pri tem veliko podporo in otroka nista imela občutka drugačnosti, je pa lahko to izziv, s katerim se je potrebno v rejniški družini soočiti in se o tem veliko pogovarjati. V najinem primeru nisva imela negativnih izkušenj s strani družbe, sva se pa z otrokoma veliko pogovarjala o tem, kako se odzvati na morebitne komentarje, če bi se pojavili v prihodnosti. 

Kako vidite svojo vlogo rejnika?

Kot rejnik poskrbim za otroke, da jim nič ne manjka – materialno in čustveno. Sicer je iz materialnega vidika poskrbljeno tudi s strani države, glede čustvenega vidika pa se z otrokoma veliko pogovarjam. Za rejništvo se oseba ne sme odločiti iz neprimernih motivov, ampak mora iti v rejništvo z vsem srcem in zato, ker želi pomagati otrokom. So tudi stiske, predvsem takrat, ko mora otrok nazaj v matično družino in se že ustvari vez med rejnikom in otrokom. Pri tem pomagajo skupine, kjer se o tem pogovarjamo ter obdelujemo čustva v zvezi z odhodom otroka nazaj v matično družino. Prav tako mora imeti rejnik razumeti to, da otrok v družino pride z določeno čustveno prtljago, tudi otrok je podedoval določene stvari in nekaj je možno spremeniti z vzgojo, marsikaj tudi ne. Rejnik ima veliko vlogo pri podpori otroka in pri oblikovanju primernejšega okolja za njegov razvoj. Moja vloga rejnika je tudi, da otroku dam ljubezen, delam na njegovih čustvih, vzamem v ozir tudi razvojna obdobja, prav tako otrok ne sme občutiti neprestane zavrnitve s strani odraslih oseb. Pomembno je tudi opozoriti, da občasno poleg staršev, želijo imeti stike z otroki tudi njihovi stari starši in je potrebno upoštevati tudi njih. 

Kako ocenjujete sodelovanje s centrom za socialno delo?

Naše sodelovanje s centrom za socialno delo je zelo dobro in pozitivno. Pomagajo nam pri vseh preprekah, na katere naletimo, ko se dogovarjamo z drugimi službami ali urejamo dokumentacijo za otroka. Dobimo tudi svetovanje prek individualnih projektnih skupin, ki so ponavadi enkrat letno. Imamo občutek, da nas na centru za socialno delo spoštujejo in upoštevajo naše mnenje, hkrati pa nam pomagajo, ko je to potrebno.